Gotowa bibliografia na temat „Pisna dediščina”

V slovenski arheologiji je že od začetka osemdesetih let prisotna temeljna usmeritev v arheologijo pokrajine. Ta smer temelji na domeni, da je človek v preteklosti s svojim delovanjem pustil sledi v celotni pokrajini in da je zato potrebno v arheoloških raziskavah poselitve analizirati pokrajino in procese v njej kot enoti bivanja. Medtem ko je arheološka stroka že vrsto let razvijala različne tehnike terenskega arheološkega pregleda, vključujoč sistematičen terenski pregled pokrajine, geofizikalne in geokemične meritve, fotointerpretacijo letalskih in satelitskih posnetkov, hkrati pa na interpretativnem nivoju prevzemala teoretske pristope iz geogrefije, pa smo šele z razvojem GIS tehnologije dobili učinkovito orodje za ovrednotenje tovrstnih podatkov. Osnovna izhodišča za aplikacijo GIS tehnologije so bila podana že pred leti z raziskovalnim projektom Geneze kulturne pokrajine na Oddelku za arheologijo ljubljanske Univerze. Pri sprejemanju GIS tehnologije je bil zlasti pomemben Projekt Hvar, kjer smo v sodelovanju s številnimi sorodnimi organizacijami doma in v tujini opravili testno študijo. Raziskava je bila usmerjena predvsem na možnost aplikacij GIS tehnologije v širši arheološki raziskovalni sferi. Tu so zlasti pomembne raziskave o določanju ekonomskih meja preteklih družb, strategiji gospodarjenja in trgovanja, komunikacijah, upravljanju z naravnimi dobrinami in podobno. Primerjava s situacijo v drugih državah pa kaže, da je večinski delež aplikacij GIS tehnologije v arheologiji prav na področju upravljanja s kulturno dediščino. Prav zato so v toku kratke študije o poselitvi posameznih območij v preteklosti, ki pa nam bodo dale vpogled tudi v možnosti uporabe GIS tehnologije pri varovanju in upravljanju kulturne dediščine. Ključnega pomena je tu seveda kakovostna baza podatkov o arheoloških najdiščih Slovenije, ki sicer za sedaj le v pisni obliki obstaja pri Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU. Kompjuterizacija te baze bo s primerno organizacijsko strukturo, uporabniškim vmesnikom in GIS nadgradnjo omogočala kakovostno integracijo arheoloških informacij v slovenski GIS.

Julija 2019 popoldan se je nad Ptujem in okolico razbesnelo hudo neurje z nalivi, ki je povzročilo močne poplave. Poplavilo je tudi središče mesta in številne objekte. Voda je tako vdrla tudi v kletne prostore arhiva Mestne občine Ptuj (MOP). Ko je bilo ugotovljeno, da gre za najdragocenejše gradivo, ki ima status arhivskega (A), to so zapisniki sej mestnega sveta ter drugi pomembni zapisniki iz obdobja začetka devetdesetih let 20. st., so nemudoma sledili ukrepi za zavarovanje gradiva.

Članek pregledno predstavi vlogo in nekatere poglavitne značilnosti ustne in pisne literature v Afriki ter njuno razmerje. Pri tem izhaja iz splošne ugotovitve, da med tema dvema načinoma predajanja vednosti obstaja kontinuiteta, da so tudi ljudstva, katerih kultura temelji na pisavi, šla skozi ustno fazo, prehod pa je zaznaven denimo v antični in biblični literaturi, ter opozarja na njune različne funkcije. Ustnost defi nira kot ustno predajanje vednosti, nakopičenih v določeni skupnosti, in sicer na specifi čen način in s pomočjo specifi čnih tehnik pomnjenja; je literarna in estetska manifestacija nezapisanega jezika. V tradicionalnih afriških družbah je večji del jezikovnih izmenjav potekal po tej poti in ustno izročilo je najboljše pričevanje Afrike o svoji lastni preteklosti, načinu življenja, mišljenju in čutenju. Pisava nasprotno olajšuje ohranjanje izročila in vednosti. Nekatere pisave so v Afriko prišle od zunaj, druge so avtohtone; iz različnih razlogov, povezanih z ohranjanjem kulturne samobitnosti, pa se njihova raba ni zelo razširila. Predstavitev ustne literature, ki se v Afriki razvija skoraj izključno v afriških jezikih, se začne z razmislekom o terminih »ustna« in »tradicionalna« literatura ter o vprašanju klasifi kacije ustne literature. V zvezi s tem avtor opozori, da znotraj nje vsi afriški jeziki razločujejo med različnimi zvrstmi – glede na naravo in strukturo besedil ter pogoje njihovega izvajanja in recepcije –, in na kratko predstavi klasifi kacijo C. Maalu-Bungija na pripovedne (miti, legende, pravljice) in pesniške zvrsti (od uganke in pregovora do epa). Mit je prozna pripoved o bogovih, kulturnih junakih itd., postavljena v daljno preteklost, ki v družbi, v kateri se pripoveduje, velja za resnično. Avtor povzema kategorizacijo mitov po Maalu-Bungiju in jih deli na mite o stvarjenju, teogonične mite ter razlagalne mite; sklene, da miti vedno govorijo o vprašanjih, ki se zastavljajo v družbah, v katerih so nastali, in da so neposredno povezani z njihovo religiozno in družbeno strukturo. Tudi legendo (tri poglavitne kategorije so legende o selitvah, družinske ali klanske legende ter lokalne ali etiološke legende) imajo tako pripovedovalec kot poslušalci za resnično pripoved, vendar pa je postavljena v zgodovinsko manj oddaljeno dobo kot mit, v svet, ki je že enak sodobnemu. V ustnih kulturah na splošno igra enako vlogo kot zgodovinopisje v pisnih. Za razliko od mita in legende pravljice v družbi, kjer se pripovedujejo, veljajo za fi kcijo in so postavljene v domišljijski svet. Pregovor je pomembno komunikacijsko orodje. V Afriki ta izraz označuje tako pregovor kot tudi sorodne žanre; po mnenju strokovnjakov namreč njihova kategorizacija, ki velja na Zahodu, afriški ustni literaturi ne ustreza. Kaj je pregovor, v Afriki pogosto razložijo s pregovorom (»pregovori so konji pogovora«, »pregovori so palmovo olje, s katerim se jedo besede«). Kar ga defi nira, je njegova raba: obstaja le znotraj določenega kulturnega okolja, v katerem mu je odkazana posebna pragmatična in etična vloga. Prav v tej avtor vidi specifi ko afriškega pregovora v primerjavi z zahodnim. Kot jedrnat izraz modrosti vsega ljudstva, ki se naslanja na zgodovinske dogodke in njegovo vizijo sveta, ima lahko retorično, didaktično ali tudi juridično funkcijo. Ep je v afriški ustni tradiciji dolga verzna ali prozna pripoved, ki ponuja legendarno reinterpretacijo zgodovinskih dogodkov in v kateri je pogosto mogoče najti kompleksno razmerje med resničnim in čudežnim. Strokovnjaki pripominjajo, da ga kot zvrst najmočneje določata njegova funkcija (ideološka, politična) in smoter. V središču epa ali junaške pripovedi je izjemna oseba, katere rojstvo je bilo naznanjeno in ki izpelje nadčloveške podvige. Pripoveduje se ga lahko več dni, in to pred veliko množico ljudi, ki ji pripovedovalec ponuja vzore ravnanja, jo spodbuja k raznim krepostim itd. Ep ima torej pomembno didaktično vlogo, krepi povezanost družbe in občutje pripadnosti. Prvi del članka se sklene z ugotovitvijo, da je ustna književnost pomemben vidik ustne kulture in afriških tradicij, ki so še vedno žive in dinamične, ter med drugim pomemben vir za pisno afriško literaturo v evropskih jezikih, tako estetsko kot tematsko. Drugi del predstavi pisno književnost v Afriki. Ta se je rodila iz stikov med arabsko, zahodno in afriško civilizacijo in nastaja tako v evropskih kot v afriških jezikih. Prva je danes bolj razvita in bolj znana tako v Afriki kot drugod. Tisto v afriških jezikih delimo na izvirna literarna besedila ter prevode ustne književnosti. Članek pa se omejuje na predstavitev nastanka in razvoja frankofonske afriške književnosti, ki jo glede na teme in slog deli na štiri poglavitna obdobja. Obdobje do neodvisnosti traja od leta 1920 do 1960 in ga zaznamujeta ozaveščanje pisateljev ter kritika kolonizacije. V prozi govorimo o obdobju kolonialnega romana; prvi (redki) avtorji so namreč pod močnim vplivom kolonialne ideologije in kanona kolonialne francoske literature. V ospredju so kulturna vprašanja, ki naj bi se razrešila z dialogom med Zahodom in Afriko, tradicijo in modernostjo – od tod prevladujoče etnografska usmeritev teh besedil. Poezijo zaznamuje gibanje négritude (L. S. Senghor, A. Césaire, L. Damas idr.) in njegovo vračanje h koreninam; poglavitne teme so preteklost Afrike, prizadevanje za harmonijo s svetom ter upor. Na področju dramatike ima velik vpliv misijonarsko gledališče, ki pomeni prehod od tradicionalnega k modernemu gledališču. V ospredju je predstavljanje folklore, po drugi strani pa se s ciljem kulturne asimilacije igra klasične evropske avtorje. Gledališka dejavnost se razvija predvsem v šoli Williama Pontyja na Goréeju, kjer ima prevladujoče didaktično in moralno vlogo. Po letu 1950 so romanopisci že številnejši in afriška književnost se uveljavlja kot avtonomen literarni pojav. Po drugi svetovni vojni in konferenci v Bandungu ob starejših piscih nastopi nova generacija (E. Boto, F. Oyono, O. Sembène), ki v romanih socialnega realizma odkrito kritizira kolonialno izkoriščanje. V poeziji (B. Dadié, D. Diop, T. U Tam’si, B. Diop), ki pogosto nastaja zunaj Afrike, srečamo zanosno rehabilitacijo ponižane rase, medtem ko pridejo obtoževanje, upor itd. zaradi ostre cenzure težje do izraza. Gledališče se še vedno ukvarja s konfl ikti akulturacije, ker pa je namenjeno zabavi in moralni presoji kolonialne družbe, v ospredje stopajo tudi družbeni problemi. Čas osamosvajanja, od 1960 do 1970, je čas precejšnjega razcveta romana. Prevladuje realizem; pisatelji se kot v prejšnjem obdobju še naprej ukvarjajo s temo kolonizacije ter konfl ikta med tradicijo in modernostjo v kontekstu potrjevanja afriške identitete, temu pa se pridruži še poosamosvojitvena problematika: revščina, nerazvitost, obtožba novih režimov in njihove kolonialne dediščine ter izgradnja nove Afrike (A. Kourouma, Y. Ouologuem, C. Hamidou Kane). Poezija še naprej razvija tematiko négritude, pa tudi drugih oblik boja. V dramatiki se razvije več usmeritev, kar je povezano z ideološko-politično delitvijo na »progresistično«, socialistično usmerjeno ter t. i. zmerno Afriko, ki je še navezana na vrednote négritude: ob zgodovinski (J. Pliya, B. Dadié) in družbeni (G. Menga, G. O. Mbiya) se razvija tudi politična, angažirana drama (A. Ndao, C. Nokan). Obdobje od 1970 do 1990 avtor imenuje obdobje Afrike narodov. Roman in dramatika se vedno bolj ukvarjata s problemi posameznih držav. Poleg tega književnost doživi velik razcvet. Ob dovolj obsežnih in koherentnih korpusih objavljenih besedil, ki izhajajo iz skupnih kulturnih izročil in zgodovinske izkušnje, je odslej mogoče govoriti o nacionalnih književnostih. Poleg tega to obdobje zaznamuje pojav »nove pisave« in »ženske pisave«. Zlasti v romanu se pojavijo številne tematske, slogovne in estetske inovacije (A. Kourouma, S. Labou Tansi, H. Lopes, B. B. Diop, T. Monenembo, W. Sassine). Zaradi političnih razmer v novih afriških državah velik del afriške književnosti tega obdobja nastaja v izgnanstvu. Končno se od konca osemdesetih let uveljavljajo novi frankofonski pisatelji, ki objavljajo v Franciji in tematizirajo življenje Afričanov na Zahodu. Gre za izročilo, ki sega k pripovedim kolonialnih vojakov, udeleženih v prvi svetovni vojni (B. Diallo, O. Socé). Med sodobnimi pisatelji imigracije so C. Beyala, D. Biyaoula, S. Tchak, F. Diome in A. Mabanckou. Od začetka devetdesetih let ta literatura uživa veliko kritiško pozornost, v afriško literaturo pa vnaša nova vprašanja, zlasti problematiko položaja izseljenega pisatelja, katerega ustvarjanje pogosto ostaja povezano z deželo izvora, naj gre za tesno zavezanost kot pri négritude ali za konfl ikten odnos kot pri C. Beyala. Avtor argumentira, da izseljenska literatura v Franciji v tem trenutku ne pomeni ločenega literarnega prostora, avtonomnega glede na literarno polje frankofonske Afrike. Članek se sklene z ugotovitvijo, da je afriška književnost bogata in raznolika. Ustna književnost se še naprej razvija, čeprav jo ogrožajo pisava in avdio-vizualni mediji; po drugi strani od drugod prinesene pisave pomenijo obogatitev, saj so spodbudile razvoj novih oblik književnosti. Oboje skupaj sestavlja obsežno polje vednosti in literatur, ki so od afriškosti prešle v transkulturnost. Afrika torej ni več le skoraj neizčrpen rezervoar surovin, ampak tudi celina, kjer nastajajo kulturni spomeniki.

Članek pregledno predstavi vlogo in nekatere poglavitne značilnosti ustne in pisne literature v Afriki ter njuno razmerje. Pri tem izhaja iz splošne ugotovitve, da med tema dvema načinoma predajanja vednosti obstaja kontinuiteta, da so tudi ljudstva, katerih kultura temelji na pisavi, šla skozi ustno fazo, prehod pa je zaznaven denimo v antični in biblični literaturi, ter opozarja na njune različne funkcije. Ustnost defi nira kot ustno predajanje vednosti, nakopičenih v določeni skupnosti, in sicer na specifi čen način in s pomočjo specifi čnih tehnik pomnjenja; je literarna in estetska manifestacija nezapisanega jezika. V tradicionalnih afriških družbah je večji del jezikovnih izmenjav potekal po tej poti in ustno izročilo je najboljše pričevanje Afrike o svoji lastni preteklosti, načinu življenja, mišljenju in čutenju. Pisava nasprotno olajšuje ohranjanje izročila in vednosti. Nekatere pisave so v Afriko prišle od zunaj, druge so avtohtone; iz različnih razlogov, povezanih z ohranjanjem kulturne samobitnosti, pa se njihova raba ni zelo razširila. Predstavitev ustne literature, ki se v Afriki razvija skoraj izključno v afriških jezikih, se začne z razmislekom o terminih »ustna« in »tradicionalna« literatura ter o vprašanju klasifi kacije ustne literature. V zvezi s tem avtor opozori, da znotraj nje vsi afriški jeziki razločujejo med različnimi zvrstmi – glede na naravo in strukturo besedil ter pogoje njihovega izvajanja in recepcije –, in na kratko predstavi klasifi kacijo C. Maalu-Bungija na pripovedne (miti, legende, pravljice) in pesniške zvrsti (od uganke in pregovora do epa). Mit je prozna pripoved o bogovih, kulturnih junakih itd., postavljena v daljno preteklost, ki v družbi, v kateri se pripoveduje, velja za resnično. Avtor povzema kategorizacijo mitov po Maalu-Bungiju in jih deli na mite o stvarjenju, teogonične mite ter razlagalne mite; sklene, da miti vedno govorijo o vprašanjih, ki se zastavljajo v družbah, v katerih so nastali, in da so neposredno povezani z njihovo religiozno in družbeno strukturo. Tudi legendo (tri poglavitne kategorije so legende o selitvah, družinske ali klanske legende ter lokalne ali etiološke legende) imajo tako pripovedovalec kot poslušalci za resnično pripoved, vendar pa je postavljena v zgodovinsko manj oddaljeno dobo kot mit, v svet, ki je že enak sodobnemu. V ustnih kulturah na splošno igra enako vlogo kot zgodovinopisje v pisnih. Za razliko od mita in legende pravljice v družbi, kjer se pripovedujejo, veljajo za fi kcijo in so postavljene v domišljijski svet. Pregovor je pomembno komunikacijsko orodje. V Afriki ta izraz označuje tako pregovor kot tudi sorodne žanre; po mnenju strokovnjakov namreč njihova kategorizacija, ki velja na Zahodu, afriški ustni literaturi ne ustreza. Kaj je pregovor, v Afriki pogosto razložijo s pregovorom (»pregovori so konji pogovora«, »pregovori so palmovo olje, s katerim se jedo besede«). Kar ga defi nira, je njegova raba: obstaja le znotraj določenega kulturnega okolja, v katerem mu je odkazana posebna pragmatična in etična vloga. Prav v tej avtor vidi specifi ko afriškega pregovora v primerjavi z zahodnim. Kot jedrnat izraz modrosti vsega ljudstva, ki se naslanja na zgodovinske dogodke in njegovo vizijo sveta, ima lahko retorično, didaktično ali tudi juridično funkcijo. Ep je v afriški ustni tradiciji dolga verzna ali prozna pripoved, ki ponuja legendarno reinterpretacijo zgodovinskih dogodkov in v kateri je pogosto mogoče najti kompleksno razmerje med resničnim in čudežnim. Strokovnjaki pripominjajo, da ga kot zvrst najmočneje določata njegova funkcija (ideološka, politična) in smoter. V središču epa ali junaške pripovedi je izjemna oseba, katere rojstvo je bilo naznanjeno in ki izpelje nadčloveške podvige. Pripoveduje se ga lahko več dni, in to pred veliko množico ljudi, ki ji pripovedovalec ponuja vzore ravnanja, jo spodbuja k raznim krepostim itd. Ep ima torej pomembno didaktično vlogo, krepi povezanost družbe in občutje pripadnosti. Prvi del članka se sklene z ugotovitvijo, da je ustna književnost pomemben vidik ustne kulture in afriških tradicij, ki so še vedno žive in dinamične, ter med drugim pomemben vir za pisno afriško literaturo v evropskih jezikih, tako estetsko kot tematsko. Drugi del predstavi pisno književnost v Afriki. Ta se je rodila iz stikov med arabsko, zahodno in afriško civilizacijo in nastaja tako v evropskih kot v afriških jezikih. Prva je danes bolj razvita in bolj znana tako v Afriki kot drugod. Tisto v afriških jezikih delimo na izvirna literarna besedila ter prevode ustne književnosti. Članek pa se omejuje na predstavitev nastanka in razvoja frankofonske afriške književnosti, ki jo glede na teme in slog deli na štiri poglavitna obdobja. Obdobje do neodvisnosti traja od leta 1920 do 1960 in ga zaznamujeta ozaveščanje pisateljev ter kritika kolonizacije. V prozi govorimo o obdobju kolonialnega romana; prvi (redki) avtorji so namreč pod močnim vplivom kolonialne ideologije in kanona kolonialne francoske literature. V ospredju so kulturna vprašanja, ki naj bi se razrešila z dialogom med Zahodom in Afriko, tradicijo in modernostjo – od tod prevladujoče etnografska usmeritev teh besedil. Poezijo zaznamuje gibanje négritude (L. S. Senghor, A. Césaire, L. Damas idr.) in njegovo vračanje h koreninam; poglavitne teme so preteklost Afrike, prizadevanje za harmonijo s svetom ter upor. Na področju dramatike ima velik vpliv misijonarsko gledališče, ki pomeni prehod od tradicionalnega k modernemu gledališču. V ospredju je predstavljanje folklore, po drugi strani pa se s ciljem kulturne asimilacije igra klasične evropske avtorje. Gledališka dejavnost se razvija predvsem v šoli Williama Pontyja na Goréeju, kjer ima prevladujoče didaktično in moralno vlogo. Po letu 1950 so romanopisci že številnejši in afriška književnost se uveljavlja kot avtonomen literarni pojav. Po drugi svetovni vojni in konferenci v Bandungu ob starejših piscih nastopi nova generacija (E. Boto, F. Oyono, O. Sembène), ki v romanih socialnega realizma odkrito kritizira kolonialno izkoriščanje. V poeziji (B. Dadié, D. Diop, T. U Tam’si, B. Diop), ki pogosto nastaja zunaj Afrike, srečamo zanosno rehabilitacijo ponižane rase, medtem ko pridejo obtoževanje, upor itd. zaradi ostre cenzure težje do izraza. Gledališče se še vedno ukvarja s konfl ikti akulturacije, ker pa je namenjeno zabavi in moralni presoji kolonialne družbe, v ospredje stopajo tudi družbeni problemi. Čas osamosvajanja, od 1960 do 1970, je čas precejšnjega razcveta romana. Prevladuje realizem; pisatelji se kot v prejšnjem obdobju še naprej ukvarjajo s temo kolonizacije ter konfl ikta med tradicijo in modernostjo v kontekstu potrjevanja afriške identitete, temu pa se pridruži še poosamosvojitvena problematika: revščina, nerazvitost, obtožba novih režimov in njihove kolonialne dediščine ter izgradnja nove Afrike (A. Kourouma, Y. Ouologuem, C. Hamidou Kane). Poezija še naprej razvija tematiko négritude, pa tudi drugih oblik boja. V dramatiki se razvije več usmeritev, kar je povezano z ideološko-politično delitvijo na »progresistično«, socialistično usmerjeno ter t. i. zmerno Afriko, ki je še navezana na vrednote négritude: ob zgodovinski (J. Pliya, B. Dadié) in družbeni (G. Menga, G. O. Mbiya) se razvija tudi politična, angažirana drama (A. Ndao, C. Nokan). Obdobje od 1970 do 1990 avtor imenuje obdobje Afrike narodov. Roman in dramatika se vedno bolj ukvarjata s problemi posameznih držav. Poleg tega književnost doživi velik razcvet. Ob dovolj obsežnih in koherentnih korpusih objavljenih besedil, ki izhajajo iz skupnih kulturnih izročil in zgodovinske izkušnje, je odslej mogoče govoriti o nacionalnih književnostih. Poleg tega to obdobje zaznamuje pojav »nove pisave« in »ženske pisave«. Zlasti v romanu se pojavijo številne tematske, slogovne in estetske inovacije (A. Kourouma, S. Labou Tansi, H. Lopes, B. B. Diop, T. Monenembo, W. Sassine). Zaradi političnih razmer v novih afriških državah velik del afriške književnosti tega obdobja nastaja v izgnanstvu. Končno se od konca osemdesetih let uveljavljajo novi frankofonski pisatelji, ki objavljajo v Franciji in tematizirajo življenje Afričanov na Zahodu. Gre za izročilo, ki sega k pripovedim kolonialnih vojakov, udeleženih v prvi svetovni vojni (B. Diallo, O. Socé). Med sodobnimi pisatelji imigracije so C. Beyala, D. Biyaoula, S. Tchak, F. Diome in A. Mabanckou. Od začetka devetdesetih let ta literatura uživa veliko kritiško pozornost, v afriško literaturo pa vnaša nova vprašanja, zlasti problematiko položaja izseljenega pisatelja, katerega ustvarjanje pogosto ostaja povezano z deželo izvora, naj gre za tesno zavezanost kot pri négritude ali za konfl ikten odnos kot pri C. Beyala. Avtor argumentira, da izseljenska literatura v Franciji v tem trenutku ne pomeni ločenega literarnega prostora, avtonomnega glede na literarno polje frankofonske Afrike. Članek se sklene z ugotovitvijo, da je afriška književnost bogata in raznolika. Ustna književnost se še naprej razvija, čeprav jo ogrožajo pisava in avdio-vizualni mediji; po drugi strani od drugod prinesene pisave pomenijo obogatitev, saj so spodbudile razvoj novih oblik književnosti. Oboje skupaj sestavlja obsežno polje vednosti in literatur, ki so od afriškosti prešle v transkulturnost. Afrika torej ni več le skoraj neizčrpen rezervoar surovin, ampak tudi celina, kjer nastajajo kulturni spomeniki.

IzvlečekNamen: Namen članka je predstaviti pomanjkljivosti pri obravnavi pisne kulturne dediščine v knjižnicah. Pisna kulturna dediščina je izjemnega pomena za slovensko nacionalno identiteto in kulturo, vendar ne knjižničarska stroka ne Ministrstvo za kulturo ne posvečata ustrezne pozornosti njenemu varstvu.Metodologija/pristop: Raziskava je obsegala pregled sodobne obravnave (identificiranja, evidentiranja in ohranjanja) pisne kulturne dediščine v knjižnicah.Rezultati: Odsotnost konceptualnih rešitev in strategij se kaže tako v pomanjkljivih zakonskih rešitvah kot v fragmentarnih poskusih evidentiranja kulturne dediščine, v improviziranju pri uvajanju formatov popisa za posamezne vrste kulturne dediščine, nekonsistentni digitalizaciji knjižničnih fondov in ne nazadnje tudi v nezadostni skrbi za zaščito pisnih kulturnih spomenikov. Gradnja nove zgradbe nacionalne knjižnice se odmika v nejasno prihodnost, medtem ko za ustrezno hranjenje arhivskih izvodov publikacij (kulturnih spomenikov) ni zadostnih sredstev. Priprava nacionalne strategije varstva pisne kulturne dediščine v knjižnicah bi morala biti ena izmed prioritet knjižničarske stroke.Omejitve raziskave: Raziskava predstavlja pregled stanja v letu 2017 in temelji na značilnih primerih.Izvirnost/uporabnost raziskave: Raziskava predstavlja prvi poskus celostnega pregleda obravnave pisne kulturne dediščine, ki jo hranijo slovenske knjižnice in bo omogočala sistematičen pristop k reševanju problematike, povezane z njenim varstvom.

Prispevek preučuje neustrezno upravljanje solinske pokrajine kot dediščine. Predstavi Sečoveljske soline kot del kulturne pokrajine, ki se je verjetno začela razvijati že v antiki, pisni viri pa obstajajo od 13. stoletja dalje. Poudarek je na območju Fontanigge, Muzeju solinarstva, dediščinjenju srednjeveškega solinarstva, komercializaciji Sečoveljskih solin, dediščinjenju narave in biodiverzitete ter s tem povezani problematiki upravljanja srednjeveške solinarske dediščine na območju Fontanigge. Prepad med dediščinjenjem narave in dediščinjenjem kulture korenini tudi v strokovnem in uradnem poimenovanju, izhajajočem iz zakonodaje. Ključna ugotovitev je nesmiselnost umetnega ločevanja dediščine na naravno in kulturno, še posebej v primeru kulturne pokrajine, kjer bi morali biti zastopani tudi običaji in tradicije prebivalcev. The appropriation of the Sečovlje saltpans landscape: natural and cultural heritage The paper examines the inadequate management of the landscape as a cultural heritage. It presents the Sečovlje Saltpans and saltworks as part of the old cultural landscape, Fontanigge with the Museum of Salt Making and the heritage of medieval salt making, the commercialization of the Sečovlje Saltpans, the heritagization of nature and biodiversity, and the related conflict in the management of the medieval salt making heritage in the Fontanigge area. The gap between the heritagization of nature and heritagization of culture has its roots also in the professional and official naming resulting from the legislation. The main finding is the absurdity of the artificial Cartesian separation of heritage into nature and culture, especially in the case of the cultural landscape, where the customs and traditions of the inhabitants should also be represented.

IzvlečekNamen: V prispevku je predstavljen portal za pregledovanje digitaliziranega gradiva Univerzitetne knjižnice Maribor (UKM). Predstavljene so idejna in vsebinska zasnova Digitalnega repozitorija UKM (DR UKM) ter programska platforma in tehnična izvedba. Poudarjene so tematske zbirke za promocijo kulturne dediščine Maribora in Štajerske. Poudarek je tudi na predstavitvi metapodatkovne sheme, kjer so metapodatki za DR UKM usklajeni s formatom COMARC/B. Opisana so tudi določila o pravicah uporabe in licence. Poudarjena je uporabnost repozitorija, saj so različnim javnostim na razpolago digitalizirana gradiva za proučevanje, raziskovanje ali preprosto na ogled. Hkrati pa je DR UKM zaradi svoje strukture povezljiv z drugimi digitalnimi repozitoriji.Metodologija/pristop: Po pregledu dobrih praks in potreb uporabnikov, da je gradivo UKM-ja dostopno tudi v digitalizirani obliki, je bila sprejeta odločitev za vzpostavitev DR UKM-ja. Pripravljeni so bili idejna in vsebinska zasnova, določene zbirke, programska platforma in uporabniški vmesnik ter metapodatkovna shema, ki zagotavlja povezljivost z drugimi sistemi in čim bolj odprt dostop.Rezultati: Z DR UKM-jem je vzpostavljen portal za pregledovanje digitaliziranih gradiv UKM-ja s poudarkom na odprtem dostopu do kulturne dediščine. UKM z DR UKM-jem prispeva k oblikovanju virtualnega sveta znanja ter z digitalizacijo dragocene pisne kulturne dediščine univerze, mesta in regije zagotavlja širok dostop do kulturnih dobrin.Uporabnost raziskave: DR UKM pomeni večjo dostopnost (24/7) in boljšo zaščito raritetnega in antikvarnega gradiva, hkrati omogoča več sodelovanja med knjižnicami tako na nacionalni kot tudi lokalni ravni. Olajšana je izmenjava informacij, digitaliziranih objektov in njihovo iskanje.Izvirnost: DR UKM je zgrajen z lastnim znanjem. Portal ni namenjen le uporabnikom UKM-ja, temveč je širše uporaben. Razvojni načrti DR UKM-ja so tako v prihodnje zasnovani na širši povezljivosti z informacijskimi sistemi v Sloveniji in tudi tujini.

IzvlečekNamen: V članku so predstavljeni novoveški tiski iz historične knjižnice lavantinskih škofov, ki jo hrani Nadškofijski arhiv Maribor. Novoveški tiski so prikazani z vsebinskega, estetskega in zgodovinskega vidika. Splošen pregled dopolnjujejo predstavitve posameznih tiskov, ki kažejo specifične lastnosti. Prispevek prinaša tudi nova spoznanja o zgodovini historične knjižnice in o vlogi lavantinskih škofov pri oblikovanju knjižničnega fonda.Metodologija/pristop: Pri nastanku članka je bila uporabljena predvsem historična metoda na osnovi kritičnega pregleda arhivskih virov in knjižničnega gradiva.Rezultati: V historični knjižnici lavantinskih škofov so številni novoveški tiski, ki jih lahko uvrstimo med pomembnejše spomenike pisne kulturne dediščine na slovenskih in evropskih tleh. Vsebinsko so novoveški tiski zelo raznovrstni. Prevladujejo teološka dela na čelu z biblijami in liturgičnimi knjigami, teologiji sledijo druge humanistične discipline. Še posebej dragocena so dela, ki izstopajo zaradi svojih vsebinskih značilnosti, redkosti (dvorni letopis iz leta 1705), estetskih lastnosti na čelu z okrasnimi prvinami in dekorativnimi vezavami (Salzburški misal iz leta 1515 z datirano vezavo), zgodovinskih oziroma cerkvenozgodovinskih povezav z našim prostorom (Rimski misal oziroma lekcionar iz leta 1761) ali zaradi kombinacije vseh teh dejavnikov. Zanimiva je tudi skupina liturgičnih knjig iz 17. in 18. stoletja z dekorativnimi vezavami.Omejitve raziskave: Zaradi raznovrstnih delovnih obveznosti in pomanjkanja časa tiski do zdaj še niso bili popisani ali katalogizirani, zato podajanje konkretnih podatkov in izvedba statističnih analiz nista bila mogoča.Izvirnost/uporabnost raziskave: Prva študija, ki se ukvarja z navedeno tematiko in služi kot osnova za nadaljnje raziskave.

V prispevku je predstavljen vpliv slovarčkov v Bohoričevi slovnici Arcticae ho-rulae (1584) na Hipolitovo predelavo prvega (latinsko‑nemško‑slovenskega) dela rokopisnega trojezičnega slovarja Dictionarium trilingue. Na podlagi primerjave samostalnikov, ki imajo pri Bohoriču latinsko ustreznico na črke A–Ex, je prikazano Hipolitovo (ne)upoštevanje Bohoričeve predloge na različnih jezikovnih ravninah (pisni, glasoslovni, oblikoslovni, besedotvorni, leksikalni).