Articles de revues sur le sujet « Narodnai͡a duma »

Rad se bavi odnosom Nikole Tommasea i hrvatskoga jezika te slavenske književne tradicije općenito s posebnim osvrtom na prijevode slavenske narodne poezije na talijanski jezik koji su pridonijeli njezinoj afirmaciji na zapadnoj obali Jadrana. Zajednički nazivnik svih analiziranih književnih priloga objavljenih u zadarskom listu Rivista Illustrata 1894., 1895. i 1897. godine sveslavenski je junak Kraljević Marko, mitološka spona slavenskoga jedinstva. Tommaseovi prijevodi i zanimanje za slavensku narodnu poeziju kao jedinu istinsku manifestaciju duha i najveći plod slavenskoga kreativnog genija posebno su važni u kontekstu njezine afirmacije izvan granica slavenskoga svijeta gdje je zbog nedostatka prijevoda ostala neotkrivena. U drugome su dijelu članka na nekoliko primjera ilustrirane prevoditeljske tehnike korištene prilikom prijevoda narodne poezije iz čega se može izvesti zaključak da su slavenske i romanske književne i kulturne tradicije duboko prožete i ukorijenjene u otočentesknoj Dalmaciji.

<p><strong>Cilj</strong>. Ovim radom željelo se pokazati iskustva Gradske knjižnice Rijeka pri pokretanju i realizaciji usluge Poslovni kutak, usluge usmjerene na poslovne informacije i e-usluge kao potporu građanima za bolje snalaženje u svijetu rada i poduzetništva. Također se željela saznati struktura korisnika Poslovnog kutka te razina zadovoljstva navedenom uslugom.</p> <p><strong>Metodologija. </strong>U uvodnom dijelu rada opisana je motivacija za pokretanje usluge s naglaskom na međunarodne dokumente na koje se oslanja. Slijede primjeri dobre prakse u svijetu i Hrvatskoj. Usluga Poslovni kutak opisana je kroz ciljeve, ljudske, tehnološke i druge resurse, sadržaj rada i promotivne aktivnosti. Na temelju evaluacijskih listića koje ispunjavaju svi sudionici i posjetitelji događanja u Poslovnom kutku napravljena je analiza strukture korisnika, kao i procjena razine zadovoljstva uslugom.</p> <p><strong>Rezultati. </strong>Rezultati su pokazali veliku zainteresiranost građana za sadržaje koje pruža usluga Poslovni kutak u lokalnoj zajednici, a trend pokazuje da zainteresiranost stalno raste. Žene su proaktivnije od muškaraca (63 %). Nečlanovi Knjižnice čine čak 35 % korisnika. Sukladno očekivanjima, 60 % korisnika usluge u dobi je od 26 do 45 godina. Zaposlene osobe čine 55 % korisnika, a nezaposlene 17 %. Iskazano je veliko zadovoljstvo izborom tema i korisnošću informacija. Facebook je najznačajniji komunikacijski kanal za promociju usluge.</p> <p><strong>Originalnost/vrijednost. </strong>Uključujući se u procese snaženja poduzetničkog duha, Knjižnica čini iskorak iz dosadašnjih praksi, a pozitivna evaluacija usluge temeljena na ocjenama korisnika i brojnosti onih koji sudjeluju u projektu (suradnika i sudionika) to i potvrđuje. Programi narodnih knjižnica za korisnike tradicionalno se kreću unutar područja obrazovanja i kulture. Širenjem usluga na poslovni i radni aspekt života, narodna knjižnica na nov način privlači pozornost i vrednovanje od strane građana.</p>

This article examines the biography of Konstantin Frantsevich Luchivka-Neslukhovskii, the ‘first colonel of the February Revolution,’ who welcomed the allegiance to the State Duma of both soldiers and officers from the 1st Infantry Reserve Regiment. This work draws on materials from Luchivka-Neslukhovskii’s great-granddaughter Olga, and great-great-grandson Anton, on documents from various St. Petersburg and Moscow archives, and on periodicals published in 1917. The article shows that, from a young age, Luchivka-Neslukhovskii was fascinated with revolutionary ideas: he was influenced by his aunt L.E. Vorontsova, by a member of Narodnaia vol’ia, N. Kuliabko-Koretskii, and by the circles of D.S. Bruevich and K.R. Kocharovskii. Later, he came under the strong influence of the Bolsheviks. During the revolutionary days, Luchivka–Neslukhovskii developed connections with other ‘left groups’ – the Trudoviks and the SRS. The article argues that Luchivka-Neslukhovskii played an important role in ensuring the victory of the February uprising in Petrograd in 1917. He also participated in other events of the 1917 revolution in Russia, without joining any political party.

The article provides an overview of the letters of the editors of “Ukrainskaya zhizn’” (“Ukrainian Life”) magazine (1912-1917) (Moscow) A. Salikovsky and S. Petlyura, stored in the Archive of the Russian Academy of Sciences (RAS) and federal archives. The letters contain information about the activities of the editorial, cooperation with the editors of a Moscow magazine called “Golos Minuvshego” and the newspaper “Russkie Vedomosti”, as well as the editorial activities of A. Salikovsky before moving to Moscow. Of particular interest are the letters addressed to academician V. Vernadsky, academician F. Korsh, “a friend of Ukrainians”, who collaborated with the editorial, to P. Milyukov, the chairman of the fraction in the party Narodnaya Svoboda (“People’s Freedom”) in the State Duma. The article uses both published and unpublished letters from 1908, 1910, 1912-1915. The publication introduces new documentary sources about the activities of the editors of “Ukrainskaya zhizn’” magazine into scientific circulation and may be of interest to historians, researchers of the biography of A. Salikovsky and S. Petlyura.

Na temelju građe iz ostavštine fra Bonaventure Dude i objavljenih tekstova u različitim publikacijama u radu se nastoji pokazati životni put dvojice hrvatskih franjevaca, kapucina Tomislava Janka Šagi‑Bunića i franjevca Bonevanture Dude. Poznanstvo ove dvojice redovnika i svećenika seže u vrijeme njihovog odgoja u sjemeništima u Varaždinu i školovanja u Franjevačkoj klasičnoj gimnaziji u istom gradu. Različite naravi, različiti pristupi radu, različiti životni putovi, a u pozadini svega ostajalo je trajno prijateljstvo koje je ispreplitalo živote i rad ove dvojice prijatelja do kraja njihova života. Duda i Šagi‑Bunić ostali su zabilježeni u povijesti Crkve u Hrvata i hrvatskoj nacionalnoj povijesti kao nezaobilazna imena koncilske obnove u Hrvatskoj kao osobe koje su svaki na svoj način, usmjeravali intelektualni i pastoralni život Crkve u hrvatskom narodu u prijelomnim vremenima koncilske obnove, u socijalističkom društvu kojim je dominirao komunistički totalitarizam i otvorena ateizacija. Njihovi životi i rad jesu trajno svjedočanstvo da čovjek u otkrivanju svoga krsnog poslanja postaje locus theologicus, prostor Božje prisutnosti i djelovanja u Crkvi i svijetu, koje se ostvaruje i kroz djelovanje pojedinaca u njihovoj posvećenosti kroz određeno poslanje u Crkvi. Njihovo prijateljstvo također je svjedočanstvo kako iskreno prijateljstvo također jest locus theologicus, jer iz njega izrasta veliko dobro koje u svom vremenu pridonosi obnovi Crkve i društvene stvarnosti, odnosno čovjeka kao neizostavnog djela tih stvarnosti, a trag dobra ostaje zabilježen među generacijama koje slijede. Na ovom tragu u radu će biti proučen odnos dvaju hrvatskih teologa Tomislava J. Šagi‑Bunića i Bonaventure Dude, koje je uz obilježenost franjevačkom karizmom poslanja u hrvatskom narodu, visokim obrazovanjem te kvalitetnim znanstvenim i pastoralnim radom, obilježilo cjeloživotno prijateljstvo, koje je bilo u potpunosti uključeno u njihovo poslanje u Crkvi i narodu. Članak prati njihove živote od odgojnog razdoblja u Varaždinu do smrti Šagi‑Bunića, kroz teška i prijelomna razdoblja Crkve u Hrvata i hrvatskoga naroda.

U ovom se radu istražuju pretpostavke i načini na koje se može razumjeti ideja europskoga identiteta na duhovnim temeljima, odnosno konkretnije, uvjeti mogućnosti za tumačenje europskoga identiteta u kontekstu proučavanja zajedničke kulturne povijesti europskih naroda. Budući da je naša izvorišna osnova tumačenja povijesti Europe princip duha, koji se u povijesnoj sferi ponajprije utjelovljuje u domeni onoga kulturnoga, čija je reprezentacija sâm život duha u umjetnosti, no ponajprije u filozofiji i religiji, za početak istraživanja odabrali smo upravo djelo britanskoga filozofa i povjesničara kulture Christophera Dawsona, koji na jedan uzorni način demonstrira ono do čega nam je u ovom radu ponajprije stalo. Uzimajući u obzir hijerarhizaciju stupnjeva zbiljnosti – duh, kultura, religija – Dawson konstruira koncept europskoga identiteta, već po definiciji zajedničkoga svim europskim narodima kao povijesnim tvorbama, tumačeći europsku kulturu kao izraz onoga organskoga. Upravo zato smijemo govoriti o korijenima europskoga identiteta. U smislu svega prethodno rečenoga, zajednički europski identitet, koji počiva na europskoj kulturi, svoje korijene ima u kršćanskoj filozofiji i religiji koja, prema Dawsonu, nije puka idealistička činjenica, nego je izraz povijesne, političke, društvene i pravne zbiljnosti.

Deseti broj časopisa Croatica et Slavica Iadertina posvećujemo akademiku Anti Stamaću, sveučilišnom profesoru u miru, čuvaru duhovnih vrijednosti hrvatskoga naroda, organizatoru znanstvenoga i književnog života u nas, antologičaru, esejistu, kritičaru, književnom teoretičaru, uredniku, prevoditelju i pjesniku, u povodu 75. obljetnice njegova života. Rođen je 9. listopada 1939. na otoku Molatu pred Zadrom. Dugogodišnji zagrebački sveučilišni profesor, Stamać je povremeno predavao i zadarskim kroatistima, a i inače je izlagao u Zadru i na Sveučilištu i u Matici hrvatskoj, također objavljivao u Zadarskoj smotri. Tijekom duga djelovanja poglavito je radio na čuvanju i unaprjeđivanju institucija hrvatskoga jezika i hrvatske književnosti, na hrvatskoj okrenutosti prema Europi. Sve je to radio kao predsjednik Društva hrvatskih književnika, kao predsjednik Hrvatskoga filološkog društva, kao dužnosnik u Matici hrvatskoj, danas kao tajnik Razreda za književnost HAZU. Uređivao je veći broj časopisa, sve do aktualnoga uređivanja časopisa Republika i do vođenja uredništva edicije Stoljeća hrvatske književnosti. Znamo kako je radio neumorno i kako je njegova ljetina bogata, vjerujemo da će novih plodova biti još.

U ovom radu o karizmi i instituciji sa socio–religijskog zrenika u weberovskom teorijskom okviru obrađeni su epistemologija, deskripcija i interpretacija binoma “karizma i institucija” te njihov složeni međusobni odnos, imajući u vidu posebice fenomen karizmatskoga vođe. Karizmatski vođa, obdaren karizmom, osoba je iznimnih, (nad)naravnih sposobnosti koja u teškim i kriznim društvenim previranjima postaje vođom naroda, prorokom svojega vremena, a obilježavaju ga: odvažnost (hrabrost!), kritičnost (istinoljubivost!) i djelovanje za vremenito i vječno. Karizma je nezaslužen dar Duha karizmatiku, vođi, koji je u službi izgradnje zajednice. Od početka moderne pa do suvremenih (post)modernih gibanja i pokreta u društvu, karizma se sekularizira i postaje općim društvenim fenomenom te gubi gotovo svoje prvobitno religijsko značenje. Takva “sekularizirana” karizma, prema Maxu Weberu, paradigmatski se očituje u tri različita područja i to: kod proroka u području religijsko–religioznoga fenomena, kod velikih i izuzetnih vojskovođa u području vojnoga planiranja te kod demagoga u području društvenoga i političkog djelovanja.

Idea słowiańska” jest terminem ogólnym, odnoszącym się do wielu politycznych, historiozoficznych i kulturowych wątków, dla których inspiracją było językowe i kulturowe pokrewieństwo między narodami słowiańskimi. Takie ruchy jak słowianofilstwo i panslawizm miały na celu kulturalne i polityczne zjednoczenie Słowian. Idea ta wywarła silny wpływ na muzykę krajów środkowej i wschodniej Europy w XIX i XX wieku (szczególnie w jego drugiej połowie). Pod jej wpływem powstała znaczna liczba utworów muzycznych. Można utwory te podzielić na kilka grup. W jednych „słowiańskość” podkreślana była poprzez tytuł (najbardziej znany przykład to Tańce słowiańskie Dworzaka). Kompozytorzy używali również typowo słowiańskich gatunków tanecznych i pieśniowych, jak polski mazurek i ukraińska dumka (np. mazurki Bałakiriewa czy Skriabina, jak również dumki wykorzystywane przez Dworzaka w jego dziełach kameralnych). Innym sposobem realizacji idei słowiańskiej były muzyczne kontakty między twórcami (znajomość Dworzaka z Czajkowskim; rola muzyków czeskich w życiu muzycznym Chorwacji i Serbii). Idea muzyki słowiańskiej pojawia się również w komentarzach muzykologicznych: słowiański „charakter” muzyczny bywał najczęściej łączony ze specyficznymi kategoriami emocjonalnymi, takimi jak smutek, tęsknota, szczególnie zaś żal, które to określenie stosowano do opisu przemożnego nastroju panującego w dziełach Chopina.

1.Kuyan I. A. Suverenitet: problemy teoriyi i praktyky: konstytutsiyno-pravovyy aspekt : monohrafiya. Kyyiv : VTS «Akademiya», 2013. 560 s. 2.Pravove zabezpechennya derzhavnoho suverenitetu Ukrayiny : monohrafiya / YU. S. Shemshuchenko, V. M. Shapoval,I. O. Kresina, V. P. Horbatenko, I. V. Alyeksyeyenko, O. V. Skrypnyuk, D. YE. Prokopov, I. A. Kuyan, O. I. Yushchyk,D. M. Luk’yanetsʹ, O. M. Kostenko, V. O. Antonov, N. M. Parkhomenko, O. V. Batanov, Z. M. Makarukha / Za zah.red. akad. NAN Ukrayiny YU. S. Shemshuchenka. Kyyiv : Vyd-vo «Yurydychna dumka», 2011. 300 s. 3.Tam samo. 4. Mamut L. S. Narod v pravovom hosudarstve. Moskva : NORMA, 1999. 150 s. 5.Rishennya Konstytutsiynoho Sudu Ukrayiny vid 5.10.2005 r., № 6-rp/2005 u spravi za konstytutsiynym podannyam 60 narodnykh deputativ Ukrayiny pro ofitsiyne tlumachennya polozhenʹ chastyny pershoyi statti 103 Konstytutsiyi Ukrayiny v konteksti polozhenʹ yiyi statey 5, 156 ta za konstytutsiynym zvernennyam hromadyan Halaychuka Vadyma Serhiyovycha, Podhornoyi Viktoriyi Valentynivny, Kysloyi Tetyany Volodymyrivny pro ofitsiyne tlumachennya polozhenʹ chastyn druhoyi, tretʹoyi, chetvertoyi statti 5 Konstytutsiyi Ukrayiny (sprava pro zdiysnennya vlady narodom). Ofitsiynyy visnyk Ukrayiny. 2005. № 41. St. 2605. 6.Konstytutsiyno-pravovi formy bezposerednʹoyi demokratiyi v Ukrayini: problemy teoriyi i praktyky. Do 10-yi rechnytsi nezalezhnosti Ukrayiny / Pohorilko V. F., Stavniychuk M. I., Ruda N. I. ta in. Kyyiv : In-t derzhavy i prava im. V.M. Koretsʹkoho NAN Ukrayiny, 2001. 356 s. 7.Vlada v Ukrayini: shlyakhy do efektyvnosti / holova red. rady O. D. Svyatotsʹkyy. Kyyiv : Zhurn. «Pravo Ukrayiny» : In Yure, 2010. 688 s. 8.Shcherbanyuk O.V. Narodnyy suverenitet i realizatsiya vladospromozhnosti demokratychnoyi derzhavy : monohrafiya. Kyyiv: Lohos, 2013. 306 s. 9.Velykyy entsyklopedychnyy yurydychnyy slovnyk / za red. akad. NAN Ukrayiny YU. S. Shemshuchenka. 2-he vyd., pererobl. i dopovn. Kyyiv : Vyd-vo «Yurydychna dumka», 2012. 1020 s. 10.Pravove zabezpechennya derzhavnoho suverenitetu Ukrayiny : monohrafiya / YU. S. Shemshuchenko, V. M. Shapoval,I. O. Kresina, V. P. Horbatenko, I. V. Alyeksyeyenko, O. V. Skrypnyuk, D. YE. Prokopov, I. A. Kuyan, O. I. Yushchyk,D. M. Luk’yanetsʹ, O. M. Kostenko, V. O. Antonov, N. M. Parkhomenko, O. V. Batanov, Z. M. Makarukha / Za zah.red. akad. NAN Ukrayiny YU. S. Shemshuchenka. Kyyiv : Vyd-vo «Yurydychna dumka», 2011. 300 s. 11.Skakun O. F. Teoryya hosudarstva y prava (éntsyklopedycheskyy kurs) : uchebnyk. Kharʹkov: Éspada, 2005. 840 s. 12. Kuyan I. A. Suverenitet: problemy teoriyi i praktyky: konstytutsiyno-pravovyy aspekt : monohrafiya. Kyyiv : VTS «Akademiya», 2013. 560 s. 13. Zhakke ZH-P. Konstytutsyonnoe pravo y polytycheskye ynstytuty / per. s fr. V. V. Maklakova. Moskva : «Yuryst», 2002. 365 s. 14. Shapoval V. M. Suchasnyy konstytutsionalizm. Kyyiv : Salkom ; Yurinkom Inter, 2005. 560 s. 15.Frytsʹkyy YU. O. Derzhavna vlada v Ukrayini: stanovlennya, orhanizatsiya, funktsionuvannya : monohrafiya. Dnipro :Dniprop. derzh. un-t vnutr. sprav; Lira LTD, 2006. 360 s. 16.Shapoval V. M. Suchasnyy konstytutsionalizm. Kyyiv : Salkom ; Yurinkom Inter, 2005. 560 s. 17.Velykyy entsyklopedychnyy yurydychnyy slovnyk / za red. akad. NAN Ukrayiny YU.S. Shemshuchenka. 2-he vyd.,pererobl. i dopovn. Kyyiv : Vyd-vo «Yurydychna dumka», 2012. 1020 s. 18.Dyuhi Leon. Konstytutsiyne pravo: Zahalʹna teoriya derzhavy. Reprynt vydannya 1908 r. Odesa : Yurydychna literatura. 2005. 1008 s. 19.Pravove zabezpechennya derzhavnoho suverenitetu Ukrayiny : monohrafiya / YU. S. Shemshuchenko, V. M. Shapoval,I. O. Kresina, V. P. Horbatenko, I. V. Alyeksyeyenko, O. V. Skrypnyuk, D. YE. Prokopov, I. A. Kuyan, O. I. Yushchyk,D. M. Luk’yanetsʹ, O. M. Kostenko, V. O. Antonov, N. M. Parkhomenko, O. V. Batanov, Z. M. Makarukha / Za zah.red. akad. NAN Ukrayiny YU. S. Shemshuchenka. Kyyiv : Vyd-vo «Yurydychna dumka», 2011. 300 s. 20.Hromadsʹka merezha publichnoho prava ta administratsiyi UPLAN (Ukrainian Public Law and Administration Network). URL: https://uplan.org.ua/news/naikrashcha-forma-pravlinnia-dlia-ukrainy-parlamentsko-prezydentskarespublika-eksperty (data zvernennya: 24.05.2021 r.).

Mnogobrojni su primeri istorijskih konstrukata, koji već vek i po služe ideologiji „hrvatskog državnog prava“. Ovaj rad predstavlja nastavak razmatranja najvažnijih mitologema ugrađenih u temelje nacionalnog identiteta Hrvata. Neke od njih, spomenute u prošlom broju ovog časopisa („Hrvatska do Drine“ i „Crvena Hrvatska“), evoluirale su davno u faktoide; utkane su u „kolektivno sećanje“ hrvatske nacije i anatomiju srbofobije. Kako bi struktura mržnje bila čvršća, a velikohrvatske težnje opravdane, srpski narod bio je podvrgnut doziranoj rasističkoj pogrdi od strane istaknutih hrvatskih istoričara, političara i katoličkog sveštenstva u 19. i 20 veku. Uporedo s instrumentalizacijom istorije, kreirane su i predrasude o krajiškim Srbima, koji su preimenovani u „posrbljene Vlahe“: narod antropološki pomalo stran i kulturno prilično udaljen od evropske civilizacije. Nižerasno „slavosrpsko smeće“, kako ga nazvaše „očevi hrvatske nacije“, smetalo je svekolikom napretku naroda i države otkako se „doteplo“ u Hrvatsku, i počelo se smatrati nedostojnim saživota s „pravim ljudima duha hrvatskog“ – tobožnjim „potomcima Gota“, Arijevaca, vojnika-osvajača iz drevnog Irana. Srbi, s druge strane, zadobiše epitet „sužanjske pasmine“, kojima Grci ili Mađari „dadoše ime“; postadoše „potomci martologa“, u kojima kipti „zlo i rđa“, pljačkaši i robitelji „svete zemlje Hrvatske“, „predziđa hrišćanstva“. Nestankom osmanlijske pretnje, iako je vekovima činio najveći deo krajiških vojnih trupa, srpski narod predstavljen je kao „vlaški nakot zreo za sekiru“, poslušnik „srbijanskih gegula“ i njihove „ciganske dinastije“. Time je mitomanisanje, potpomognuto hrvatskim naučnim i obrazovnim institucijama, uspešno završilo svoj srbomrzački zadatak: nadahnulo je pogrom u tri navrata za samo stotinu godina. Međutim, indukovalo je i kroatofobiju, omogućivši na neodređeno vreme „circulus vitiosus“ srpsko-hrvatskih konflikata.

In the article we analyze the press publications that covered the process of realizing the idea of consolidation and its theoretical reasoning in the journals of 1918—1919 in UNR and Ukrainian State. The subject of the research is newspaper materials of such press editions as «Nova Rada» (Kyiv, 1917—1919), «Kozatska Dumka» (Berdychiv, 1917), «Vidrodzennia» (Kiev, 1918), «Vistnyk Ukrainskoi Narodnoi Respubliky » (Kyiv, Vinnytsia, Kamianets-Podilsky, 1918—1919), «Respublikanski Visty» (Vinnytsia, 1918—1919), «Respublikanski Visty» (Kharkiv, 1918), «Zhyttia Podillia» (Kamianets-Podilsky, 1918—1919), «Kievskii Kommunist» (1918—1919) and others. Analysis of publications about consolidation reveals a wide range of factors that influenced the Act of Union on January 22, 1919 — historical, mental, ideological, political and informational. At the same time it reveals the inconsistency policy of the leaders of the Ukrainian Central Rada, in particular Mykhailo Hrushevskyi, of promoting the idea of the federation (which was de facto in opposition to the idea of consolidation). We have made comparative parallels of understanding the process of unification among Galician and Dnieper Ukrainians, taking into account the fact of the presence of Ukrainian lands within different empires — Russian and Austro-Hungarian, related to this fact internal contradictions among the Ukrainian political elite, open armed aggression against Ukraine. The repressions of the Russian authorities led to the destruction of the nationally-oriented Ukrainian political elite, whose numerous representatives did not know their native language. Additionally, the influence of socialist ideology caused the priority of social demands against national ones. Representatives of the Galicians, released after the revolution from the Siberian camps, have joined the government, administrative and educational institutions of Ukraine. The opponents of consolidation were the Bolsheviks, who saw the prospects of unification only under the red flag. In the journals were published texts of documents, described the process of the celebration on January 22, 1919, abstracts of V. Vynnychenko`s, S. Petliura`s, L. Tsehelsky`s and V. Olesnitsky`s speeches, published mottos for the necessity of the unity of the nation. Keywords: consolidation, Act of Union, federation, UNR, ZUNR, ukrainian press of 1918—1919.

Radom se prikazuje djelovanje Andrije Štampara tijekom Prvoga svjetskog rata (1914‒1918) na suzbijanju zaraznih bolesti na području Banske Hrvatske. Prikazuje se kako je masovna pojava zaraznih bolesti tijekom Prvoga svjetskog rata, tipičnih za nehigijenske, ratne uvjete, poslužila Štamparu kao presudno formativno iskustvo u oblikovanju njegovih razmišljanja vezano uz suzbijanje takvih tipova bolesti, uviđajući važnost edukacije stanovništva, preventive i cijepljenja, što je pak utjecalo na njegove daljnje koncepcije i poglede na organizaciju, ustroj i djelovanje javnoga zdravstva. Također se na temelju primjera, počevši od predratnoga razdoblja 1913. do kraja Prvoga svjetskog rata 1918., razmatra kako je Štampar i kojim metodama, svojim brzim i stručnim djelovanjem, savjesnim postupanjem u javnom i općem interesu, uspio u nastojanjima da suzbije zarazne bolesti epidemijskoga karaktera, istodobno analizirajući kontekst općih ratnih zbivanja i pošasti koje su harale u Austro-Ugarskoj Monarhiji u istraživanom razdoblju, želeći na taj način dobiti zaokruženu cjelinu njegova djelovanja. Uspješno se boreći protiv zaraznih bolesti i svodeći ih na najmanju moguću mjeru, pridonio je razvoju javnoga zdravstva i iznimno pridonio suvremenoj medicini, vodeći se idejom da primarna zdravstvena zaštita treba biti dostupna svima. S obzirom na to da je djelovao u pozadini, a ne kao liječnik na bojištu, njegovo se osobno iskustvo razlikuje od iskustava njegovih kolega koji su rat proveli na prvoj crti, čime je dokazao kako je zdravlje stanovništva u pozadini bojišta ključno za opstanak samoga naroda te da ima jednaku važnost kao i zdravlje vojnika na bojištima koji se izravno bore za svoju državu i njezin probitak. Pri istraživanju korištena je arhivska građa pohranjena u Hrvatskom državnom arhivu u Zagrebu, među ostalim građa obiteljskoga fonda Andrije Štampara, kao i periodičke publikacije i literatura, među kojima su i Štamparovi članci, koji su poslužili za rekonstruiranje političkoga duha i vremena.

Duhova baština u najširem smislu riječi sve je ono što je ostalo iza jednog čovjeka, naraštaja ili naroda, bez obzira na vrijednosni sud o toj baštini. Duhovnom baštinom u tom smislu možemo nazvati i materijalna ostvarenja jer su plod ljudskog uma, odnosno ljudskog duha. U užem smislu riječi duhovnom baštinom jednog čovjeka nazivamo ostavštinu koja je nadahnuta kulturom u kojoj je osoba živjela i koja je utjecala na kulturu budućih naraštaja. U ovom užem smislu i sam primjer života predstavlja se kao baština jer netko može primjerom svoga života biti izazov te izvor nadahnuća za nove naraštaje. Životi istaknutih osoba koje, primjerice, kršćani nazivaju svetcima primjer su takve vrste baštine. Na Marka Marulića (1450. – 1524.) možemo primijeniti sva tri navedena vida duhovne baštine. Naime, iza sebe je ostavio brojna djela, od kojih neka ne bismo mogli ubrojiti u duhovnu baštinu, barem kršćanskog tipa, u užem smislu riječi (primjerice, dio tzv. Glasgowskih stihova). Istodobno Marulić je iza sebe ostavio djela koja su već njegovim suvremenicima služila kao izvor nadahnuća za bolji život. Tu posebno mislimo na ‘Evanđelistar’ i ‘Instituciju’, ali i na druga djela kršćanskog nadahnuća koja su objavljivana i prevođena na više europskih jezika. Njegova su djela čitali i na njima se nadahnjivali kraljevi i biskupi, svetci i grješnici, učeni i manje učeni. Kroz gotovo dva stoljeća Marul je svojim djelima nadahnjivao, izazivao i poticao cijele naraštaje vjernika laika, redovnika i svećenika. Na kraju Marulić je, kako nam prenose svjedoci njegovi suvremenici, živio uistinu svetačkim životom tako da je ne samo umro na glasu svetosti, ‘in fama sanctitatis’, nego je svojim suvremenicima i sljedećim naraštajima postao izazov i nadahnuće za humaniji i bolji život. Marulićeva duhovna baština osobita je odjeka imala u narodu kojem je pripadao i kojim se ponosio. U devetnaestom je stoljeću prozvan ‘ocem hrvatske književnosti’ (Ivan Kukuljević Sakcinski), a u dvadesetom, pod tuđinskom čizmom, Marul je polako tonuo u zaborav. Bilo je nadati se kako će uspostavom hrvatske države Marulić za Hrvate postati ono što je Dante za Talijane ili Goethe za Nijemce. No, mi kao da ne znamo što bismo s Marulićem pa se pitamo: Treba li ga izbaciti iz školske lektire ili ga ostaviti? Pitamo se: Što od Marulića ponuditi novim naraštajima?, ne shvaćajući da Hrvati u svojoj povijesti, s vrijednosne točke gledišta, nikada nisu imali tako plodna i dobra autora koji je svojim djelima odgajao naraštaje Europljana te koji i danas ima što ponuditi novim naraštajima, ako ne Europljana, ono barem svojih Hrvata.

O tem, ali je šport »neresen« pojav ali pojav, ki razkriva bistvene razsežnosti tistega, za kar človeku gre, se pogledi razhajajo. Glede na to, da so humanistične študije športa vsaj na prvi pogled nekje na obrobju ved, ki jih združuje Filozofska fakulteta, bi morda veljalo, da ga ne moremo primerjati z globoko resnimi temami, zlasti pa ne z najnovejšimi resnimi zahtevami, ki jih družba postavlja univerzi in znanostim: pripomoči k višji donosnosti in poslovnosti podjetništva ter ohranjati tradicijo in krepiti življenjsko moč naroda. Pa se že pri tem izkaže, da športa ne gre preveč zapostavljati; po eni strani je že nekaj desetletij, kar je postal izjemno kapitalsko zanimivo in donosno področje, v katero podjetniki bodisi vlagajo, da bi dosegali dobičke, bodisi ga podpirajo, da bi z njegovo pomočjo svoje blago povzdignili v simbol pravilno naravnanega načina življenja; po drugi strani pa je tradicija nacionalne pomembnosti vrhunskih športnih izidov in dosežkov le nekaj krajša od drugih načinov mednarodnega uveljavljanja naroda, pomen športnih dosežkov za dokazovanje življenjske moči naroda pa se lahko kosa s pomenom lestvic, kakršne izdajajo mednarodne finančne ustanove o državah, ali lestvic, na katerih najdemo univerze, razvrščene po njihovi pedagoški in znanstveni moči. Pomembnost športa pa podčrtavajo tudi tisti, ki ga ostro kritizirajo in njegovo sodobno vrhunsko različico odklanjajo kot obliko alienacije, manipulacije in ideologije, saj prav športni spektakularizaciji pripisujejo najvišjo napetost, največji pomen in najotipljivejšo moč nad ljudmi, ki bi se morali bojevati za spremembo svojega družbenega položaja in prevrat v vsej družbeni strukturi, pa jih razvedrila, med katerimi ima šport posebej visoko mesto, uspavajo in pomirjajo prav s tem, da njihovo napetost sproščajo v nenevaren odliv socialne energije. Tega kritičnega vidika sodobnega športa ne kaže omejiti zgolj na vrhunski šport in njegovo množično občinstvo v živo ter še bolj množično občinstvo, ki se zbira ob zaslonih novih medijev. Na vrhunski šport se navezujejo številne druge, manj spektakularne dejavnosti, od rekreacijskega športa do različnih načinov skrbi za zdravje in predvsem za privlačen videz telesa (in po fiziognomičnem sklepanju tudi duše in duha), ki jih vrhunski šport, zlasti njegove zvezde, promovirajo, reklamirajo in prodajajo kot športni oziroma zdrav način življenja. Ko bi se omejili samo na doping, bi hitro ugotovili, da je uporaba prepovedanih in zdravju nevarnih sredstev za hitro in učinkovito oblikovanje telesa in spodbujanje njegove učinkovitosti mnogo bolj razširjena na primer med mladimi v obdobju odraščanja kot med vrhunskimi športniki, ki so zdaj že nekaj let pod učinkovitim in vsestranskim nadzorom. O tem, ali ima šport kak lasten in izviren, celo človeško bistven pomen in vlogo, lahko kaj pove filozofija športa, disciplina, ki je precej mlajša od pedagogike športa – verjetno najstarejše humanistične discipline o športu, pa tudi od psihologije in sociologije športa. Kot disciplina se je razmahnila šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, zato je šlo sprva zlasti za ukvarjanje z definicijo športa in dokazovanje filozofske pomembnosti športa. Pri prvem je bila seveda vodilna anglosaška analitična filozofija športa, pri drugem pa je največ izhodišč ponujala in še ponuja fenomenološka smer v filozofiji. Razlikovanje med igro, ki je imela v filozofiji vsaj od Friedricha Schillerja dalje svoje vidno mesto, in tekmo (če angleška play in game tako prevedemo), je tu ključnega pomena, saj pojmovanja o tem, kaj je šport, po eni strani ožijo območje pojma na tekmovalne igre, ki potekajo po splošno sprejetih pravilih in pod okriljem ustreznih športnih institucij, po drugi strani pa ga širijo daleč prek zgolj tekmovalnega športa na vse igrive dejavnosti, pri katerih gre za telesno gibanje, ne glede na smoter, ki ga to gibanje ima. Igrivost kot značilnost pa je že dolgo hkrati tudi problematično razlikovanje, saj temelji na ločevanju igre in dela, po katerem se šport vpisuje na stran svobode, delo pa na stran nujnosti. Prav to razlikovanje je športu dalo tudi ime, saj de(s)porter, iz katerega izvira izraz šport, pomeni deportacijo – prehod čez mejo/vrata, v primeru športa mejo med vsakdanjim življenjem, obremenjenim z nujo, in življenjem onstran običajnega reda, ki se je včasih po pravilu dogajalo izven mestnega obzidja in na drugi strani mestnih vrat, podobno kot gledališče. To mesto športa, deportiranega v prostor »onkraj nadzora«, pa je že dolgo vprašljivo, in to ne le zato, ker so vrhunski športniki in športnice vsi po vrsti profesionalci in živijo od lastnega športnega dela, in tudi ne zgolj zato, ker so ne glede na nekatere visoke zaslužke dejansko v položaju mezdnih in prekarnih delavcev in delavk. Športna dejavnost sama, pa naj gre za vrhunski in tekmovalni šport ali za dril, ki si ga privoščimo v fitnesu ali na aerobiki, je strukturirana na enak način kot delo in ta struktura oziroma režim ukvarjanja s športom je znanstveno podgrajen. Na prehodu iz fordističnega športnega režima v postfordističnega se ni pripetila le sprememba iz enega v drugi način znanstvenega obravnavanja doseganja rezultatov, ampak je skoraj do konca izginila vidna razlika med ukvarjanjem s športom in ukvarjanjem z mučnim vsakdanjim delom. Potreba po doseganju določenih ciljev je ukvarjanje s športom spremenila v utilitarno usmerjeno dejavnost, ki gre po najbližjih in najhitrejših poteh do cilja, pri tem pa bolj kot lastni potrebi po sprostitvi in lastni želji po igrivosti postaja na las podobna delu v času, ko se je tudi delo samo razblinilo na vse konce časa – ki ga ne za delo ne za šport nikdar ni dovolj in ga imamo vedno premalo. Razlikovanje med delovnim in prostim časom je izgubilo pomen, pa tudi pridobitni smoter imata danes vgrajena oba, le da deluje z nekoliko drugačnimi režimi na različnih območjih in pri različnih načinih proizvodnje presežne vrednosti. Vse to seveda niso niti samo filozofska niti zgolj obča vprašanja. Zastavljajo se zlasti v zvezi z etiko tistih ved, ki skušajo učinkovito pomagati športnikom in športnicam k vrhunskim dosežkom ali pa »navadnim ljudem« pri njihovi skrbi za krepko, privlačno in zdravo telesnost, in s tem ustvarjajo priporočene režime odkrivanja talentov, treniranja discipline, primerne koncentracije, pa tudi za igrivost potrebne sproščenosti. Danes so tako kot drugod tudi v športnih vedah etična vprašanja o lastnem ravnanju, tako kot tudi etična vprašljivost športnih dejavnosti samih, izrazito v ospredju. Lahko bi rekli, da šport postaja etično tembolj vprašljiv, čim bolj je ukvarjanje z njim namenjeno predvsem proizvajanju privlačnosti teles in dogodkov, ki poganjajo različne športno-kapitalske sisteme, ter mnogo manj izvirni igrivosti in tekmovalnosti. Vendar tako kot pri umetnostih, ki so vedno krasile in tudi danes krasijo javni videz najrazličnejših političnih in ekonomskih režimov in vladavin, tudi pri športu velja, da brez igrivosti in tekmovalnosti, ki prepričata s svojo pristnostjo, šport ne bi mogel ohranjati in v zadnjih desetletjih tako postoteriti svoje privlačnosti, gledanosti in tudi množičnosti. Ko bi izgubil to lastno značilnost, bi postal tudi za vse druge cilje in smotre neuporaben, tako kot kak zastarel način proizvodnje, ki ga je treba opustiti v prid novim načinom. Potreba po športnem razvedrilu, aktivnem ali pasivnem, ni posledica vsega, kar lahko danes kritičnega povemo o športnih ustvarjalnih industrijah, ampak njihov vzrok in pogoj. Model sodobnega športa sprejema in se uravnava po sodobnih načinih alienacije, manipulacije in ideologije, vendar jim hkrati ves čas uhaja prav zato, ker so le po tem, da si ga ne morejo do konca podrediti in obvladati, lahko tudi uspešne. V tem naboru člankov so zastopane različne vede (sociologija, psihologija, pedagogika, filozofija, zgodovina ...) in različne teme. Tudi metode, ki jih avtorice in avtorji uporabljajo pri raziskovanju športa, so raznovrstne in segajo od klasične filozofske analize konceptov do kvantitativnih in kvalitativnih metod, med katerimi so polstrukturirani intervjuji tudi pri vedah, ki se ukvarjajo s športom, v ospredju. Ta raznolikost je do neke mere odvisna od predmeta raziskovanja, saj je šport kaj kompleksno prizorišče, ni pa več toliko odvisna od tega, za katero znanost gre. Morda je prav po metodološki plati raziskovanje športa značilno za usmeritev vseh humanističnih ved v uporabo različnih metod raziskovanja, in to ne drugo za drugo, ampak tudi v hibridnih povezavah. Kar tu objavljena besedila druži, je poleg tega, da so njihove tematike iz sveta športa, tudi to, da gre za humanistične vede, ki jih razvija in poučuje filozofska fakulteta, in da so njihovi avtorji in avtorice tako ali drugače povezani z našo Filozofsko fakulteto. Tako v poučevanju kot v raziskovanju dobiva tematika športa tudi na naši fakulteti, posebej po reformi, več prostora, predvsem pa, kot kaže razpon tu objavljenih besedil, zahtevnejše ambicije. Merijo se lahko ob tem, kar na tem področju danes zmorejo drugod, stremeti pa hočejo k tistemu, kar bodo še dosegle v bodočnosti: večina med avtorji in avtoricami, kot se za Ars&Humanitas spodobi, je na začetku podiplomskega ali podoktorskega obdobja raziskovanja. Urednika sva pripravila ta izbor besedil med drugim in nikakor ne nazadnje tudi zato, da bi bil koristno znanstveno sporočilo, hkrati pa v navdih in spodbudo študentkam in študentom, ki se bodo odločali za humanistične športne študije.

O tem, ali je šport »neresen« pojav ali pojav, ki razkriva bistvene razsežnosti tistega, za kar človeku gre, se pogledi razhajajo. Glede na to, da so humanistične študije športa vsaj na prvi pogled nekje na obrobju ved, ki jih združuje Filozofska fakulteta, bi morda veljalo, da ga ne moremo primerjati z globoko resnimi temami, zlasti pa ne z najnovejšimi resnimi zahtevami, ki jih družba postavlja univerzi in znanostim: pripomoči k višji donosnosti in poslovnosti podjetništva ter ohranjati tradicijo in krepiti življenjsko moč naroda. Pa se že pri tem izkaže, da športa ne gre preveč zapostavljati; po eni strani je že nekaj desetletij, kar je postal izjemno kapitalsko zanimivo in donosno področje, v katero podjetniki bodisi vlagajo, da bi dosegali dobičke, bodisi ga podpirajo, da bi z njegovo pomočjo svoje blago povzdignili v simbol pravilno naravnanega načina življenja; po drugi strani pa je tradicija nacionalne pomembnosti vrhunskih športnih izidov in dosežkov le nekaj krajša od drugih načinov mednarodnega uveljavljanja naroda, pomen športnih dosežkov za dokazovanje življenjske moči naroda pa se lahko kosa s pomenom lestvic, kakršne izdajajo mednarodne finančne ustanove o državah, ali lestvic, na katerih najdemo univerze, razvrščene po njihovi pedagoški in znanstveni moči. Pomembnost športa pa podčrtavajo tudi tisti, ki ga ostro kritizirajo in njegovo sodobno vrhunsko različico odklanjajo kot obliko alienacije, manipulacije in ideologije, saj prav športni spektakularizaciji pripisujejo najvišjo napetost, največji pomen in najotipljivejšo moč nad ljudmi, ki bi se morali bojevati za spremembo svojega družbenega položaja in prevrat v vsej družbeni strukturi, pa jih razvedrila, med katerimi ima šport posebej visoko mesto, uspavajo in pomirjajo prav s tem, da njihovo napetost sproščajo v nenevaren odliv socialne energije. Tega kritičnega vidika sodobnega športa ne kaže omejiti zgolj na vrhunski šport in njegovo množično občinstvo v živo ter še bolj množično občinstvo, ki se zbira ob zaslonih novih medijev. Na vrhunski šport se navezujejo številne druge, manj spektakularne dejavnosti, od rekreacijskega športa do različnih načinov skrbi za zdravje in predvsem za privlačen videz telesa (in po fiziognomičnem sklepanju tudi duše in duha), ki jih vrhunski šport, zlasti njegove zvezde, promovirajo, reklamirajo in prodajajo kot športni oziroma zdrav način življenja. Ko bi se omejili samo na doping, bi hitro ugotovili, da je uporaba prepovedanih in zdravju nevarnih sredstev za hitro in učinkovito oblikovanje telesa in spodbujanje njegove učinkovitosti mnogo bolj razširjena na primer med mladimi v obdobju odraščanja kot med vrhunskimi športniki, ki so zdaj že nekaj let pod učinkovitim in vsestranskim nadzorom. O tem, ali ima šport kak lasten in izviren, celo človeško bistven pomen in vlogo, lahko kaj pove filozofija športa, disciplina, ki je precej mlajša od pedagogike športa – verjetno najstarejše humanistične discipline o športu, pa tudi od psihologije in sociologije športa. Kot disciplina se je razmahnila šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, zato je šlo sprva zlasti za ukvarjanje z definicijo športa in dokazovanje filozofske pomembnosti športa. Pri prvem je bila seveda vodilna anglosaška analitična filozofija športa, pri drugem pa je največ izhodišč ponujala in še ponuja fenomenološka smer v filozofiji. Razlikovanje med igro, ki je imela v filozofiji vsaj od Friedricha Schillerja dalje svoje vidno mesto, in tekmo (če angleška play in game tako prevedemo), je tu ključnega pomena, saj pojmovanja o tem, kaj je šport, po eni strani ožijo območje pojma na tekmovalne igre, ki potekajo po splošno sprejetih pravilih in pod okriljem ustreznih športnih institucij, po drugi strani pa ga širijo daleč prek zgolj tekmovalnega športa na vse igrive dejavnosti, pri katerih gre za telesno gibanje, ne glede na smoter, ki ga to gibanje ima. Igrivost kot značilnost pa je že dolgo hkrati tudi problematično razlikovanje, saj temelji na ločevanju igre in dela, po katerem se šport vpisuje na stran svobode, delo pa na stran nujnosti. Prav to razlikovanje je športu dalo tudi ime, saj de(s)porter, iz katerega izvira izraz šport, pomeni deportacijo – prehod čez mejo/vrata, v primeru športa mejo med vsakdanjim življenjem, obremenjenim z nujo, in življenjem onstran običajnega reda, ki se je včasih po pravilu dogajalo izven mestnega obzidja in na drugi strani mestnih vrat, podobno kot gledališče. To mesto športa, deportiranega v prostor »onkraj nadzora«, pa je že dolgo vprašljivo, in to ne le zato, ker so vrhunski športniki in športnice vsi po vrsti profesionalci in živijo od lastnega športnega dela, in tudi ne zgolj zato, ker so ne glede na nekatere visoke zaslužke dejansko v položaju mezdnih in prekarnih delavcev in delavk. Športna dejavnost sama, pa naj gre za vrhunski in tekmovalni šport ali za dril, ki si ga privoščimo v fitnesu ali na aerobiki, je strukturirana na enak način kot delo in ta struktura oziroma režim ukvarjanja s športom je znanstveno podgrajen. Na prehodu iz fordističnega športnega režima v postfordističnega se ni pripetila le sprememba iz enega v drugi način znanstvenega obravnavanja doseganja rezultatov, ampak je skoraj do konca izginila vidna razlika med ukvarjanjem s športom in ukvarjanjem z mučnim vsakdanjim delom. Potreba po doseganju določenih ciljev je ukvarjanje s športom spremenila v utilitarno usmerjeno dejavnost, ki gre po najbližjih in najhitrejših poteh do cilja, pri tem pa bolj kot lastni potrebi po sprostitvi in lastni želji po igrivosti postaja na las podobna delu v času, ko se je tudi delo samo razblinilo na vse konce časa – ki ga ne za delo ne za šport nikdar ni dovolj in ga imamo vedno premalo. Razlikovanje med delovnim in prostim časom je izgubilo pomen, pa tudi pridobitni smoter imata danes vgrajena oba, le da deluje z nekoliko drugačnimi režimi na različnih območjih in pri različnih načinih proizvodnje presežne vrednosti. Vse to seveda niso niti samo filozofska niti zgolj obča vprašanja. Zastavljajo se zlasti v zvezi z etiko tistih ved, ki skušajo učinkovito pomagati športnikom in športnicam k vrhunskim dosežkom ali pa »navadnim ljudem« pri njihovi skrbi za krepko, privlačno in zdravo telesnost, in s tem ustvarjajo priporočene režime odkrivanja talentov, treniranja discipline, primerne koncentracije, pa tudi za igrivost potrebne sproščenosti. Danes so tako kot drugod tudi v športnih vedah etična vprašanja o lastnem ravnanju, tako kot tudi etična vprašljivost športnih dejavnosti samih, izrazito v ospredju. Lahko bi rekli, da šport postaja etično tembolj vprašljiv, čim bolj je ukvarjanje z njim namenjeno predvsem proizvajanju privlačnosti teles in dogodkov, ki poganjajo različne športno-kapitalske sisteme, ter mnogo manj izvirni igrivosti in tekmovalnosti. Vendar tako kot pri umetnostih, ki so vedno krasile in tudi danes krasijo javni videz najrazličnejših političnih in ekonomskih režimov in vladavin, tudi pri športu velja, da brez igrivosti in tekmovalnosti, ki prepričata s svojo pristnostjo, šport ne bi mogel ohranjati in v zadnjih desetletjih tako postoteriti svoje privlačnosti, gledanosti in tudi množičnosti. Ko bi izgubil to lastno značilnost, bi postal tudi za vse druge cilje in smotre neuporaben, tako kot kak zastarel način proizvodnje, ki ga je treba opustiti v prid novim načinom. Potreba po športnem razvedrilu, aktivnem ali pasivnem, ni posledica vsega, kar lahko danes kritičnega povemo o športnih ustvarjalnih industrijah, ampak njihov vzrok in pogoj. Model sodobnega športa sprejema in se uravnava po sodobnih načinih alienacije, manipulacije in ideologije, vendar jim hkrati ves čas uhaja prav zato, ker so le po tem, da si ga ne morejo do konca podrediti in obvladati, lahko tudi uspešne. V tem naboru člankov so zastopane različne vede (sociologija, psihologija, pedagogika, filozofija, zgodovina ...) in različne teme. Tudi metode, ki jih avtorice in avtorji uporabljajo pri raziskovanju športa, so raznovrstne in segajo od klasične filozofske analize konceptov do kvantitativnih in kvalitativnih metod, med katerimi so polstrukturirani intervjuji tudi pri vedah, ki se ukvarjajo s športom, v ospredju. Ta raznolikost je do neke mere odvisna od predmeta raziskovanja, saj je šport kaj kompleksno prizorišče, ni pa več toliko odvisna od tega, za katero znanost gre. Morda je prav po metodološki plati raziskovanje športa značilno za usmeritev vseh humanističnih ved v uporabo različnih metod raziskovanja, in to ne drugo za drugo, ampak tudi v hibridnih povezavah. Kar tu objavljena besedila druži, je poleg tega, da so njihove tematike iz sveta športa, tudi to, da gre za humanistične vede, ki jih razvija in poučuje filozofska fakulteta, in da so njihovi avtorji in avtorice tako ali drugače povezani z našo Filozofsko fakulteto. Tako v poučevanju kot v raziskovanju dobiva tematika športa tudi na naši fakulteti, posebej po reformi, več prostora, predvsem pa, kot kaže razpon tu objavljenih besedil, zahtevnejše ambicije. Merijo se lahko ob tem, kar na tem področju danes zmorejo drugod, stremeti pa hočejo k tistemu, kar bodo še dosegle v bodočnosti: večina med avtorji in avtoricami, kot se za Ars&Humanitas spodobi, je na začetku podiplomskega ali podoktorskega obdobja raziskovanja. Urednika sva pripravila ta izbor besedil med drugim in nikakor ne nazadnje tudi zato, da bi bil koristno znanstveno sporočilo, hkrati pa v navdih in spodbudo študentkam in študentom, ki se bodo odločali za humanistične športne študije.

Ключові слова: освіта, вища освіта, педагогічні заклади вищої освіти, Уманський педагогічний університет. Анотація У статті висвітлено історичні та історіографічні дослідження, які стосуються розвитку та реформування вищої педагогічної освіти загалом та Уманського державного педагогічного університету зокрема. Показано узагальнювальні праці вчених з історії вищої педагогічної освіти, про особливості становлення і розвитку педагогічних інститутів та діяльність їх структурних підрозділів і науково-педагогічних кадрів в Україні, зокрема на Черкащині. Проаналізовано праці, присвячені історії Уманського державного педагогічного університету імені Павла Тичини, де розглянуто окремі періоди діяльності інституту, його підрозділів та окремих викладачів. Посилання 70 rokiv Drohobytskomu universytetu, 2010 – 70 rokiv Drohobytskomu pedahohichnomu universytetu imeni Ivana Franka. Molod i rynok [70 years of Drohobych Pedagogical University named after Ivan Franko]. 2010. № 9. S 5-7. [in Ukrainian]. Aleksieiev ta in., 2000 – Aleksieiev Yu.M., Kulchytskyi S.V., Sliusarenko A.H. Ukraina na zlami istorychnykh epokh: Derzhavotvorchyi protses 1985-1999 rr.: Navch. posib. [Ukraine at the turn of historical epochs . (State-building process 1985-1999)] K.: EksOb, 2000. 296 s. [in Ukrainian]. Baldyniuk ta in., 1990 – Umanskyi derzhavnyi pedahohichnyi instytut imeni P.H. Tychyny: 1930-1990 [Uman State Pedagogical Institute named after PG Ticini: 1930-1990] / Avt. D.I. Baldyniuk, N.M. Brit, H.O. Kazydub, I.E. Kankovskyi, A.O. Karasevych, M.V. Kartel, O.M. Kobernyk, Yu.M. Krasnobokyi, S.S. Krokhmal, V.H. Kuz, I.S. Lozebnyi, I.Ya. Lysyi, M.T. Martyniuk, Yu.I. Molotkovskyi, A.K. Tkachenko; MON Ukrainskoi RSR. Uman, 1990. 27 s. [in Ukrainian]. Baran, 1999 – Baran V.K., Danylenko V.M. Ukraina v umovakh systemnoi kryzy (1946-1980-i rr.) / Seriia «Ukraina kriz viky» (t. 13) [Vol. 13 : Ukraine in the systemic crisis (1946-1980)]. Kyiv: Vyd. dim «Alternatyvy», 1999. 304 s. [in Ukrainian]. Vyshcha pedahohichna osvita, 2010 – Vyshcha pedahohichna osvita i nauka Ukrainy: istoriia, sohodennia ta perspektyvy rozvytku. Cherkaska oblast [Higher pedagogical education and science of Ukraine : history , present and prospects of development. Cherkasy region] /[red. rada vyd.: V.H. Kremen (hol.) [ta in.]; redkol. tomu: A.I. Kuzminskyi (hol.) [ta in.]. K.: Znannia Ukrainy, 2010. 351 s. [in Ukrainian]. Vyshcha shkola. Ch. 1., 1967 – Vyshcha shkola Ukrainskoi RSR (1917–1967 rr.): u 2-kh chastynakh [Higher School of the Ukrainian SSR (1917–1967): in 2 parts] / za red. V.I. Pitova. K.: Vyd-vo Kyivskoho universytetu, 1967. Ch. 1.: 1917–1945 rr. 395 s. [in Ukrainian]. Vyshcha shkola. Ch. 2., 1967 – Vyshcha shkola Ukrainskoi RSR (1917–1967 rr.): u 2-kh chastynakh [Higher School of the Ukrainian SSR (1917–1967): in 2 parts] / za red. V.I. Pitova. K.: Vyd-vo Kyivskoho universytetu, 1968. Ch. 2.: 1945–1967 rr. 540 s. [in Ukrainian]. Danylenko, 1991 – Danylenko V.M., Kasianov H.V., Kulchytskyi S.V. Stalinizm na Ukraini: 20-30-ti roky [Stalinism in Ukraine: 20-30s]. K.: Lybid, 1991. 344 s. [in Ukrainian]. Dzeverin, 1932 – Dzeverin O. Shliakhy radianskoi shkoly za zapovitamy V.I. Lenina [Ways of the Soviet school by the will of V.I. Lenin]. Kharkiv: Radianska shkola, 1932. 47 s. [in Ukrainian]. Zhurzha, 2006 – Zhurzha I.V. Stanovlennia ta rozvytok slov’ianoznavstva v Universyteti sv. Volodymyra (1834-1919 rr.) [Formation and development of Slavic studies at the University of St. Vladimir (1834 - 1919)]: avtoref. dys... kand. ist. nauk: 07.00.06. K., 2006. 237 s. [in Ukrainian]. Zavalniuk, 2007 – Zavalniuk O.M. Kam’ianets-Podilskyi natsionalnyi universytet(1918-2008 rr.): istorychnyi narys [Kamyanets-Podilsky National University (1918-2008): historical essay]. K. Podilsk: Abetka nova, 2007. 227 s. [in Ukrainian]. Ivano-Frankivskyi instytut, 1990 – Ivano-Frankivskyi derzhavnyi pedahohichnyi instytut imeni V.S. Stefanyka (Dokumentalnyi narys) [Ivano-Frankivsk State Pedagogical Institute named after V.S. Stefanika (Documentary essay)] / vidp. za vyp. P.S. Fedorchak. Uzhhorod: Karpaty, 1990. 120 s. [in Ukrainian]. Istoriia ukrainskoi kultury, 2011 – Istoriia ukrainskoi kultury [History of Ukrainian culture]: u 5 t. T. 5, kn. 2 : Ukrainska kultura XX - pochatku XXI stolit / [Aheieva V.P. ta in.] ; redkol. tomu, kn. 2 : Zhulynskyi M.H. - holov. red. [ta in.]. K, 2011. 1031 s. [in Ukrainian]. Kasianov, 2015 – Kasianov H. Osvitnia systema Ukrainy 1990-2014 Analitychnyi ohliad [Educational system of Ukraine , 1990 - 201: analyst. review]. / Blahodiinyi fond «Instytut rozvytku osvity». K.: TAKSON, 2015. 52 s. [in Ukrainian]. Kyivskyi universytet, 1990 – Kyivskyi derzhavnyi pedahohichnyi universytet imeni M.P. Drahomanova 1920-1995: ist. narys. [Ukrainian State Pedagogical University named after MP Dragomanova 1920-1995: East. sketch.] / P.P. Khropko, O.H. Lozovytskyi. K.: Prosvita: TOV «Toloka», 1995. 169 s. [in Ukrainian]. Komarnitskyi, 2013 – Komarnitskyi O.B. Pedahohichni navchalni zaklady Cherkashchyny u 20-30-ti rr. KhKh st.: reorhanizatsii ta formuvannia studentskoho skladu [Pedagogical educational institutions of Cherkasy region in the 20-30s of the XX century: reorganization and formation of student staff]. Naukovi pratsi Kam’ianets-Podilskoho natsionalnoho universytetu imeni Ivana Ohiienka. Istorychni nauky . 2013. T.23. S. 416-424. [in Ukrainian]. Kraliuk, 2013 – Kraliuk P.M. Ostrozka akademiia v filosofskii kulturi Ukrainy : monohrafiia [Ostroh Academy in the Philosophical Culture of Ukraine: monograph]. Ostroh : Vydavnytstvo Natsionalnoho universytetu «Ostrozka akademiia», 2013. 482 s. [in Ukrainian]. Kryzhko, 2008 – Kryzhko V. Berdianskyi derzhavnyi pedahohichnyi universytet [Berdyansk State Pedagogical University]. Slovo i chas. 2008. №2. S. 3. [in Ukrainian]. Kuz ta in., 1995 – Umanskyi derzhavnyi pedahohichnyi instytut imeni P.H. Tychyny: 1930-1995 [Uman State Pedagogical Institute named after P.G. Ticini: 1930-1995] / uklad. V.H. Kuz, O.M. Kobernyk, M.M. Torchynskyi ; MON Ukrainy. Uman: [Mriia], 1995. 63 s. [in Ukrainian]. Kulchytskyi, 1999 – Kulchytskyi S.V. Ukraina mizh dvoma viinamy (1921-1939 rr.) [Ukraine between the two wars (1921 - 1939)] / Za zah. red. V. Smoliia. NAN Ukrainy. Instytut istorii Ukrainy. K.: Alternatyvy, 1999. 336 s. [in Ukrainian]. Kurylo, 2011 – Kurylo V. Stvorennia ta rozvytok pershoho pedahohichnoho VNZ Donbasu: do 90 richchia Luhanskoho natsionalnoho universytetu imeni Tarasa Shevchenka) [Creation and development of the first pedagogical university of Donbass : to the 90th anniversary of Lugansk National University named after Taras Shevchenko)]. Ridna shkola. 2011. №1/2. S. 33-39. [in Ukrainian]. Lyst Ministerstva osvity, 2005 – Lyst Ministerstva osvity i nauky Ukrainy «Pro osnovni zavdannia vyshchym navchalnym zakladam na 2005-2006 navchalnyi rik» [Letter of the Ministry of Education and Science of Ukraine «On the main tasks of higher educational institutions for the 2005/2006 academic year»]. K.: Znannia, 2005. 15 s. [in Ukrainian]. Maiboroda, 1990 – Maiboroda V.K. Z istorii stanovlennia i rozvytku pedahohichnoi osvity na Ukraini (1928-1941 rr.) [From the history of formation and development of pedagogical education in Ukraine (1928-1941)]. Pochatkova shkola. 1990. № 12. S. 34-36. [in Ukrainian]. Maiboroda, 1990 – Maiboroda V.K. Osoblyvosti rozvytku systemy vyshchoi pedahohichnoi osvity v URSR (1917-1941 rr.) [Features of the development of the system of higher pedagogical education in the USSR (1917-1941)]. Ukrainskyi istorychnyi zhurnal, 1990. №11. S. 58-64. [in Ukrainian]. Maiboroda, 1992 – Maiboroda V.K. Vyshcha pedahohichna osvita v Ukraini: istoriia, dosvid, uroky (1917-1985 rr.) [Higher pedagogical education in Ukraine: history, experience, lessons (1917-1985)]. K.: Lybid, 1992. 196 s. [in Ukrainian]. Pivdennoukrainskyi universytet, 2007 – Pivdennoukrainskyi derzhavnyi pedahohichnyi universytet im. K.D. Ushynskoho. 1817-2007: istorychnyi postup. Suchasnist. Maibutnie [South Ukrainian State Pedagogical University named after KD Ushinsky. 1817-2007: historical progress, present, future] / [red. rada: O.Ya. Chebykin (hol.), I.H. Zakharchenko, N.V. Yablonska ta in.; avt.: O.Ya. Chebykin, I.A. Boldyriev, A.O. Dobroliubskyi ta in.]. Odesa: Druk. dim «Favoryt», 2007. 240 s. [in Ukrainian]. Politychna istoriia. T. 1., 2003– Politychna istoriia Ukrainy. XX st. [Political history of Ukraine . XX century] : u 6 t. T. 4 : Ukraina u Druhii svitovii viini (1939-1945) / V.I. Kucher [ta in.]. [B. m.] : [b.v.], 2003. 584 s. [in Ukrainian]. Politychna istoriia. T. 2., 2003 – Politychna istoriia Ukrainy. XX st. [Political history of Ukraine . XX century]: u 6 t. T. 6 : Vid totalitaryzmu do demokratii (1945-2002) / O.M. Maiboroda [ta in.]. K. : [b.v.], 2003. 696 s. [in Ukrainian]. Politychna istoriia. T. 3., 2003 – Politychna istoriia Ukrainy. XX st. [Political history of Ukraine . XX century]: u 6 t. T. 3 : Utverzhennia radianskoho ladu v Ukraini (1921-1938) / V. A. Hrechenko [ta in.]. [B. m.] : [b.v.], 2003. 448 s. [in Ukrainian]. Rozvytok narodnoi osvity, 1957 – Rozvytok narodnoi osvity i pedahohichnoi nauky v Ukrainskii RSR (1917-1957) [Development of public education of Ukrainian SSR (1917-1957)]. K.: Radianska shkola, 1957. 448 s. [in Ukrainian]. Samoilenko, 1999 – Samoilenko H.V., Samoilenko O.H. Nizhynskyi derzhavnyi pedahohichnyi universytet imeni Mykoly Hoholia [Nizhyn State Pedagogical University named after Mykola Gogol]. Nizhyn: Nizhyn. derzh. ped. un-t im. M. Hoholia, 1999. 278 s. [in Ukrainian]. Serebaba, 1986 – Serobaba V.Ya. Sovetskaia Ukrayna [Soviet Ukraine]. Kyev: Polytyzdat Ukraynы, 1986. 120 s. [in Russian]. Serebaba, 1987 – Serobaba V.Ya. Sovetskaia Ukrayna [Soviet Ukraine]. Kyev: Polytyzdat Ukraynы, 1987. 72 s. [in Russian]. Serebaba, 1988 – Serobaba V.Ya. Sovetskaia Ukrayna [Soviet Ukraine]. Kyev: Polytyzdat Ukraynы, 1988. 88 s. [in Russian]. Serebaba, 1989 – Serobaba V.Ya. Sovetskaia Ukrayna [Soviet Ukraine]. Kyev: Polytyzdat Ukraynы, 1989. 88 s. [in Russian]. Serebaba, 1990 – Serobaba V.Ya. Sovetskaia Ukrayna [Soviet Ukraine]. Kyev: Polytyzdat Ukraynы, 1990. 80 s. [in Russian]. Sichkarenko, 2020 – Sichkarenko H.H. Doslidzhennia rozvytku vyshchoi osvity v Ukraini (1990-ti rr.) [Researches of higher education development in Ukraine (1990s)]. Visnyk Skhidnoukrainskoho natsionalnoho universytetu imeni Volodymyra Dalia. 2020. №3 (259). S. 82. [in Ukrainian]. Sichkarenoko, 2014 – Sichkarenko H.H. Istorychnyi dosvid perebudovy vyshchoi osvity v Ukraini (1985-2005 rr.): monohrafiia [Historical experience of perestroika of higher education in Ukraine (1985-2005): monograph]. Nizhyn: Vydavets PP Lysenko M.M., 2014. 360 s. [in Ukrainian]. Umanskyi instytut, 1947 – Umanskyi derzhavnyi uchytelskyi instytut [Uman State Teachers' Institute]. Naukovi zapysky [Umanskoho uchytelskoho instytutu]. 1947. 56 s. [in Ukrainian]. Umanskyi instytut, 1980 – Umanskyi derzhavnyi pedahohichnyi instytut imeni P.H. Tychyny: 1930-1980 [Uman State Pedagogical Institute named after P.G. Ticini: 1930-1980] / Vidp. red BN. Tovbis. Uman : [Umanska miska drukarnia], 1980. 15 s. [in Ukrainian]. Uriady Ukrainy, 2001 – Uriady Ukrainy u XX st. [Governments of Ukraine in the XX century.] / S.V. Kulchytskyi [ta in] ; vidp. red. V.M. Lytvyn ; Kabinet Ministriv Ukrainy, NAN Ukrainy. K. : Naukova dumka, 2001. 608 s. [in Ukrainian]. Kharkivskyi universytet, 2001 – Kharkivskyi derzhavnyi pedahohichnyi universytet im. H.S. Skovorody [Kharkiv State Pedagogical University named after GS Skovorodi] / [za zah. red. I.F. Prokopenka]. Kharkiv: OVS, 2001. 176 s. [in Ukrainian]. Khersonskyi universytet, 2007 – Khersonskyi derzhavnyi universytet: ist. narys (1917-2007) [Kherson State University: historical essay (1917-2007)] / avt. kol.: Yu.I. Bieliaieva, O.V. Mishukov, V.L. Fediaieva, I.V. Samsakova. Kherson: Kherson. derzh. un-t, 2007. 352 s. [in Ukrainian]. Cherevychnyi, 2002 – Cherevychnyi H.S. Vyshcha osvita v Ukraini na zlami epokh (1985–1991 rr.): monohraf [Higher education in Ukraine at the turn of the epochs (1985-1991)]. Kyiv: IVTs Derzhkomstatu Ukrainy, 2002. 122 s. Cherkaskyi instytut, 1991 – Cherkaskyi derzhavnyi pedahohichnyi instytut [Cherkasy State Pedagogical Institute] / ukladach O.H. Perekhrest. Cherkasy, 1991. 338 s. [in Ukrainian]. Cherkaskyi universytet, 2001 – Cherkaskyi derzhavnyi universytet imeni Bohdana Khmelnytskoho. Istorychnyi narys [Bohdan Khmelnytsky National University of Cherkasy. Historical essay]. 1921-2001. K.:ArtEk, 2001. 128 s. [in Ukrainian]. Cherkaskyi universytet, 2009 – Cherkaskyi natsionalnyi universytet imeni Bohdana Khmelnytskoho. Istoriia. Zvershennia. Osobystosti [Bohdan Khmelnytsky National University of Cherkasy. History. Accomplishment. Personality] / [redkol.: A.I. Kuzminskyi (hol.), V.I. Boiko, L.V. Shvydka ta in.]. Kyiv: Svit uspikhu, 2009. 208 s. [in Ukrainian]. Shakalo, 1947 – Shakalo M.B. Umanskyi derzhavnyi uchytelskyi instytut [Uman State Teachers' Institute]. Naukovi zapysky [Umanskoho uchytelskoho instytutu]. 1947. S. 3-10. [in Ukrainian]. Yuvileina knyha, 2004 – Yuvileina knyha: Zhytomyrskomu derzhavnomu universytetu imeni Ivana Franka – 85 rokiv: ist. narys [Jubilee book : Zhytomyr State University named after Ivan Franko - 85 years [Text]: historical essay] / avt.: P.Yu. Saukh, V .V. Vlasenko, O.A. Dubaseniuk ta in. Zhytomyr: Kosenko, 2004. 232 s. [in Ukrainian]. Yashchuk, 2013 – Yashchuk I.P. Vykhovannia maibutnikh pedahohiv u vyshchomu pedahohichnomu navchalnomu zakladi (1920-1991 rr.) yak predmet istoryko-pedahohichnoho doslidzhennia [Education of future teachers in higher pedagogical educational institution (1920-1991) as a subject of historical and pedagogical research]. Pedahohichnyi dyskurs. 2013. Vyp. 15. S. 794. URL: http://nbuv.gov.ua/UJRN/peddysk_2013_15_162 (data zvernennia (01.12.2021 ). [in Ukrainian].

U radu »Kulturno-prosvjetni program zadarske Iskre autor iznosi i razrađuje kulturno-prosvjetno djelovanje Iskre, lista koji se široko i svestrano angažirao na prosvjećivanju hrvatskog puka, stvaranju jedinstvene narodne kulture na temelju nepatvorenog pučkog duha i jezika (štokavsko narječje ikavskog i ijekavskog govora), nadalje na ostvarenju ideje narodnog jedinstva, zbližavanja s južnoslavenskim narodima kao i nastojanju da se duhovno bude prisutan u evropskim književnim i kulturnim zbivanjima. Svjestan istine da izlazi u malom, kulturno i politički ugroženom narodu kao i istine da samo duhovno jaki, politički jedinstveni i kulturno emancipirani narodi mogu računati na sigurnu budućnost, list je sve svoje kulturno- prosvjetne akcije tako programski koncipirao da je jednim cijelim nizom ljudi od pern i bogatstvom njihovih raznovrsnih radova djelovao na sve društvene slojeve svoga vremena, a sve u interesu da se narod duhovno probudi i uzdigne, nacionalno osvijesti, kulturno preporodi i tako preporođen i politički ujedini. Tako je Iskra bogatstvom i raznovrsnomu svoga šliva podjednako djelovala na kačićevskog štioca i evropski obrazovanog intelektualca.

U radu autor ukazuje na raznovrsnost literarne i kulturno- prosvjetne građe lista koji se jednim dijelom svoga programa zalagao za kačićevski ideal literature u našem narodnom životu, dok je s druge strane zastupao čedomilski ideal visokih evropskih kriterija u prosuđivanju književnih vrednota i široku otvorenost prema evropskim vrijednostima duha. Tako je časopis Iskra na svoj način bio most između hrvatske književne tradicije i hrvatske moderne i uz zagrebački Vijenac jedan od vodećih časopisa u hrvatskoj književnosti osamdesetih i devedesetih godina 19. stoljeća.

Matoš je ljudski i stvaralački preokupiran hrvatskom stvarnošću svoga vremena, ukorijenjen u njenu tragiku, svojim životnim stradanjem sudbinski vezan za stradanje svoje domovine. Crna stvarnost vremena, zaturenost narodnog života, osobna sudbina prognanika, sve ga je to ispunilo tužnim lamentacijama i baladičnim raspoloženjima, ali i romantično-utopijskim sanjama i nadama, sve ga je to sililo da se podjednako saživi i s tradicijom i sa stvarnošću suvremenog života, rođenom mu zemljom i Evropom, da se stvaralački oglasi samo kroz njemu svojstveno i dato jedinstvo suprotnosti, da progovori u isto vrijeme i kao romantik i realist, tradicionalist i modernist, Hrvat i Evropljanin koji zna da bez više kulture nema više poezije. Jest, Matoševo književno djelo rađa se iz dubokog i strasnog doživljaja narodne i osobne sudbine, hrvatskog i balkanskog kompleksa i šireg evropskog političkog i kulturnog konteksta, pa mu se rodoljubna poezija organski nadovezuje na svijet misli, raspoloženja, motiva i slika njegove pripovjedne i feljtonističke proze, što sve govori da je Matoševo književno djelo jedinstveno i nedjeljivo, u svim svojim segmentima organski cjelovito, matoševski intimno, i sadržajno i stilski, povezano. Pa ako su sudbina pjesnika i sudbina njegove domovine učinile njegovu rodoljubnu poeziju krvavo životnom i nacionalnom. Matoševo poznavanje simbolizma i teorije suglasja, Matoševo simbolsko doživljavanje stvarnosti, učinili su da mu je lirski patriotski izraz artistički sugestivan, matoševski individualan i evropski unverzalan, svojom parnasovačko-simbolističkom dimenzijom nov i jedinstven u vremenu u kome se pojavio. Zahvaljujući upravo svojoj životnoj sudbini prognanika i osamljenika i svojoj evropskoj naobrazbi Matoš je u svojoj rodoljubnoj poeziji dao sintezu hrvatskog i francuskog duha, složenošću doživljaja i svojim stilom stvaralački potvrdio svoja načela o simbolizmu i artizmu, svoju poetiku suglasja, glazbe, boje vokala, doživljavajući stvarnost hrvatske u baresovskim idejnim okvirima, ali svojim nervom i temperamentom. Motivima i raspoloženjima ostaje duboko nacionalan, a svojim nastojanjima da se koristi književnim metodama evropskog fin de sieclea potvrđuje se kao Evropljanin.

Jugoslavenska politička emigracija nakon 1945. strukturno se može podijeliti na “ratnu” i “poratnu”, a u ideološkom smislu na “nacionalističku”, “komunističku” i “demokratsku”. Istraživanje ovog složenog političko-sociološkog fenomena, osvjetljavanje šireg konteksta, pozadine niza pratećih pojava i događaja, te dočaravanje duha vremena otvara brojna pitanja vezana za heterogenost emigracije, oblike njenog organiziranja i djelovanja, međusobne odnose, različite političke vizije, kritičko stajalište prema Jugoslaviji, kao i za stav te države prema njoj. Malobrojnoj demokratskoj emigraciji pripadao je Adil Zulfikarpašić, “emigrant među emigrantima”, čije je društveno i političko angažiranje, zbog raznih povoda i perspektiva, bilo u pozornosti različitih emigrantskih krugova, ali i jugoslavenskih sigurnosnih službi, predmet različitih ocjena i pokušaja diskreditacije. Ideja sporazumijevanja, poštovanja i približavanja različitosti, promatrana u višedimenzionalnim perspektivama, bila je osnova njegovog političkog angažiranja i ponašanja. Njegov rad također je obilježen idejama bošnjaštva i liberalne demokratije. Zulfikarpašić je isticao da pripada ljudima koji “imaju potrebu da svojim osobnim angažiranjem doprinesu procesu samorealizacije vlastitog naroda”. Svaki bolji historiografski rad o bilo kojoj historijskoj ličnosti, navode historičari, “udubljivanjem u složeni splet okolnosti u kojima je živela i radila” teži da “preraste u priču o ljudima, vremenima, idejama, procesima, problemima, događajima”. Značajne historijske ličnosti sažimaju epohu.