Статті в журналах з теми "Likovna umetnost"
Щоб переглянути інші типи публікацій з цієї теми, перейдіть за посиланням: Likovna umetnost.
Оформте джерело за APA, MLA, Chicago, Harvard та іншими стилями
Ознайомтеся з топ-50 статей у журналах для дослідження на тему "Likovna umetnost".
Біля кожної праці в переліку літератури доступна кнопка «Додати до бібліографії». Скористайтеся нею – і ми автоматично оформимо бібліографічне посилання на обрану працю в потрібному вам стилі цитування: APA, MLA, «Гарвард», «Чикаго», «Ванкувер» тощо.
Також ви можете завантажити повний текст наукової публікації у форматі «.pdf» та прочитати онлайн анотацію до роботи, якщо відповідні параметри наявні в метаданих.
Переглядайте статті в журналах для різних дисциплін та оформлюйте правильно вашу бібліографію.
1
Kemperl, Metoda. "Sodobna umetnost in državljanska vzgoja – vprašanje mogočih medpredmetnih povezav na vsebinski ravni." Center for Educational Policy Studies Journal 3, no. 1 (March 31, 2013): 118–38. http://dx.doi.org/10.26529/cepsj.254.
Повний текст джерелаАнотація:
Sodobna umetnost se v primerjavi s predhodno moderno umetnostjo razlikuje v tem, da se spet vrača k družbi in vsakdanjemu življenju ter da tematizira aktualne težave, s katerimi se srečuje človek tukaj in zdaj. Zelo pogosta tema je trajnostni razvoj in s tem povezane vsebine, kot so: okoljevarstvo, vrednote, odnos do drugega itn. To so hkrati teme, ki sodijo v koncept aktivnega državljanstva, zato razumevanje sodobne umetnosti pravzaprav zahteva aktivno državljanstvo. Še posebej to velja za relacijsko umetnost, ki od gledalca zahteva aktivno participacijo v umetnini. V prispevku se sprašujem, kako uresničevati povezanost sodobne umetnosti in državljanske vzgoje v osnovni šoli. Sodobna pedagoška doktrina zelo spodbuja medpredmetno povezovanje, zato sem analizirala učna načrta predmetov likovna vzgoja ter državljanska in domovinska vzgoja ter etika in ugotovila, da sta s tega vidika težko povezljiva. Na odsotnost sodobne umetnosti v učnem načrtu za likovno vzgojo se sicer že dlje časa opozarja, a težava učnega načrta je konceptualne narave. Skupne cilje državljanske in likovne vzgoje je mogoče uresničevati z intenzivnejšim medinstitucionalnim povezovanjem šol z galerijami in muzeji, ki predstavljajo sodobno umetnost. Na treh primerih sodobnih umetnin, natančneje participatornih praks (Proletarier aller Länder, Žicar in EU/Others) pokažem na mogočo medpredmetno povezavo na vsebinski ravni in opozorim na s pedagoškega vidika pogosto spregledano dejstvo, da sodobno umetnost doživljamo tukaj in zdaj.
2
Bračun Sova, Rajka, and Metoda Kemperl. "Kurikularna prenova slovenske likovne vzgoje v osnovni šoli z vidika nekaterih sestavin evropske kompetence kulturne zavesti in izražanja (prevod prispevka)." Center for Educational Policy Studies Journal 2, no. 2 (June 30, 2012): 91–108. http://dx.doi.org/10.26529/cepsj.387.
Повний текст джерелаАнотація:
Eno izmed pomembnih izhodišč zadnje kurikularne prenove v Sloveniji, ki je zajela sistemska vprašanja vzgoje in izobraževanja (Bela knjiga, 2011) in učne načrte za obvezne predmete v osnovni šoli, je dejstvo, da je Slovenija integrirana v Evropo, zato naj bi v vzgojo in izobraževanje vključili tudi razvijanje temeljnih evropskih kompetenc. Ena teh je kulturna zavest in izražanje, ki je bila pri nas do zdaj predmet obravnave bolj v okviru kulturne kot pa šolske politike. Namen prispevka je kritično analizirati kurikularno prenovo likovne vzgoje, v okviru katere se z vidika nekaterih sestavin kompetence kulturne zavesti in izražanja predvideva, da učenec usvoji znanje o likovni umetnosti, razvije zmožnost doživljanja likovnih umetnin in oblikuje ustvarjalen odnos do likovne umetnosti in (umetnostne) dediščine. Ker je izhodišče in cilj kurikularnega spreminjanja kurikulum, sva pri analizi izhajali iz teorij kurikuluma in ne likovnopedagoških teorij, ki so pretežno okvirjale dozdajšnje poskuse analize kurikuluma. Kritičen razmislek o kurikularni prenovi likovne vzgoje v osnovni šoli z vidika nekaterih sestavin kompetence kulturne zavesti in izražanja sva tako naredili s primerjavo učnih načrtov na področju umetnosti oziroma estetske vzgoje, in sicer sva likovno vzgojo primerjali z glasbeno vzgojo in s književnostjo v okviru slovenščine. Kvalitativna analiza je pokazala, da učni načrt za likovno vzgojo kljub prenovi ne udejanja izbranih sestavinkompetence kulturne zavesti in izražanja, vzroke pa gre pripisati predvsem njegovi konceptualni strukturiranosti. Likovna vzgoja se osredotoča na likovno ustvarjanje, spoznavanje likovne umetnosti pa je zanemarjeno področje. Združevanje predmetov na področju umetnosti v šoli, ki ga predlaga Bela knjiga, zaradi obstoječega modela likovne vzgoje niti ni mogoče, analiza pa je s praktičnega vidika odprla tudi vprašanje znanja in kompetenc učiteljev.
3
Čolakov, Nevena. "Art and visual arts." Sinteze, no. 14 (2018): 67–78. http://dx.doi.org/10.5937/sinteze7-17339.
Повний текст джерела
4
Sizova, Vladimirovna, Sergejevna Tuševa, and Sergejevna Nikandrova. "Umetničko-estetski smer dodatnog obrazovanja dece sa smetnjama u razvoju u Ruskoj Federaciji." Zbornik radova Pedagoskog fakulteta Uzice, no. 24 (2022): 207–22. http://dx.doi.org/10.5937/zrpfu2224207s.
Повний текст джерелаАнотація:
Članak se fokusira na umetničko-estetsko usmerenje dodatnog obrazovanja dece sa smetnjama u razvoju u Ruskoj Federaciji. Pokazalo se da je u uslovima dodatnog obrazovanja važna uloga dodeljena kontinuitetu oblika korektivnog rada i podreëenosti korektivnih i razvojnih zadataka individualizacije obrazovanja i socijalizacije dece. Razmatraju se društveno uslovljene dečje aktivnosti koje su direktno povezane sa proširenjem mogućnosti za kreativno samoizražavanje učenika - likovna umetnost, umetnost i zanati i utilitarna proizvodnja. Predstavljen je efikasan format produktivno korišćenih tehnika i vežbi u odnosu na stvaranje povoljne atmosfere koja doprinosi: stimulisanju aktivnosti dece i izražavanju sopstvenih osećanja na osnovu spontane aktivnosti (sticanje novih čulnih utisaka u igrama sa kinetičkim peskom, vodom, žitaricama); samoizražavanje deteta sa smetnjama u razvoju u vizuelnoj aktivnosti (ispunjavanje aktivnosti ličnim smislom kroz izradu praktično značajnog proizvoda); okušati se u različitim vrstama umetnosti i zanata (davanje dečjem stvaralaštvu posebnog nacionalnog kolorita); udruživanje dečjeg kolektiva u utilitarnoj proizvodnji (aktiviranje interakcije meëu decom u stvaranju praktično značajnog projekta).
5
Vrečko, Asta. "Vzpostavljanje nacionalnega izraza v delovanju Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov." Ars & Humanitas 9, no. 2 (December 4, 2015): 84–105. http://dx.doi.org/10.4312/ars.9.2.84-105.
Повний текст джерелаАнотація:
Obdobje med obema vojnama zaznamujejo politične krize, povezane z nacionalnimi vprašanji v Kraljevini SHS oz. Jugoslaviji. Vprašanja razmerij med jugoslovanstvom in slovenstvom so v tridesetih letih 20. stoletja znova dobila pomembno vlogo znotraj nacionalne emancipacije in naraščajočih mednacionalnih konfliktov ter ponovno postala ena osrednjih tem likovne umetnosti. Po desetletju, ki sta ga zaznamovala ekspresionizem in nova stvarnost, so se v tridesetih letih ponovno obudile vrednote zmernega modernizma in iskanja nacionalnega izraza v umetnosti. V takšnih razmerah se je na slovenskem umetnostnem prizorišču pojavila skupina umetnikov, šolanih v Zagrebu, kulturnem centru Kraljevine Jugoslavije, v katerem so se odvijale burne polemike glede nacionalnega izraza v umetnosti. V prispevku je predstavljeno iskanje »našega izraza« v umetnosti, kot sta ga razumela osrednja protagonista likovnega dogajanja, slikarja Krsto Hegedušić in Ljubo Babić. Zlasti slednji je bil za formiranje mlade slovenske umetnosti v tem obdobju ključnega pomena, saj je bil tudi plodovit pisec in eden najpomembnejših profesorjev na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Nekdanji zagrebški študentje, ki so oblikovali skupino Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov, so v razburkanih letih pred 2. svetovno vojno v umetnosti iskali lasten, slovenski likovni izraz, pri čemer so se navezali na razmišljanja hrvaških umetnikov, ki pa so jih prilagodili slovenskemu okolju in razmeram. Svoje delovanje so afirmirali tudi prek navezave na slovenske impresioniste, ki so bili v tem obdobju že splošno sprejeti kot začetniki slovenske umetnosti. Neodvisni so tako iskanje slovenskega izraza v umetnosti izpeljali iz različice modernizma, kot so ga zastavili slovenski impresionisti, in ga združili z razumevanjem nacionalnega izraza svojih profesorjev. Tako so predstavili svoj prenovljen slovenski nacionalni izraz v umetnosti, temelječ na tradiciji, a v sozvočju s sodobnimi likovnimi tokovi.
6
Vrečko, Asta. "Vzpostavljanje nacionalnega izraza v delovanju Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov." Ars & Humanitas 9, no. 2 (December 4, 2015): 84–105. http://dx.doi.org/10.4312/ah.9.2.84-105.
Повний текст джерелаАнотація:
Obdobje med obema vojnama zaznamujejo politične krize, povezane z nacionalnimi vprašanji v Kraljevini SHS oz. Jugoslaviji. Vprašanja razmerij med jugoslovanstvom in slovenstvom so v tridesetih letih 20. stoletja znova dobila pomembno vlogo znotraj nacionalne emancipacije in naraščajočih mednacionalnih konfliktov ter ponovno postala ena osrednjih tem likovne umetnosti. Po desetletju, ki sta ga zaznamovala ekspresionizem in nova stvarnost, so se v tridesetih letih ponovno obudile vrednote zmernega modernizma in iskanja nacionalnega izraza v umetnosti. V takšnih razmerah se je na slovenskem umetnostnem prizorišču pojavila skupina umetnikov, šolanih v Zagrebu, kulturnem centru Kraljevine Jugoslavije, v katerem so se odvijale burne polemike glede nacionalnega izraza v umetnosti. V prispevku je predstavljeno iskanje »našega izraza« v umetnosti, kot sta ga razumela osrednja protagonista likovnega dogajanja, slikarja Krsto Hegedušić in Ljubo Babić. Zlasti slednji je bil za formiranje mlade slovenske umetnosti v tem obdobju ključnega pomena, saj je bil tudi plodovit pisec in eden najpomembnejših profesorjev na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Nekdanji zagrebški študentje, ki so oblikovali skupino Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov, so v razburkanih letih pred 2. svetovno vojno v umetnosti iskali lasten, slovenski likovni izraz, pri čemer so se navezali na razmišljanja hrvaških umetnikov, ki pa so jih prilagodili slovenskemu okolju in razmeram. Svoje delovanje so afirmirali tudi prek navezave na slovenske impresioniste, ki so bili v tem obdobju že splošno sprejeti kot začetniki slovenske umetnosti. Neodvisni so tako iskanje slovenskega izraza v umetnosti izpeljali iz različice modernizma, kot so ga zastavili slovenski impresionisti, in ga združili z razumevanjem nacionalnega izraza svojih profesorjev. Tako so predstavili svoj prenovljen slovenski nacionalni izraz v umetnosti, temelječ na tradiciji, a v sozvočju s sodobnimi likovnimi tokovi.
7
Osvald, Monika. "Io, Argos, Hermes in Siringa. Primer vpliva Ovidijevih Metamorfoz na rimsko slikarstvo." Keria: Studia Latina et Graeca 14, no. 1 (July 24, 2012): 9. http://dx.doi.org/10.4312/keria.14.1.9-21.
Повний текст джерелаАнотація:
I. RAZISKOVALNI PROJEKT METAMARSOvidijeve Metamorfoze so eden najpomembnejših antičnih literarnih virov, iz katerih je likovna umetnost vse od srednjega veka dalje črpala vsebine in motive za posvetno ikonografijo. Posamezne epizode in opisi narave so namreč prikazani tako plastično ali slikovito, da se bralcu pred očmi tako rekoč naslikajo podobe.
8
Podreka, Jasna. "Violence: Its Interpretations and Representations." Ars & Humanitas 12, no. 1 (July 20, 2018): 5–8. http://dx.doi.org/10.4312/ah.12.1.5-8.
Повний текст джерелаАнотація:
Tematska številka revije Ars & Humanitas, ki je pred vami, obravnava tematiko nasilja, s posebnim poudarkom na vprašanjih, povezanih z različnimi interpretacijami in definicijami nasilja – torej z osrednjim vprašanjem, kako v okviru družboslovnih in humanističnih disciplin razumemo nasilje in kako ga definiramo. Tematska številka se tako dotika vprašanj kontekstualizacij določenih oblik nasilja (spolno nasilje, nasilje nad ženskami), reprezentacij nasilja v sodobnem času, v umetnosti in kulturi (literatura, likovna umetnost) ter vprašanj nasilja in šole. Zlasti slednje se zdi izrednega pomena, saj je eno ključnih vprašanj, povezanih z uspešnim bojem zoper nasilje, vprašanje ozaveščanja, ki naj se prične že v zgodnjem otroštvu. Napredek v širši družbi je mogoče doseči le z vzgojo, ki prek različnih tehnik učenja in metod dela spodbuja empatijo do sočloveka in podaja ustrezna znanja o tem, kaj je nasilje in kakšne so njegove posledice. V tematski številki smo se želeli razpravi o nasilju približati na interdisciplinarno znanstveni način.
9
Podreka, Jasna. "Violence: Its Interpretations and Representations." Ars & Humanitas 12, no. 1 (July 20, 2018): 5–8. http://dx.doi.org/10.4312/ars.12.1.5-8.
Повний текст джерелаАнотація:
Tematska številka revije Ars & Humanitas, ki je pred vami, obravnava tematiko nasilja, s posebnim poudarkom na vprašanjih, povezanih z različnimi interpretacijami in definicijami nasilja – torej z osrednjim vprašanjem, kako v okviru družboslovnih in humanističnih disciplin razumemo nasilje in kako ga definiramo. Tematska številka se tako dotika vprašanj kontekstualizacij določenih oblik nasilja (spolno nasilje, nasilje nad ženskami), reprezentacij nasilja v sodobnem času, v umetnosti in kulturi (literatura, likovna umetnost) ter vprašanj nasilja in šole. Zlasti slednje se zdi izrednega pomena, saj je eno ključnih vprašanj, povezanih z uspešnim bojem zoper nasilje, vprašanje ozaveščanja, ki naj se prične že v zgodnjem otroštvu. Napredek v širši družbi je mogoče doseči le z vzgojo, ki prek različnih tehnik učenja in metod dela spodbuja empatijo do sočloveka in podaja ustrezna znanja o tem, kaj je nasilje in kakšne so njegove posledice. V tematski številki smo se želeli razpravi o nasilju približati na interdisciplinarno znanstveni način.
10
Konda, Helena. "Kratka kulturna biografija grafitov in likovne ulične umetnosti ter razlikovanje med njima na podlagi teorije družbenega življenja stvari." Ars & Humanitas 15, no. 1 (July 20, 2021): 213–28. http://dx.doi.org/10.4312/ars.15.1.213-228.
Повний текст джерелаАнотація:
Prispevek metodološko izhaja iz socialne zgodovine umetnosti. Uvodoma je predstavljena tipologija grafitov in likovne ulične umetnosti s poudarkom na dihotomiji jezikovnega in likovnega načina uličnega izražanja. Pri dosedanjem pojasnjevanju razlike med grafiti in likovno ulično umetnostjo je v strokovnih in drugih krogih pretežno uporabljena deskriptivna metoda. Splošno razumevanje je, da je druga oblika vizualna nadgradnja prve, pri razčlenjevanju po fizičnih lastnostih, vsebini in obliki pa je veliko prekrivanja, ker sta morfološka sloga obeh podobna. Prispevek interpretativno pojasnjuje razliko med njima, in sicer z vpletenostjo v družbena razmerja, na podlagi tradicionalnega razlikovanja dveh tipov menjave – darovanja in trgovine. Analiza izhaja iz teorije družbenega življenja stvari Arjuna Appaduraija. Različne razvojne stopnje grafitov so klasificirane po kategorijah različnih vrst blaga in strnjene v kratko kulturno biografijo po modelu Igorja Kopytoffa.
11
Bračun Sova, Rajka. "Razvoj odnosa starejših odraslih do sodobne likovne umetnosti." Andragoška spoznanja 19, no. 3 (October 12, 2013): 65. http://dx.doi.org/10.4312/as.19.3.65-77.
Повний текст джерелаАнотація:
V prispevku je predstavljena kvalitativna empirična raziskava o odnosu starejših odraslih do sodobne likovne umetnosti, ki je bila opravljena z analizo odzivov na razstavo del umetnika Jožeta Baršija v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani spomladi 2013. Izpeljani sta bili dve fokusni skupini – pred ogledom razstave in po njem, ko so starejši prišli v neposreden stik z umetnikom in njegovimi deli. Rezultati kažejo na odnos starejših odraslih do sodobne (slovenske) likovne umetnosti in potencial ustrezno zasnovanega izobraževanja pri razvoju zmožnosti za doživljanje in estetsko presojanje likovnih del. Analiza, ki je temeljila predvsem na teoriji kulturnega kapitala in na s tem povezanem konceptu estetske kompetence, teoriji izobraževalnih potreb starejših in teoriji likovne umetnosti, je pokazala na pomen družbenega in kulturnega konteksta. Avtorica raziskave ugotavlja, da mora izobraževanje starejših na področju sodobne likovne umetnosti ponuditi starejšim odraslim več raznolikih možnosti, pri čemer imajo muzeji kot družbene institucije posebno vlogo. Če z izobraževanjem zgolj sledimo že razvitim potrebam (osebnim zanimanjem) starejših odraslih, jih v doživljanje sodobne likovne umetnosti ne privabimo.
12
Pust Škrgulja, Vida. "Antika kot likovna inspiracija." Keria: Studia Latina et Graeca 1, no. 1-2 (December 31, 1999): 79. http://dx.doi.org/10.4312/keria.1.1-2.79-86.
Повний текст джерелаАнотація:
Tema tega razmišljanja, ki se je razvijala in oblikovala postopno, predvsem v zadnjih nekaj letih pripravljanja programov za pouk latinščine in likovne umetnosti na gimnaziji v hrvaškem Ivanić Gradu, je zrasla iz želje, da bi se mlademu človeku na zgoščen, a vendar dovolj pregleden in jasen način približalo bogastvo sveta antičnega človeka, kakor se kaže skozi stoletja razvoja evropske in delno tudi zunajevropske likovne umetnosti. Zato naj ne zamerijo tisti, ki so prepričani, da tema zahteva zgolj znanstveno obravnavo.
13
Vrečko, Asta. "Problematika taboriščne umetnosti in Zoran Mušič." Ars & Humanitas 8, no. 1 (July 1, 2014): 213–29. http://dx.doi.org/10.4312/ars.8.1.213-229.
Повний текст джерелаАнотація:
Tematiko taborišč, holokavsta in genocida v umetnosti lahko najdemo pri umetnikih različnih generacij in v različnih medijih. Pri razmišljanju o tovrstni umetnosti se praviloma pojavijo podobne dileme in problemi. K umetniškim in umetnostnim vprašanjem avtorji praviloma pazljivo pristopajo, ta vprašanja navadno ostanejo v senci dilem in razmišljanj o moralni upravičenosti in zgodovinske točnosti teh umetniških del.Umetnike, ki se ukvarjajo s taboriščno umetnostjo, lahko grobo delimo na tiste, ki so internacijo izkusili na lastni koži, in na tiste, ki je niso. Zoran Mušič (1909-2005) je eden najbolj uveljavljenih slovenskih slikarjev 20. stoletja in je preživel obe svetovni vojni ter internacijo v Dachauu. Ohranjena so njegova dela iz časa internacije, k taboriščni tematiki pa se je v slikarstvu vrnil šele mnogo pozneje, v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, v ciklusu grafik in platen s skupnim naslovom Nismo poslednji. Ta vrnitev umetnikov k temam taborišča po dolgem premoru ni neznačilna in jo lahko najdemo tudi pri drugih umetnikih, desetletja nastanka ciklusa Nismo poslednji pa tudi širše zaznamuje pojav spominske literature in likovne umetnosti. Mušičeva dela tega ciklusa zaznamujejo tako dovršena estetika in likovne prvine kot neposredna kruta realnost upodobljenega, kar jih naredi še dodatno zanimava tudi v kontekstu širše problematike tega področja. V prispevku poizkusim njegova dela iz ciklusa Nismo poslednji umestiti v širši kontekst taboriščne in pričevanjske umetnosti.
14
Vrečko, Asta. "Problematika taboriščne umetnosti in Zoran Mušič." Ars & Humanitas 8, no. 1 (July 1, 2014): 213–29. http://dx.doi.org/10.4312/ah.8.1.213-229.
Повний текст джерелаАнотація:
Tematiko taborišč, holokavsta in genocida v umetnosti lahko najdemo pri umetnikih različnih generacij in v različnih medijih. Pri razmišljanju o tovrstni umetnosti se praviloma pojavijo podobne dileme in problemi. K umetniškim in umetnostnim vprašanjem avtorji praviloma pazljivo pristopajo, ta vprašanja navadno ostanejo v senci dilem in razmišljanj o moralni upravičenosti in zgodovinske točnosti teh umetniških del.Umetnike, ki se ukvarjajo s taboriščno umetnostjo, lahko grobo delimo na tiste, ki so internacijo izkusili na lastni koži, in na tiste, ki je niso. Zoran Mušič (1909-2005) je eden najbolj uveljavljenih slovenskih slikarjev 20. stoletja in je preživel obe svetovni vojni ter internacijo v Dachauu. Ohranjena so njegova dela iz časa internacije, k taboriščni tematiki pa se je v slikarstvu vrnil šele mnogo pozneje, v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, v ciklusu grafik in platen s skupnim naslovom Nismo poslednji. Ta vrnitev umetnikov k temam taborišča po dolgem premoru ni neznačilna in jo lahko najdemo tudi pri drugih umetnikih, desetletja nastanka ciklusa Nismo poslednji pa tudi širše zaznamuje pojav spominske literature in likovne umetnosti. Mušičeva dela tega ciklusa zaznamujejo tako dovršena estetika in likovne prvine kot neposredna kruta realnost upodobljenega, kar jih naredi še dodatno zanimava tudi v kontekstu širše problematike tega področja. V prispevku poizkusim njegova dela iz ciklusa Nismo poslednji umestiti v širši kontekst taboriščne in pričevanjske umetnosti.
15
Matajc, Vanesa. "Medij v sodobni družbi in kulturi (Multimedialnost in intermedialnost)." Ars & Humanitas 5, no. 1 (July 25, 2011): 7–8. http://dx.doi.org/10.4312/ars.5.1.7-8.
Повний текст джерелаАнотація:
Sociološko gledano, obdobje »kritične moderne« kot predhodnice »tekoče moderne« (Baumann) sovpada z obdobjem izjemnega razmaha in družbenega vpliva množičnih medijev, ki pa igrajo ambivalentno vlogo v kroženju javnih diskurzov: podpirajo tako težnjo k totalitarnosti ali vsaj avtoritarnosti kot tudi težnjo k njuni problematizaciji in nevtralizaciji, namreč z argumentiranim ozaveščanjem individua: posameznikove svobode izbire in avtonomije. Sodobno stanje problematizira tudi posameznikovo svobodo izbire, načeloma pa stopnjuje to ambivalenco. Pri tem ga vplivno podpirajo multimediji z navideznim posredovanjem čim bolj »celostne« percepcije oz. izkušnje: če medij opredelimo s fiziološkega vidika, multimediji učinkujejo zlasti s součinkovanjem vizualnega in avditivnega posredovanja, pri čemer je močno udeležen jezikovni kod. S tem: (1) multimedijska reprezentacija učinkuje kot »resničnost«: zabrisuje recipientovo zavedanje, da »besedilo« (v najširšem smislu), ki ga sprejema, ni »avtentična« resničnost, marveč je reprezentacija. Multimedijsko spodbujanje tega vtisa ima za posledico, da stopnjuje recipientovo verjetje v objektivno resničnost (posredovane) informacije. S tem lahko multimediji močno podpirajo distribucijo in obtok stališč, vrednot, »mitov« in »stereotipov« v vsakdanji kulturi in pridobivajo odločilno vlogo v »politikah« multikulturnosti in medkulturnosti. (Refleksija te vloge multimedijev nadaljuje in tematsko razširja tradicijo »kritične moderne«, pri čemer je najbrž še posebej izpostavljena vloga multimedijev pri vprašanju pravic človeka in državljana, državljanskih vrednot, različnih kulturnih skupin in njihovih medsebojnih razmerij itn., tako da problematika multimedijev nespregledljivo vključuje vidike sociologije, moralne filozofije, politične filozofije, kulturnih študijev, antropologije, etnologije itn. oziroma celotno polje družboslovja in humanistike. (2) Multimedijska reprezentacija pa lahko po drugi strani zabrisuje recipientovo zavedanje, da se »besedilo« (v najširšem smislu), ki ga sprejema, nanaša na izkustveno resničnost: zabrisuje torej svojo zunajbesedilno referenco in posredovani resničnosti daje značaj fikcije, s tem pa v poststrukturalističnem duhu izvršuje prehod »od reprezentacije h konstrukciji« resničnosti in vzdržuje ontološko negotovost. Del sodobnega zgodovinopisja z »estetskim obratom« (F. Ankersmit) tako stopnjuje metazgodovinsko refleksijo, multimedijske hipertekstne predstavitve preteklosti pa pri tem še posebej učinkovito odpirajo vprašanje konstruiranja oziroma prevprašujejo veljavnost »velikih zgodb«, vključno z zgodovinami posameznih umetnostnih zvrsti. Sodobne vede o posameznih umetnostnih zvrsteh izpostavljajo tudi vlogo medija, še posebej pa intermedialnosti v umetnostih, tako v njihovi zgodovini (npr. performativnost ustne literature, razmerje med besedno in glasbeno ali likovno umetnostjo, gledališče) kot v sodobni umetnosti, ki se s premišljeno intermedialnostjo po eni strani navezuje na umetnostne avantgarde (vključno z njihovim razmerjem do totalitarnih režimov oziroma ideološke propagande) in po drugi z nenehnimi (intermedialnimi) hibridizacijami izpostavlja transgresivni značaj umetnostnih žanrov. V tem pogledu tudi sodobna umetnost, opredeljena kot postmoderna, manifestira situacijo »tekoče moderne«, tj. (po Baumannu) gibanje brez končnega smotra po mrežnih strukturah, ki predpostavlja hitre menjave ali začasnost (nestabilnost, nezanesljivost) trenutnih identitet. Dinamiko teh menjav, nestabilnost privzetih ali konstruiranih identitet pospešuje fenomen intermedialnosti in multimedijev, ki s svojimi reprezentacijami ter prevpraševanjem razmerja med fikcijo in resničnostjo pravzaprav utemeljujejo nezanesljivost in trenutnost identitet oziroma »tekočo modernost«. Vprašanje medija je torej pomenljivo za vse sodobne discipline humanistike in družboslovja.
16
Matajc, Vanesa. "Medij v sodobni družbi in kulturi (Multimedialnost in intermedialnost)." Ars & Humanitas 5, no. 1 (July 25, 2011): 7–8. http://dx.doi.org/10.4312/ah.5.1.7-8.
Повний текст джерелаАнотація:
Sociološko gledano, obdobje »kritične moderne« kot predhodnice »tekoče moderne« (Baumann) sovpada z obdobjem izjemnega razmaha in družbenega vpliva množičnih medijev, ki pa igrajo ambivalentno vlogo v kroženju javnih diskurzov: podpirajo tako težnjo k totalitarnosti ali vsaj avtoritarnosti kot tudi težnjo k njuni problematizaciji in nevtralizaciji, namreč z argumentiranim ozaveščanjem individua: posameznikove svobode izbire in avtonomije. Sodobno stanje problematizira tudi posameznikovo svobodo izbire, načeloma pa stopnjuje to ambivalenco. Pri tem ga vplivno podpirajo multimediji z navideznim posredovanjem čim bolj »celostne« percepcije oz. izkušnje: če medij opredelimo s fiziološkega vidika, multimediji učinkujejo zlasti s součinkovanjem vizualnega in avditivnega posredovanja, pri čemer je močno udeležen jezikovni kod. S tem: (1) multimedijska reprezentacija učinkuje kot »resničnost«: zabrisuje recipientovo zavedanje, da »besedilo« (v najširšem smislu), ki ga sprejema, ni »avtentična« resničnost, marveč je reprezentacija. Multimedijsko spodbujanje tega vtisa ima za posledico, da stopnjuje recipientovo verjetje v objektivno resničnost (posredovane) informacije. S tem lahko multimediji močno podpirajo distribucijo in obtok stališč, vrednot, »mitov« in »stereotipov« v vsakdanji kulturi in pridobivajo odločilno vlogo v »politikah« multikulturnosti in medkulturnosti. (Refleksija te vloge multimedijev nadaljuje in tematsko razširja tradicijo »kritične moderne«, pri čemer je najbrž še posebej izpostavljena vloga multimedijev pri vprašanju pravic človeka in državljana, državljanskih vrednot, različnih kulturnih skupin in njihovih medsebojnih razmerij itn., tako da problematika multimedijev nespregledljivo vključuje vidike sociologije, moralne filozofije, politične filozofije, kulturnih študijev, antropologije, etnologije itn. oziroma celotno polje družboslovja in humanistike. (2) Multimedijska reprezentacija pa lahko po drugi strani zabrisuje recipientovo zavedanje, da se »besedilo« (v najširšem smislu), ki ga sprejema, nanaša na izkustveno resničnost: zabrisuje torej svojo zunajbesedilno referenco in posredovani resničnosti daje značaj fikcije, s tem pa v poststrukturalističnem duhu izvršuje prehod »od reprezentacije h konstrukciji« resničnosti in vzdržuje ontološko negotovost. Del sodobnega zgodovinopisja z »estetskim obratom« (F. Ankersmit) tako stopnjuje metazgodovinsko refleksijo, multimedijske hipertekstne predstavitve preteklosti pa pri tem še posebej učinkovito odpirajo vprašanje konstruiranja oziroma prevprašujejo veljavnost »velikih zgodb«, vključno z zgodovinami posameznih umetnostnih zvrsti. Sodobne vede o posameznih umetnostnih zvrsteh izpostavljajo tudi vlogo medija, še posebej pa intermedialnosti v umetnostih, tako v njihovi zgodovini (npr. performativnost ustne literature, razmerje med besedno in glasbeno ali likovno umetnostjo, gledališče) kot v sodobni umetnosti, ki se s premišljeno intermedialnostjo po eni strani navezuje na umetnostne avantgarde (vključno z njihovim razmerjem do totalitarnih režimov oziroma ideološke propagande) in po drugi z nenehnimi (intermedialnimi) hibridizacijami izpostavlja transgresivni značaj umetnostnih žanrov. V tem pogledu tudi sodobna umetnost, opredeljena kot postmoderna, manifestira situacijo »tekoče moderne«, tj. (po Baumannu) gibanje brez končnega smotra po mrežnih strukturah, ki predpostavlja hitre menjave ali začasnost (nestabilnost, nezanesljivost) trenutnih identitet. Dinamiko teh menjav, nestabilnost privzetih ali konstruiranih identitet pospešuje fenomen intermedialnosti in multimedijev, ki s svojimi reprezentacijami ter prevpraševanjem razmerja med fikcijo in resničnostjo pravzaprav utemeljujejo nezanesljivost in trenutnost identitet oziroma »tekočo modernost«. Vprašanje medija je torej pomenljivo za vse sodobne discipline humanistike in družboslovja.
17
Mahnič, Katja. "Brati Plinija: O Pliniju starejšem, likovni umetnosti in metodi." Ars & Humanitas 1, no. 1 (December 31, 2007): 37–69. http://dx.doi.org/10.4312/ah.1.1.37-69.
Повний текст джерелаАнотація:
Sodobnemu bralcu se Plinijeva »poglavja o umetnosti« lahko zdijo presenetljivo domača. S svojim seznamom umetnikov in del, ki so urejena kot niz slogovnih iznajdb in izboljšav, Plinijev opis grške umetnosti ... v marsikaterem pogledu ustreza zdaj splošno uveljavljenemu modelu zgodovine umetnosti. Vzrok za to je seveda v dejstvu, da je Plinijevo besedilo igralo osrednjo vlogo pri razvoju tega modela (Carey, 2003, 13).
18
Mahnič, Katja. "Brati Plinija: O Pliniju starejšem, likovni umetnosti in metodi." Ars & Humanitas 1, no. 1 (December 31, 2007): 37–69. http://dx.doi.org/10.4312/ars.1.1.37-69.
Повний текст джерелаАнотація:
Sodobnemu bralcu se Plinijeva »poglavja o umetnosti« lahko zdijo presenetljivo domača. S svojim seznamom umetnikov in del, ki so urejena kot niz slogovnih iznajdb in izboljšav, Plinijev opis grške umetnosti ... v marsikaterem pogledu ustreza zdaj splošno uveljavljenemu modelu zgodovine umetnosti. Vzrok za to je seveda v dejstvu, da je Plinijevo besedilo igralo osrednjo vlogo pri razvoju tega modela (Carey, 2003, 13).
19
Tubić, Dejan, and Dušica Živanović. "Modernistički i postmodernistički koncepti recepcije Kosovske bitke u srpskom slikarstvu." Zbornik radova Filozofskog fakulteta u Pristini 53, no. 2 (2023): 311–40. http://dx.doi.org/10.5937/zrffp53-43046.
Повний текст джерелаАнотація:
Fokus ovog rada predstavlja teorijsko razmatranje estetsko-stilske karakterologije teme Kosovskog boja u slikarstvu epohe srpske moderne. Osnovna paradigma moderne, u okvirima likovnih umetnosti, manifestovala se težnjom za negiranjem i odbacivanjem tradicije akademizma, faktografskog i mimetičkog. Kao stalno prisutna intencija moderne, javlja se potreba za iniciranjem i realizovanjem avangardnih sadržaja, što je podrazumevalo odbacivanje istorijske tematike u umetnosti. Međutim, specifikum kulturno-istorijskih prilika u kojima se konstituisala srpska moderna umetnost uslovio je potrebu za estetskom komunikacijom sa tradicionalnim. Okolnosti u XX veku, u kojima je srpski narod i dalje tragao za definicijom i potvrđivanjem nacionalnog i kulturnog identiteta, suprotno od inicijalnih programa moderne, inicirale su pojavu nacionalno angažovanog slikarstva. Kao jedan od najznačajnijih istorijskih sadržaja u okvirima srpske moderne konstituiše se tema Kosovskog boja. U ovom radu kroz teorijsko-kritičku analizu biće ukazano na kvantitativno-kvalitativne vrednosti slika sa temom Kosovskog boja. Takođe, analizira se veći broj dela koja se do sada nisu pojavljivala u teoriji i stručnoj literaturi. Korespondencija na relaciji modernizam - tradicionalizam - nacionalna tematika uslovili su pluralizam modernističkih i postmodernističkih tendencija u predstavljanju motiva na temu Kosovskog boja. U domenu estetsko-stilskog određenja, slikarstvo sa motivom Kosovske bitke polarizovano je na faktografsko-naturalističko-mimetičke tendencije, s jedne, i simbolističko-ekspresionističko-apstraktne, s druge strane.
20
Zupančič, Tomaž, and Andrej Velikonja. "Beneški bienale sodobne umetnosti in pouk likovne umetnosti v osnovni šoli." Revija za elementarno izobraževanje 10, no. 2/3 (September 2017): 289–312. http://dx.doi.org/10.18690/1855-4431.10.2-3.289-312(2017).
Повний текст джерела
21
Kratohvil, Martin. "Vrednost serijalnog i ponavljanja muzičkog i umetničkog izražavanja u pedagoškom okruženju." Zbornik radova Pedagoskog fakulteta Uzice, no. 23 (2021): 187–206. http://dx.doi.org/10.5937/zrpfu2123187k.
Повний текст джерелаАнотація:
Članak odražava neke aspekte ponavljanja u muzičkoj i vizuelnoj umetnosti. U pozadini pripreme i stvaranja izložbe umetničkih dela učenika nastavnog programa "Nastavnik likovne umetnosti", autor analizira aspekte kreativnosti, u kojima se ponavljanje koristi kao osnovni princip. Refleksije ukazuju na interdisciplinarnu interakciju vizuelne i muzičke kreativnosti.
22
Tanasković, Marija K., and Jasmina U. Klemenović. "VIZUELNI SADRŽAJI U FUNKCIJI UNAPREĐENJA MUZIČKOG OBRAZOVANJA." Zbornik Odseka za pedagogiju, no. 30 (November 17, 2021): 79–99. http://dx.doi.org/10.19090/zop.2021.30.79-99.
Повний текст джерелаАнотація:
U radu se razmatra povezanost sadržaja likovnih umetnosti i muzičke umetnosti, kao i to kako vizuelni sadržaji mogu biti integrisani u nastavu muzičke kulture da bi doprineli unapređenju percepcije muzičkih dela kod dece. Kako je jedan od ciljeva muzičkog obrazovanja razumevanje dela srpske i muzičke baštine drugih naroda (percepcija muzike), integracija vizuelnih sadržaja u nastavi muzičke kulture doprinosi i unapređenju muzičkog obrazovanja u najširem smislu. U uvodnom delu navedene su karakteristike muzičkog obrazovanja, njegovi ciljevi i značaj muzičkih (umetničkih) sadržaja za opšteobrazovni proces i šire, za holistički razvoj dece. Posebna pažnja posvećena je značaju stimulacije čula kod dece počevši od najranijeg uzrasta, sinkretizmu umetnosti i vizuelnim sadržajima u nastavi muzičke kulture. Na kraju rada dati su predlozi aktivnosti i sadržaja likovnih umetnosti u funkciji unapređenja muzičkog obrazovanja. Sadržaji u domenu muzičke umetnosti zahtevaju ozbiljan odnos i kompleksna istraživanja u svim pravcima sa jedinstvenim ciljem: da se stvori čvrsta i široka naučna podloga i osigura što šira društvena pažnja i podrška za dalji rad na njihovom unapređivanju.
23
Kuščević, Dubravka, Marija Brajčić, and Luce Šipić. "Uporaba umetniškega dela pri poučevanju likovni umetnosti (Marc Chagall)." Revija za elementarno izobraževanje 12, no. 2 (2019): 177–98. http://dx.doi.org/10.18690/rei.12.2.177-198.2019.
Повний текст джерела
24
Zečević, Radmila. "Educational potential of fine arts at preschool age." Zbornik radova Uciteljskog fakulteta Prizren-Leposavic, no. 14 (2020): 445–53. http://dx.doi.org/10.5937/zrufpl2014445z.
Повний текст джерелаАнотація:
The creative potential of art, which is acquired through work processes, is of valuable importance for other areas as well. Children's artistic expression is not only a distinctly artistic activity, but at the same time it is a process of learning and checking one's own possibilities. Given the fact that there is a relative crisis in the teaching of art education, this paper aims to affirm the role and importance of art culture and art, with an emphasis on preschool age. The author starts from a short historical review of fine arts practice in the educational context, after which he emphasizes the importance of fine arts and culture in society in general, and then in preschool education. The paper also talks about the artistic and visual expression of children positioned through preschool age, as well as the importance of the pedagogical influence of the environment.
25
Stojanović, Tamara M. "ZNAČAJ IKT-A U NASTAVI I LIKOVNOJ UMETNOSTI." Nasledje Kragujevac XX, no. 56 (2023): 319–28. http://dx.doi.org/10.46793/naskg2356.319s.
Повний текст джерелаАнотація:
The paper discusses the importance of using ICT in the context of education and art. A special emphasis is placed on teaching and fine arts. The paper points to the specific features of ICT as a source of widened opportunities for expression, communication, and perception in teaching and art, as well as to it being a support in the engagement and motivation of all participants in the educational or creative process. Furthermore, it points to the necessity of the development of teachers’ professional and digital competencies for us to harmonise the teaching process with modern social life and thus essentially improve the quality of educa- tional work. It also deals with new tools, programs, and the use of technologies in the process of creating art. The advantages of using ICT in terms of domains and opportunities in the process of learning are highlighted, as well as the potential that they have to transform the process of education or artistic creation. Fine arts are the sphere ICT has improved and could improve even more. ICT has been used by architects and designers to facilitate the process of creating and promoting their skills. The manner in which fine arts are taught nowadays is largely different from that of the past. While students once had to rely entirely on their teacher, textbooks, and encyclopedias, today’s students have more resources made available by ICT, such as databases about artists’ lives and works or high-quality images that can be enlarged and thoroughly examined, all of which may enhance their own creativity and perception.
26
DRAŠKIĆ VIĆANOVIĆ, IVA. "ESTETSKO I INDIVIDUALNO." ARHE 13, no. 26 (May 11, 2017): 23. http://dx.doi.org/10.19090/arhe.2016.26.23-39.
Повний текст джерелаАнотація:
Tekst predstavlja istraživanje estetskog principa individualnosti i vizuelizovane individualne lepote. Autor analizira ženski portet u likovnoj umetnosti starog Egipta, antičke Grčke i Rima i u tom kontekstu i problem odnosa individualnog i paradigmatskog, kao i problem vizuelizacije identiteta.
27
Mijoč, Nena. "Z umetnostjo za demokracijo." Andragoška spoznanja 12, no. 2 (December 1, 2006): 67–76. http://dx.doi.org/10.4312/as.12.2.67-76.
Повний текст джерелаАнотація:
V prispevku avtorica obravnava in s primeri ponazarja mednarodno prakso izobraževanja odraslih, ki z na videz nenavadnimi, inovativnimi pristopi animira in skozi prakso usposablja za demokratično državljanstvo skupine ljudi, sicer potisnjene ob rob družbenih dogajanj in odločanja. Gre za neformalno izobraževanje odraslih, ki z glasbo, likovno in besedno umetnostjo bogatijo proces medsebojnega učenja. Vse to spodbuja posameznikovo in skupinsko samozavest in pomaga razvijati kompetence, pomembne za aktivno in demokratično državljanstvo. Mednarodne konference, ki jih pogosto prvič pripravljajo tudi člani manjših organizacij in društev, na primer v okviru projektov Grundtvig, so za mnoge učna izkušnja in priložnost za promocijo ter spoznavanje »dobrih rešitev« za konkretne probleme izobraževanja odraslih. Z neposredno izkušnjo načrtovanja in sodelovanja v projektih se tudi na osnovi napak, problemov in konfliktov učijo sodelovati. Hkrati pa bogatijo medsebojne odnose in izgrajujejo prijateljstvo med izobraževalci, udeleženci in prostovoljci iz različnih evropskih držav.
28
Simonišek, Robert. "Vagabundske figure v slovenski likovni umetnosti in literaturi na začetku 20. stoletja." Ars & Humanitas 5, no. 1 (July 25, 2011): 155–73. http://dx.doi.org/10.4312/ars.5.1.155-173.
Повний текст джерела
29
Simonišek, Robert. "Vagabundske figure v slovenski likovni umetnosti in literaturi na začetku 20. stoletja." Ars & Humanitas 5, no. 1 (July 25, 2011): 155–73. http://dx.doi.org/10.4312/ah.5.1.155-173.
Повний текст джерела
30
Vidmar, Luka. "Tine Germ: Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira: Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti v evropskem kontekstu." Ars & Humanitas 11, no. 1 (July 31, 2017): 232–34. http://dx.doi.org/10.4312/ah.11.1.232-234.
Повний текст джерелаАнотація:
Tine Germ: Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira: Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti v evropskem kontekstuLjubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2015, 176 strani, 68 ilustracijUmetnostni zgodovinar Tine Germ je v zadnjih letih Valvasorjevemu delu Theatrum mortis humanae tripartitum iz leta 1682 posvetil vrsto raziskav, njihove ugotovitve pa je leta 2015 razširil in povezal še v monografijo Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira. Raziskave so bile vsekakor potrebne: Prizorišče človeške smrti je bilo namreč do tedaj v slovenski umetnostni, literarni in kulturni zgodovini kljub pomembnosti avtorja in kljub primerljivosti z najkvalitetnejšimi sorodnimi deli iz drugih evropskih dežel skoraj prezrto ali vsaj zelo pomanjkljivo obravnavano. Raziskave so bile tudi uspešne: prvič so prinesle poglobljeno ikonografsko analizo omenjenega polihistorjevega dela in prvič obširneje opisale njegovo mesto v sočasni evropski likovni in literarni umetnosti. Iz uvoda k monografiji Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira je jasno razvidno, da je bilo to mogoče najprej zato, ker je avtor kritično dekonstruiral tradicionalne paradigme, zlasti (umetnostnih ali literarnih) »centrov« oziroma »obrobij«, pa tudi (slogovne ali idejne) »naprednosti« oziroma »zaostalosti«, ki so v humanističnih vedah ovirale in v določeni meri še vedno ovirajo neobremenjeno raziskovanje del, kakršno je Prizorišče človeške smrti. Germova monografija nas tako že na začetku implicitno opozarja, da čaka na temeljitejšo znanstveno obravnavo še veliko umetniških in literarnih del, nastalih na Slovenskem v srednjem in zgodnjem novem veku, ki smo jih puščali ob strani zaradi različnih predsodkov, oblikovanih v 19. in 20. stoletju.
31
Vidmar, Luka. "Tine Germ: Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira: Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti v evropskem kontekstu." Ars & Humanitas 11, no. 1 (July 31, 2017): 232–34. http://dx.doi.org/10.4312/ars.11.1.232-234.
Повний текст джерелаАнотація:
Tine Germ: Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira: Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti v evropskem kontekstuLjubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2015, 176 strani, 68 ilustracijUmetnostni zgodovinar Tine Germ je v zadnjih letih Valvasorjevemu delu Theatrum mortis humanae tripartitum iz leta 1682 posvetil vrsto raziskav, njihove ugotovitve pa je leta 2015 razširil in povezal še v monografijo Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira. Raziskave so bile vsekakor potrebne: Prizorišče človeške smrti je bilo namreč do tedaj v slovenski umetnostni, literarni in kulturni zgodovini kljub pomembnosti avtorja in kljub primerljivosti z najkvalitetnejšimi sorodnimi deli iz drugih evropskih dežel skoraj prezrto ali vsaj zelo pomanjkljivo obravnavano. Raziskave so bile tudi uspešne: prvič so prinesle poglobljeno ikonografsko analizo omenjenega polihistorjevega dela in prvič obširneje opisale njegovo mesto v sočasni evropski likovni in literarni umetnosti. Iz uvoda k monografiji Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira je jasno razvidno, da je bilo to mogoče najprej zato, ker je avtor kritično dekonstruiral tradicionalne paradigme, zlasti (umetnostnih ali literarnih) »centrov« oziroma »obrobij«, pa tudi (slogovne ali idejne) »naprednosti« oziroma »zaostalosti«, ki so v humanističnih vedah ovirale in v določeni meri še vedno ovirajo neobremenjeno raziskovanje del, kakršno je Prizorišče človeške smrti. Germova monografija nas tako že na začetku implicitno opozarja, da čaka na temeljitejšo znanstveno obravnavo še veliko umetniških in literarnih del, nastalih na Slovenskem v srednjem in zgodnjem novem veku, ki smo jih puščali ob strani zaradi različnih predsodkov, oblikovanih v 19. in 20. stoletju.
32
Germ, Tine. "Slika kot nadomestek za pisano besedo? Pojmovanje likovne umetnosti v delih zgodnjekrščanskih piscev." Ars & Humanitas 5, no. 1 (July 25, 2011): 9–24. http://dx.doi.org/10.4312/ars.5.1.9-24.
Повний текст джерела
33
Germ, Tine. "Slika kot nadomestek za pisano besedo? Pojmovanje likovne umetnosti v delih zgodnjekrščanskih piscev." Ars & Humanitas 5, no. 1 (July 25, 2011): 9–24. http://dx.doi.org/10.4312/ah.5.1.9-24.
Повний текст джерела
34
Prša, Dejan. "Ljubimec z dolgim vratom. Motiv Lede z labodom v slovenski likovni umetnosti 20. stoletja." Ars & Humanitas 5, no. 1 (July 25, 2011): 129–54. http://dx.doi.org/10.4312/ars.5.1.129-154.
Повний текст джерела
35
Prša, Dejan. "Ljubimec z dolgim vratom. Motiv Lede z labodom v slovenski likovni umetnosti 20. stoletja." Ars & Humanitas 5, no. 1 (July 25, 2011): 129–54. http://dx.doi.org/10.4312/ah.5.1.129-154.
Повний текст джерела
36
Žderić, Tamara. "Contribution to art history: Ornament and its regulations." Sinteze, no. 18 (2020): 79–85. http://dx.doi.org/10.5937/sinteze9-28982.
Повний текст джерелаАнотація:
The ornament is a part of every visual culture in the world. Its history goes back to early ages of human race. It is one of the most important fine art categories. The ornament was less important fine art category for a long time. The subject of this paper are various types of ornament altogether with personal experience in creating ornaments. The main aim was to reveal basis of ornament, its features and also to put in focus the importance of our attention in art process. Ornament has four categories determined by its appereance. Its complex forms, mathematical approach and lots of details are features I found similar in my art practice (paintings or drawings with various themes). The conclusions derived from comparison of this two various types of ornaments are contribution to examinations of its history through the eye of the artist.
37
Dražić, Silvia H. "JUDITA ŠALGO: IDENTITET I STRATEGIJE IDENTIFIKACIJA." ZBORNIK ZA JEZIKE I KNJIŽEVNOSTI FILOZOFSKOG FAKULTETA U NOVOM SADU 2, no. 2 (December 17, 2012): 245. http://dx.doi.org/10.19090/zjik.2012.2.245-257.
Повний текст джерелаАнотація:
Tekst se bavi pitanjem identiteta u proznom opusu Judite Šalgo, što je jedna od centralnih tematskih preokupcija njenog književnog stvaralaštva. Problem identiteta razmatra se u kontekstu teorijskih promišljanja druge polovine 20. veka koja su destabilizovala ovaj pojam i dovela u pitanje njegove esencijalističke formulacije. Takođe, pokazuju se konesekvence ovog preokreta u umetnosti, pre svega kada se radi o formulaciji „ženskog autorstva”, za čije razumevanje konstitutivan postaje pojam roda. Na ovom teorijskom horizontu istražuje se razumevanje vlastititog spisateljskog identiteta Judite Šalgo, kao i neukorenjeni i hibridni identitet njenih likova. Analizom priče Irena ili o Marini ili o biografiji(autobiografija) ukazuje se na sofisticiranu igru identitetom koju Judita Šalgo sprovodi ukrštanjem biografskog i autobiografskog diskursa.
38
Simonišek, Robert. "Vojeslav Molè kot pesnik ekfraze." Ars & Humanitas 11, no. 1 (July 31, 2017): 106–17. http://dx.doi.org/10.4312/ah.11.1.106-117.
Повний текст джерелаАнотація:
Članek se ukvarja z ekfrastično poezijo enega od utemeljiteljev slovenske umetnostnozgodovinske stroke Vojeslava Moleta, ki je bil v mladosti znan kot pesnik in esejist. Preden je leta 1926 emigriral na Poljsko in začel z uspešno znanstveno kariero na krakovski Jagelonski univerzi, je izdal dve pesniški zbirki ter v revijah objavil posamezne pesmi in eseje. Njegova poetika je po formalni plati zavezana antiki in simbolizmu, glavni temi sta ljubezen in ženska, kasneje se jima pridruži še hrepenenje po mladosti. Pesnik, ki se je izobraževal v Trstu, Novem mestu, Krakovu, Rimu in na Dunaju, je napisal precej ekfrastičnih besedil. V italijanski prestolnici so ga prevzele Tizianova alegorija Sveta in profana ljubezen, Leonardova Mona Lisa ter Rafaelova freska Apolon in Marsija, ki se pojavijo že v naslovih ekfrastičnih pesmi prve zbirke Ko so cvele rože iz leta 1910. Tudi esej Umetnost in narava, v katerem razpravlja o razmerju med likovno umetnostjo, literaturo in naravo, je nastal v Rimu. Pesmi Giorgione in Bizantinska madona se nanašata na pesnikov obisk Benetk v času potovanja po Italiji. Moletov ekfrastični pristop je klasičen v smislu poveličevanja lepote in pomena umetniškega dela, kar ga približuje romantični poeziji. V pesmi V oglejskem muzeju je perspektiva kompleksnejša, saj se pesniški subjekt bolj odziva na sedanjost in obenem pripoveduje zgodbo o detomorilki iz časa hunskih vpadov. Zbirka Tristia ex Siberia, ki je izšla leta 1920, je nastajala v znamenju prve svetovne vojne, ko je bil pesnik v ujetništvu v Sibiriji. Pesmi Hegezo in Milonska Venera, napisani v že Grkom znanem in med pesniki kasnejših dob priljubljenem načinu »prosopopoeia«, lahko razumemo kot posledico doživljanja tesnobe in strahu v izgnanstvu. Antična relief in kip sta medij za izražanje pesnikove zapuščenosti v brezsmiselnem svetu ter hrepenenja po ljubezni, ženi in domovini. Čeprav je Rilke v Moletovem pesniškem razvoju odigral pomembno vlogo, ni mogoče z gotovostjo trditi, da je nanj vplivala Rilkejeva najznamenitejša ekfrastična pesem Apolonov arhajski torzo. Ob Moletovem osredotočanju na daljno preteklost in izogibanju sočasni umetniški produkciji je pesem Sejavec izjema. Vprašanje, ali jo je navdihnila znamenita slika Sejalec impresionista Ivana Groharja, ostaja odprto.
39
Simonišek, Robert. "Vojeslav Molè kot pesnik ekfraze." Ars & Humanitas 11, no. 1 (July 31, 2017): 106–17. http://dx.doi.org/10.4312/ars.11.1.106-117.
Повний текст джерелаАнотація:
Članek se ukvarja z ekfrastično poezijo enega od utemeljiteljev slovenske umetnostnozgodovinske stroke Vojeslava Moleta, ki je bil v mladosti znan kot pesnik in esejist. Preden je leta 1926 emigriral na Poljsko in začel z uspešno znanstveno kariero na krakovski Jagelonski univerzi, je izdal dve pesniški zbirki ter v revijah objavil posamezne pesmi in eseje. Njegova poetika je po formalni plati zavezana antiki in simbolizmu, glavni temi sta ljubezen in ženska, kasneje se jima pridruži še hrepenenje po mladosti. Pesnik, ki se je izobraževal v Trstu, Novem mestu, Krakovu, Rimu in na Dunaju, je napisal precej ekfrastičnih besedil. V italijanski prestolnici so ga prevzele Tizianova alegorija Sveta in profana ljubezen, Leonardova Mona Lisa ter Rafaelova freska Apolon in Marsija, ki se pojavijo že v naslovih ekfrastičnih pesmi prve zbirke Ko so cvele rože iz leta 1910. Tudi esej Umetnost in narava, v katerem razpravlja o razmerju med likovno umetnostjo, literaturo in naravo, je nastal v Rimu. Pesmi Giorgione in Bizantinska madona se nanašata na pesnikov obisk Benetk v času potovanja po Italiji. Moletov ekfrastični pristop je klasičen v smislu poveličevanja lepote in pomena umetniškega dela, kar ga približuje romantični poeziji. V pesmi V oglejskem muzeju je perspektiva kompleksnejša, saj se pesniški subjekt bolj odziva na sedanjost in obenem pripoveduje zgodbo o detomorilki iz časa hunskih vpadov. Zbirka Tristia ex Siberia, ki je izšla leta 1920, je nastajala v znamenju prve svetovne vojne, ko je bil pesnik v ujetništvu v Sibiriji. Pesmi Hegezo in Milonska Venera, napisani v že Grkom znanem in med pesniki kasnejših dob priljubljenem načinu »prosopopoeia«, lahko razumemo kot posledico doživljanja tesnobe in strahu v izgnanstvu. Antična relief in kip sta medij za izražanje pesnikove zapuščenosti v brezsmiselnem svetu ter hrepenenja po ljubezni, ženi in domovini. Čeprav je Rilke v Moletovem pesniškem razvoju odigral pomembno vlogo, ni mogoče z gotovostjo trditi, da je nanj vplivala Rilkejeva najznamenitejša ekfrastična pesem Apolonov arhajski torzo. Ob Moletovem osredotočanju na daljno preteklost in izogibanju sočasni umetniški produkciji je pesem Sejavec izjema. Vprašanje, ali jo je navdihnila znamenita slika Sejalec impresionista Ivana Groharja, ostaja odprto.
40
Ferlež, Urh. "Jean Vodaine in njegove vezi s slovensko poezijo." Jezik in slovstvo 67, no. 1-2 (July 12, 2022): 223–33. http://dx.doi.org/10.4312/jis.67.1-2.223-233.
Повний текст джерелаАнотація:
Članek obravnava življenje in delo likovnega in literarnega umetnika Jeana Vodaina (rojstno ime Vladimir Kavčič). Rojen je bil na Tolminskem 1921, vendar je skoraj vse življenje prebil v Franciji. Bil je pesnik, grafik, tiskar, založnik in slikar, njegov najpomembnejši dosežek je dolgoletno izdajanje mednarodne literarne revije Dire. Vodainova življenjska pot in delo sta prikazana s posebnim poudarkom na Vodainovi popularizaciji slovenske poezije v Franciji. Z Venom Pilonom je pripravil antologijo francoskih prevodov slovenske poezije. Identiteta Jeana Vodaina in njegove umetnosti izhaja iz statusa slovenskega priseljenca v večnacionalnem okolju industrijske regije Lorene. Pomemben je za slovensko, francosko in regionalno lorensko književnost ter kulturo.
41
Subotić-Krasojević, Iva. "Sociocultural approach to learning and teaching art and visual culture: Medieval heritage in the context of modern visual culture." Зборник радова Филозофског факултета у Приштини 48, no. 4 (2018): 145–62. http://dx.doi.org/10.5937/zrffp48-18045.
Повний текст джерела
42
Mahnič, Katja. "Vključitev del Ladislava pl. Benescha v muzejsko zbirko slik Kranjskega deželnega muzeja." Ars & Humanitas 7, no. 2 (December 31, 2013): 207–19. http://dx.doi.org/10.4312/ars.7.2.207-219.
Повний текст джерелаАнотація:
Čas pred prvo svetovno vojno so na področju domače kulture v širšem smislu oziroma likovne umetnosti v ožjem smislu pomembno zaznamovala tudi prizadevanja, da bi v Ljubljani končno dobili prvo javno dostopno zbirko slik. Eden od pomembnih posameznikov, ki je deloval v tej smeri, je bil Josip Mantuani. Mesto direktorja Kranjskega deželnega muzeja mu je omogočilo, da je za vzpostavitev zbirke, katere vzgojni in zgodovinski pomen je sicer leta in leta utemeljeval v svojih objavljenih in neobjavljenih spisih, lahko veliko naredil tudi v povsem praktičnem smislu. Njegova prizadevanja pa so bila v marsikaterem pogledu zamejena z institucionalnim okvirom, znotraj katerega je deloval. V članku bo na primeru vključitve zbirke slik Ladislava pl. Benescha v zbirko Kranjskega deželnega muzeja, za katero si je Mantuani aktivno prizadeval tri leta, ilustrirano njegovo krmarjenje med željami in potrebami lastnika zbirke na eni ter upravno-finančnimi omejitvami, ki mu jih je narekoval njegov »delodajalec«, kranjski deželni odbor, na drugi strani.
43
Mahnič, Katja. "Vključitev del Ladislava pl. Benescha v muzejsko zbirko slik Kranjskega deželnega muzeja." Ars & Humanitas 7, no. 2 (December 31, 2013): 207–19. http://dx.doi.org/10.4312/ah.7.2.207-219.
Повний текст джерелаАнотація:
Čas pred prvo svetovno vojno so na področju domače kulture v širšem smislu oziroma likovne umetnosti v ožjem smislu pomembno zaznamovala tudi prizadevanja, da bi v Ljubljani končno dobili prvo javno dostopno zbirko slik. Eden od pomembnih posameznikov, ki je deloval v tej smeri, je bil Josip Mantuani. Mesto direktorja Kranjskega deželnega muzeja mu je omogočilo, da je za vzpostavitev zbirke, katere vzgojni in zgodovinski pomen je sicer leta in leta utemeljeval v svojih objavljenih in neobjavljenih spisih, lahko veliko naredil tudi v povsem praktičnem smislu. Njegova prizadevanja pa so bila v marsikaterem pogledu zamejena z institucionalnim okvirom, znotraj katerega je deloval. V članku bo na primeru vključitve zbirke slik Ladislava pl. Benescha v zbirko Kranjskega deželnega muzeja, za katero si je Mantuani aktivno prizadeval tri leta, ilustrirano njegovo krmarjenje med željami in potrebami lastnika zbirke na eni ter upravno-finančnimi omejitvami, ki mu jih je narekoval njegov »delodajalec«, kranjski deželni odbor, na drugi strani.
44
Vidrih, Rebeka. "Sinopsis za zgodovino teorije fotografije." Ars & Humanitas 14, no. 2 (December 29, 2020): 211–25. http://dx.doi.org/10.4312/ars.14.2.211-225.
Повний текст джерелаАнотація:
Kljub temu da teorija fotografije velja za opredeljeno in uveljavljeno miselno polje, njena »zgodovina« zaenkrat obstaja le v obliki antologij raznolikih tekstov, iztrganih iz različnih kontekstov. Predlagan je zato osnutek za koherenten zgodovinski pregled najpomembnejših misli in mislecev o fotografiji, ki naj bi služil kot izhodišče za obsežnejšo in temeljitejšo študijo. Polje teorije fotografije se izkaže za mrežo razmislekov, ki se prepletajo, nanašajo drug na drugega in drug drugemu nasprotujejo in katerih ugotovitve se dopolnjujejo ter jih je mogoče smiselno povzeti. Fotografska podoba je kot produkt fotografskega postopka odtis resničnosti, vendar ima v postopku pomembno vlogo tudi fotografova dejavnost izbire določenega motiva in način tega izbiranja vzpostavlja prostor za umetniško dimenzijo fotografije. Fotografska podoba je sporočilo, toda sama po sebi nima pomena, pač pa je njena pomenljivost odvisna od teksta in konteksta, njen pomen je diskurzivno in institucionalno zagotovljen. Čeprav se fotografskemu kapitalističnemu spektaklu ni mogoče izogniti, se je vendarle mogoče fotografije posluževati tudi kot alternativne, kritične umetniške prakse. Izpostavljeni so tudi zastavki predstavljenih mislecev (filozof, kulturni kritik, likovni kritik, kustos, umetnostni zgodovinar, konceptualni umetnik): poudarjeno je, s katerega stališča se piše teorija fotografije, in posledično, kaj je pravzaprav vsakokrat njen predmet.
45
Kovačević Petrović, Bojana. "POGLED NA EVROPSKU ISTORIJU I KULTURUU ROMANU TERRA NOSTRA KARLOSA FUENTESA." Годишњак Филозофског факултета у Новом Саду 40, no. 1 (December 10, 2015): 107. http://dx.doi.org/10.19090/gff.2015.1.107-128.
Повний текст джерелаАнотація:
Celoviti roman (novela total) Terra Nostra meksičkog književnika Karlosa Fuentesa (1928x2012) četiri decenije nakon objavljivanja prvog izdanja (1975) i dalje predstavlja neiscrpnu građu za hispaniste, istoričare književnosti i naučnike, koji pretežno izučavaju latinoameričke teme, motive i simbole prisutne u tom delu. Budući da roman obiluje intertekstualnim elementima iz evropske istorije, kulture i umetnosti, pokušali smo u ovom radu da sagledamo istorijske činjenice na koje se pisac oslanja – preuzima ih, modifikuje i domaštava, potom likove iz tradicionalne španske književnosti, vešto upletene u radnju romana, i naposletku dela španskih i flamanskih slikara koja Fuentes koristi kao scenografiju i kao simbol. Naše istraživanje je zasnovano pre svega na izvorima iz samog romana, a potom na tumačenjima samog autora u knjigama i intervjuima objavljenim u periodu od 1976. do 2012. godine i stavovima brojnih stranih i domaćih stručnjaka za hispanoameričku književnosti koji su se, naročito u skorašnje vreme, bavili ovim delom. Izučili smo prvo elektronsko izdanje romana Terra Nostra na španskom jeziku (2013) i ukazali na uticaj tog dela na jedan od ključnih romana novije srpske književnosti: Opsada Crkve Svetog Spasa Gorana Petrovića.
46
Tucovič, Vladka. "MOTIV RIBE FARONIKE V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI IN LIKOVNI UMETNOSTI 20. STOLETJAA MOTIF OF A FISH CALLED FARONIKA IN SLOVENIAN LITERATURE AND FINE ARTS OF THE 20TH CENTURY." Traditiones 35, no. 1 (October 13, 2006): 51. http://dx.doi.org/10.3986/traditio2006350102.
Повний текст джерела
47
Dumnic, Marija, and Danka Lajic-Mihajlovic. "Institutionalization of ethnochoreology in Serbia: The legacy of Ljubica Jankovic at the Institute of musicology SASA." Muzikologija, no. 17 (2014): 259–72. http://dx.doi.org/10.2298/muz1417259d.
Повний текст джерелаАнотація:
Since 1964, the Institute of Musicology of the Serbian Academy of Sciences and Arts has been cherishing the official archive of the academician Ljubica Jankovic, ethnochoreologist, which originates from her service at the Ethnographic Museum in Belgrade (1939-1951). The legacy contains documentation about the activity of the Folk Dance Section of the Ethnographic Museum in Belgrade, and extensive data on folk dances in Yugoslavia from the first half of the twentieth century. This paper presents part of the archival documentation relating to the establishment and activity of the Folk Dance Section. It was the first state institution to collect primary and secondary research sources relating to folk dance structure and to the social context of a rural dance practice. Apart from that, it was the institution for education on folk dance preservation and staging. The focus of the paper is on the fundamental documents of ethnochoreological cultural and research policy in Serbia, manuscripts The Draft for Work at the Folk Dance Section of the Ethnographic Museum in Belgrade [Nacrt za rad u Otseku narodnih igara pri Etnografskom muzeju u Beogradu] (1939) and The Program for Work at the Department for Intangible Culture with the Sections: 1) Folk Dances and Folk Music; 2) Folk Literature; 3) Folk Art and Ornamentation; 4) Folk Customs and Religion; 5) Folk Medicine [Program rada u Odeljenju za duhovnu kulturu sa Otsecima: 1) za narodne igre i narodnu muziku; 2) za narodnu knjizevnost; 3) za narodnu likovnu umetnost i ornamentiku; 4) za narodne obicaje i veru; 5) za narodnu medicinu] (1946). The aim of this study is to contribute to the history of ethnochoreology in Serbia by introducing the ideas of Ljubica Jankovic concerning folk dance research and preservation strategies because of their importance for the interpretation of numerous ethnochoreological and ethnomusicological theoretical and analytical results, mostly achieved in cooperation with her sister, Danica Jankovic. In addition, we indicate the applicability of the first official ethnochoreological ideas for current folk dance research in Serbia.
48
Iskra, Anja. "Likovna umetnost v Mariboru v času nemške okupacije 1941–1945." Studia Historica Slovenica 21 (2021), no. 3 (December 20, 2021). http://dx.doi.org/10.32874/shs.2021-22.
Повний текст джерелаАнотація:
The article deals with the organisation of art life in Maribor during the German occupation. Based on archival material, various aspects of the Maribor affiliate of the Graz-based association Comradeship of Styrian Artists and Friends of Art (Kameradschaft Steirischer Künstler und Kunstfreunde) are presented, as well as art exhibitions held in Maribor from 1941 to 1943. The activity of the Maribor affiliate is set in the context of the German occupation policy in Lower Styria, especially in the context of their efforts to Germanise the region and annex it to the Third Reich.
49
Vidrih, Rebeka. "Postavke Cankarjevega »razvoja stila« v razmerju do Dvořákove »zgodovine duha«." Acta historiae artis Slovenica 27, no. 2 (October 1, 2022). http://dx.doi.org/10.3986/ahas.27.2.06.
Повний текст джерелаАнотація:
Izidor Cankar je svoj »razvoj stila«, monumentalno Zgodovino likovne umetnosti v Zahodni Evropi od starokrščanske dobe do začetkov baročne umetnosti, napisal na podlagi svoje »sistematike stila«, že razgrnjene v Uvodu v umevanje likovne umetnosti. Sistematika stila. Svojega profesorja na dunajski univerzi Maxa Dvořáka v Uvodu ni omenil, čeprav je očitno, da je prevzel njegovo terminološko nasprotje med idealizmom in naturalizmom; zato pa je Dvořáka jasno izpostavil kot svoj metodološki vzor v predgovoru k Zgodovini. V prispevku primerjamo Cankarjev razvojno-zgodovinski pregled umetniške ustvarjalnosti z Dvořákovo predstavo o poteku zgodovine umetnosti, kakor jo je mogoče razbrati iz njegovih posameznih spisov, ter ugotovimo, da sta si sorodna ne le v izrazoslovju, temveč tudi v vsebini, v temeljnem prepričanju, da je umetnostna zgodovina v bistvu »zgodovina duha« (Geistesgeschichte).
50
Krmelj, Vesna. "Narodi gredo svojo silno pot." Acta historiae artis Slovenica 25, no. 2 (December 8, 2020). http://dx.doi.org/10.3986/ahas.25.2.13.
Повний текст джерелаАнотація:
Prispevek z vidika cenzure in propagande obravnava pogoje za umetniško produkcijo v času vojnega absolutizma na Kranjskem, kjer je generacija slovenske moderne in impresionistov šele vzpostavljala pogoje za institucionalni razvoj slovenske umetnosti in s tem posledično tudi za uspešno propagando. Številni umetniki zato v vojni propagandi niso našli le možnosti za preživetje, temveč so v povečanem obtoku in pomenu vizualnih sporočil hkrati prepoznali tudi priložnost za uveljavitev tako osebnih kot narodnih idealov. Kljub prevladujočim avstrijsko-germanskim vzorcem so skozi likovno tradicijo narodne pokrajine, ljudsko umetnost in slovensko poezijo našli načine za spodbujanje slovenske nacionalne zavesti.