Littérature scientifique sur le sujet « Župnijska cerkev sv »

Usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega – usmiljenke – so v Ženski kaznilnici v Begunjah na Gorenjskem delovale v obdobju 1875–1942. Arhitekt Jože Plečnik je z njimi sodeloval med letoma 1935–1940. V tem obdobju so bili postavljeni paviljon Jožamurka s kapelo sv. Jožefa, paviljon Brezjanka ter vogalna stavba pri vrtu. Leta 1940 je bila po Plečnikovih načrtih prenovljena in na novo opremljena kaznilniška kapela. Usmiljenke so ob odhodu oktobra 1942 večino inventarja pustile na svojem mestu, kamnite in marmorne dele pa so nacisti spomeniškovarstveno zaščitili. Aprila 1943 so iz kapele v ljubljanski Marijin dom prenesle premični inventar; po izgonu usmiljenk iz njihovih ustanov leta 1948 je bil preseljen na kor velesovske cerkve, leta 1964 pa na grad Raka. Leta 1974 je bil uporabljen pri pokoncilski prenovi prezbiterija v župnijski cerkvi v Šentjakobu ob Savi, kjer sta v samostanu usmiljenk ohranjena tudi kip sv. Jožefa iz Jožamurke in kip Gospe Zmagovalke iz kaznilniške kapele, ki so jo komunistični oblastniki porušili leta 1948.

Avtorja se v članku posvetita latinskemu napisu na sliki Čudež sv. Jurija, delu beneškega slikarja Angela de Costerja (Benetke, 1680 – Benetke, 1736), ki visi v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Jurija v Piranu. Na podlagi stilistične in metrične obravnave napis razkriva klasično izobraženega pesnika, ki bi ga lahko iskali v krogu piranskih izobražencev. Eden takih je tudi pesnik Marco Petronio Caldana (Piran, po letu 1650– ?), ki bi bil lahko avtor omenjenega napisa, saj je bil tesno povezan z naročniki same slike, člani Bratovščine sv. Jurija.

Namen članka je strnjeno predstaviti vsebino in prepis štirih pred kratkim najdenih dokumentov, ki govorijo o nastanku in delovanju Akademskega združenja sv. Cecilije v Kamniku (Confoederation Accademicae sub invocatione S. Caeciliae V. et M.). Združenje je nastalo 21. junija 1731. Sredstva za financiranje njegovega delovanja, v višini 700 goldinarjev nemške veljave, je zbralo nekaj zdaj neznanih posameznikov. Omenjeno vsoto so 1. avgusta 1768 za štiri odstotke naložili pri deželi Kranjski, kar je združenju zagotovilo redni dohodek 28 goldinarjev na leto. Delokrog združenja je sprva obsegal izvajanje 12. petih maš na leto, vsak mesec ene, in sicer tako, da so en mesec peli mašo za svoje žive, naslednji mesec pa rekvijem za umrle člane. Na rednem letnem shodu kamniških »akademikov« leta 1760 so število teh maš podvojili. Poleg tega je združenje vsako leto opravilo še eno peto mašo in slovesnejše bogoslužje na god svoje zavetnice sv. Cecilije, izvedbo treh maš na preostale tri praznike združenja, ter petje 5. maš na štiri kvaterne dni. Razen »rednega dela« opravil, tj. izvedbe 34. petih maš (H. H. Messen) in enega slovesnejšega bogoslužja (Amt) na leto, je delovanje združenja obsegalo še občasno izvajanje rekvijema za umrlega člana in navadne pete maše za novega člana, ter izvajanje štirih pri združenju ustanovljenih maš (P. Zupana, P. Čuberla, M. Mikuliča in N. Premka). Združenje je bilo razpuščeno leta 1784, skladno z odlokom Jožefa II. in formalnim statusom združenja kot cerkvene bratovščine. Vendar pa je na podlagi tu predstavljenih dokumentov kakor tudi vsebine kamniške matrikule iz leta 1749, ki člane združenja naslavlja z »akademiki«, samo združenje pa imenuje "akademija", vseeno mogoče domnevati, da to združenje ni bilo povsem običajna, cehom blizka stanovska bratovščina krajevnih glasbenikov s sedežem v tamkajšnji župnijski cerkvi, temveč bolj izbrana družba glasbi naklonjenih kamniških meščanov, ki je svoje vzore iskala tudi v sočasnih akademskih glasbenih ustanovah, kakršna je na primer bila trideset let mlajša Academia Philharmonicorum v Ljubljani.

Prispevek obravnava opremo župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom v Ljubljani. Večino opreme, veliki oltar, obhajilno mizo, prižnico, lestenca, orgelsko omaro, stebra za večno luč, oltarček sv. Jožefa, Marijin steber, luči in več manjših izdelkov (npr. okvirje za nekatere slike) je med letoma 1934 in 1956 zasnoval Jože Plečnik, po čigar načrtih je bila zgrajena tudi sama cerkev. Izpostavljena je vloga naročnikov, bežigrajskih župnikov p. Kazimirja Zakrajška, p. Gabrijela Planinška, p. Stanislava Marije Aljančiča in p. Krizologa Zajca. Predstavljena je tudi usoda opreme po prestavitvi cerkve na novo lokacijo v letih 1957–1958.