Academic literature on the topic 'Likovna umetnost'

Sodobna umetnost se v primerjavi s predhodno moderno umetnostjo razlikuje v tem, da se spet vrača k družbi in vsakdanjemu življenju ter da tematizira aktualne težave, s katerimi se srečuje človek tukaj in zdaj. Zelo pogosta tema je trajnostni razvoj in s tem povezane vsebine, kot so: okoljevarstvo, vrednote, odnos do drugega itn. To so hkrati teme, ki sodijo v koncept aktivnega državljanstva, zato razumevanje sodobne umetnosti pravzaprav zahteva aktivno državljanstvo. Še posebej to velja za relacijsko umetnost, ki od gledalca zahteva aktivno participacijo v umetnini. V prispevku se sprašujem, kako uresničevati povezanost sodobne umetnosti in državljanske vzgoje v osnovni šoli. Sodobna pedagoška doktrina zelo spodbuja medpredmetno povezovanje, zato sem analizirala učna načrta predmetov likovna vzgoja ter državljanska in domovinska vzgoja ter etika in ugotovila, da sta s tega vidika težko povezljiva. Na odsotnost sodobne umetnosti v učnem načrtu za likovno vzgojo se sicer že dlje časa opozarja, a težava učnega načrta je konceptualne narave. Skupne cilje državljanske in likovne vzgoje je mogoče uresničevati z intenzivnejšim medinstitucionalnim povezovanjem šol z galerijami in muzeji, ki predstavljajo sodobno umetnost. Na treh primerih sodobnih umetnin, natančneje participatornih praks (Proletarier aller Länder, Žicar in EU/Others) pokažem na mogočo medpredmetno povezavo na vsebinski ravni in opozorim na s pedagoškega vidika pogosto spregledano dejstvo, da sodobno umetnost doživljamo tukaj in zdaj.

Eno izmed pomembnih izhodišč zadnje kurikularne prenove v Sloveniji, ki je zajela sistemska vprašanja vzgoje in izobraževanja (Bela knjiga, 2011) in učne načrte za obvezne predmete v osnovni šoli, je dejstvo, da je Slovenija integrirana v Evropo, zato naj bi v vzgojo in izobraževanje vključili tudi razvijanje temeljnih evropskih kompetenc. Ena teh je kulturna zavest in izražanje, ki je bila pri nas do zdaj predmet obravnave bolj v okviru kulturne kot pa šolske politike. Namen prispevka je kritično analizirati kurikularno prenovo likovne vzgoje, v okviru katere se z vidika nekaterih sestavin kompetence kulturne zavesti in izražanja predvideva, da učenec usvoji znanje o likovni umetnosti, razvije zmožnost doživljanja likovnih umetnin in oblikuje ustvarjalen odnos do likovne umetnosti in (umetnostne) dediščine. Ker je izhodišče in cilj kurikularnega spreminjanja kurikulum, sva pri analizi izhajali iz teorij kurikuluma in ne likovnopedagoških teorij, ki so pretežno okvirjale dozdajšnje poskuse analize kurikuluma. Kritičen razmislek o kurikularni prenovi likovne vzgoje v osnovni šoli z vidika nekaterih sestavin kompetence kulturne zavesti in izražanja sva tako naredili s primerjavo učnih načrtov na področju umetnosti oziroma estetske vzgoje, in sicer sva likovno vzgojo primerjali z glasbeno vzgojo in s književnostjo v okviru slovenščine. Kvalitativna analiza je pokazala, da učni načrt za likovno vzgojo kljub prenovi ne udejanja izbranih sestavinkompetence kulturne zavesti in izražanja, vzroke pa gre pripisati predvsem njegovi konceptualni strukturiranosti. Likovna vzgoja se osredotoča na likovno ustvarjanje, spoznavanje likovne umetnosti pa je zanemarjeno področje. Združevanje predmetov na področju umetnosti v šoli, ki ga predlaga Bela knjiga, zaradi obstoječega modela likovne vzgoje niti ni mogoče, analiza pa je s praktičnega vidika odprla tudi vprašanje znanja in kompetenc učiteljev.

Članak se fokusira na umetničko-estetsko usmerenje dodatnog obrazovanja dece sa smetnjama u razvoju u Ruskoj Federaciji. Pokazalo se da je u uslovima dodatnog obrazovanja važna uloga dodeljena kontinuitetu oblika korektivnog rada i podreëenosti korektivnih i razvojnih zadataka individualizacije obrazovanja i socijalizacije dece. Razmatraju se društveno uslovljene dečje aktivnosti koje su direktno povezane sa proširenjem mogućnosti za kreativno samoizražavanje učenika - likovna umetnost, umetnost i zanati i utilitarna proizvodnja. Predstavljen je efikasan format produktivno korišćenih tehnika i vežbi u odnosu na stvaranje povoljne atmosfere koja doprinosi: stimulisanju aktivnosti dece i izražavanju sopstvenih osećanja na osnovu spontane aktivnosti (sticanje novih čulnih utisaka u igrama sa kinetičkim peskom, vodom, žitaricama); samoizražavanje deteta sa smetnjama u razvoju u vizuelnoj aktivnosti (ispunjavanje aktivnosti ličnim smislom kroz izradu praktično značajnog proizvoda); okušati se u različitim vrstama umetnosti i zanata (davanje dečjem stvaralaštvu posebnog nacionalnog kolorita); udruživanje dečjeg kolektiva u utilitarnoj proizvodnji (aktiviranje interakcije meëu decom u stvaranju praktično značajnog projekta).

Obdobje med obema vojnama zaznamujejo politične krize, povezane z nacionalnimi vprašanji v Kraljevini SHS oz. Jugoslaviji. Vprašanja razmerij med jugoslovanstvom in slovenstvom so v tridesetih letih 20. stoletja znova dobila pomembno vlogo znotraj nacionalne emancipacije in naraščajočih mednacionalnih konfliktov ter ponovno postala ena osrednjih tem likovne umetnosti. Po desetletju, ki sta ga zaznamovala ekspresionizem in nova stvarnost, so se v tridesetih letih ponovno obudile vrednote zmernega modernizma in iskanja nacionalnega izraza v umetnosti. V takšnih razmerah se je na slovenskem umetnostnem prizorišču pojavila skupina umetnikov, šolanih v Zagrebu, kulturnem centru Kraljevine Jugoslavije, v katerem so se odvijale burne polemike glede nacionalnega izraza v umetnosti. V prispevku je predstavljeno iskanje »našega izraza« v umetnosti, kot sta ga razumela osrednja protagonista likovnega dogajanja, slikarja Krsto Hegedušić in Ljubo Babić. Zlasti slednji je bil za formiranje mlade slovenske umetnosti v tem obdobju ključnega pomena, saj je bil tudi plodovit pisec in eden najpomembnejših profesorjev na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Nekdanji zagrebški študentje, ki so oblikovali skupino Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov, so v razburkanih letih pred 2. svetovno vojno v umetnosti iskali lasten, slovenski likovni izraz, pri čemer so se navezali na razmišljanja hrvaških umetnikov, ki pa so jih prilagodili slovenskemu okolju in razmeram. Svoje delovanje so afirmirali tudi prek navezave na slovenske impresioniste, ki so bili v tem obdobju že splošno sprejeti kot začetniki slovenske umetnosti. Neodvisni so tako iskanje slovenskega izraza v umetnosti izpeljali iz različice modernizma, kot so ga zastavili slovenski impresionisti, in ga združili z razumevanjem nacionalnega izraza svojih profesorjev. Tako so predstavili svoj prenovljen slovenski nacionalni izraz v umetnosti, temelječ na tradiciji, a v sozvočju s sodobnimi likovnimi tokovi.

Obdobje med obema vojnama zaznamujejo politične krize, povezane z nacionalnimi vprašanji v Kraljevini SHS oz. Jugoslaviji. Vprašanja razmerij med jugoslovanstvom in slovenstvom so v tridesetih letih 20. stoletja znova dobila pomembno vlogo znotraj nacionalne emancipacije in naraščajočih mednacionalnih konfliktov ter ponovno postala ena osrednjih tem likovne umetnosti. Po desetletju, ki sta ga zaznamovala ekspresionizem in nova stvarnost, so se v tridesetih letih ponovno obudile vrednote zmernega modernizma in iskanja nacionalnega izraza v umetnosti. V takšnih razmerah se je na slovenskem umetnostnem prizorišču pojavila skupina umetnikov, šolanih v Zagrebu, kulturnem centru Kraljevine Jugoslavije, v katerem so se odvijale burne polemike glede nacionalnega izraza v umetnosti. V prispevku je predstavljeno iskanje »našega izraza« v umetnosti, kot sta ga razumela osrednja protagonista likovnega dogajanja, slikarja Krsto Hegedušić in Ljubo Babić. Zlasti slednji je bil za formiranje mlade slovenske umetnosti v tem obdobju ključnega pomena, saj je bil tudi plodovit pisec in eden najpomembnejših profesorjev na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Nekdanji zagrebški študentje, ki so oblikovali skupino Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov, so v razburkanih letih pred 2. svetovno vojno v umetnosti iskali lasten, slovenski likovni izraz, pri čemer so se navezali na razmišljanja hrvaških umetnikov, ki pa so jih prilagodili slovenskemu okolju in razmeram. Svoje delovanje so afirmirali tudi prek navezave na slovenske impresioniste, ki so bili v tem obdobju že splošno sprejeti kot začetniki slovenske umetnosti. Neodvisni so tako iskanje slovenskega izraza v umetnosti izpeljali iz različice modernizma, kot so ga zastavili slovenski impresionisti, in ga združili z razumevanjem nacionalnega izraza svojih profesorjev. Tako so predstavili svoj prenovljen slovenski nacionalni izraz v umetnosti, temelječ na tradiciji, a v sozvočju s sodobnimi likovnimi tokovi.

I. RAZISKOVALNI PROJEKT METAMARSOvidijeve Metamorfoze so eden najpomembnejših antičnih literarnih virov, iz katerih je likovna umetnost vse od srednjega veka dalje črpala vsebine in motive za posvetno ikonografijo. Posamezne epizode in opisi narave so namreč prikazani tako plastično ali slikovito, da se bralcu pred očmi tako rekoč naslikajo podobe.

Tematska številka revije Ars & Humanitas, ki je pred vami, obravnava tematiko nasilja, s posebnim poudarkom na vprašanjih, povezanih z različnimi interpretacijami in definicijami nasilja – torej z osrednjim vprašanjem, kako v okviru družboslovnih in humanističnih disciplin razumemo nasilje in kako ga definiramo. Tematska številka se tako dotika vprašanj kontekstualizacij določenih oblik nasilja (spolno nasilje, nasilje nad ženskami), reprezentacij nasilja v sodobnem času, v umetnosti in kulturi (literatura, likovna umetnost) ter vprašanj nasilja in šole. Zlasti slednje se zdi izrednega pomena, saj je eno ključnih vprašanj, povezanih z uspešnim bojem zoper nasilje, vprašanje ozaveščanja, ki naj se prične že v zgodnjem otroštvu. Napredek v širši družbi je mogoče doseči le z vzgojo, ki prek različnih tehnik učenja in metod dela spodbuja empatijo do sočloveka in podaja ustrezna znanja o tem, kaj je nasilje in kakšne so njegove posledice. V tematski številki smo se želeli razpravi o nasilju približati na interdisciplinarno znanstveni način.

Tematska številka revije Ars & Humanitas, ki je pred vami, obravnava tematiko nasilja, s posebnim poudarkom na vprašanjih, povezanih z različnimi interpretacijami in definicijami nasilja – torej z osrednjim vprašanjem, kako v okviru družboslovnih in humanističnih disciplin razumemo nasilje in kako ga definiramo. Tematska številka se tako dotika vprašanj kontekstualizacij določenih oblik nasilja (spolno nasilje, nasilje nad ženskami), reprezentacij nasilja v sodobnem času, v umetnosti in kulturi (literatura, likovna umetnost) ter vprašanj nasilja in šole. Zlasti slednje se zdi izrednega pomena, saj je eno ključnih vprašanj, povezanih z uspešnim bojem zoper nasilje, vprašanje ozaveščanja, ki naj se prične že v zgodnjem otroštvu. Napredek v širši družbi je mogoče doseči le z vzgojo, ki prek različnih tehnik učenja in metod dela spodbuja empatijo do sočloveka in podaja ustrezna znanja o tem, kaj je nasilje in kakšne so njegove posledice. V tematski številki smo se želeli razpravi o nasilju približati na interdisciplinarno znanstveni način.

Prispevek metodološko izhaja iz socialne zgodovine umetnosti. Uvodoma je predstavljena tipologija grafitov in likovne ulične umetnosti s poudarkom na dihotomiji jezikovnega in likovnega načina uličnega izražanja. Pri dosedanjem pojasnjevanju razlike med grafiti in likovno ulično umetnostjo je v strokovnih in drugih krogih pretežno uporabljena deskriptivna metoda. Splošno razumevanje je, da je druga oblika vizualna nadgradnja prve, pri razčlenjevanju po fizičnih lastnostih, vsebini in obliki pa je veliko prekrivanja, ker sta morfološka sloga obeh podobna. Prispevek interpretativno pojasnjuje razliko med njima, in sicer z vpletenostjo v družbena razmerja, na podlagi tradicionalnega razlikovanja dveh tipov menjave – darovanja in trgovine. Analiza izhaja iz teorije družbenega življenja stvari Arjuna Appaduraija. Različne razvojne stopnje grafitov so klasificirane po kategorijah različnih vrst blaga in strnjene v kratko kulturno biografijo po modelu Igorja Kopytoffa.

Proces tranzicije i projekti modernizacije uvećini postsocijalističkih društava u Evropi,samim tim i na Balkanu, realizovani su u formideformisane imitativne modernizacije ilikontramodernizacije. Romi su i daljeperiferija, ali ovoga puta Evropske unije. Prednjima je neizvesna budućnost u liku alternativa:perspektiva postmodernog totalitarizma satehnokratskom diktaturom, ili formiranječovečanstva kao zajednice ravnopravnihgrađana i naroda u duhu modela socijaldemokratskeglobalizacije sveta sa respektombogatstva kulturnih različitosti sveta, saglobalizacijom razumevanja i solidarnosti međunarodima Dakle, i na nama savremenicima jevelika odgovornost kakav će oblik, lik i suštinuimati budućnost čovečanstva – da li će se onorazvijati u ključu humanizacije društva iemancipacije čoveka, ili pak novih oblikasocijalnog, političkog i kulturnog porobljavanja.Upravo iz tog razloga, izučavanje specifičnostistvaralaštva Roma u kontekstu evropskogsistema kulturnih vrednosti ima veliki značaj.U savremenom svetu, Romi kao etnička grupasve češće postaju predmet interesovanjanaučnih istraživanja. „Simbolika likovneumetnosti Roma i evropski sistem kulturnihvrednosti” pokazuje se u današnje vreme krajnjeinteresantnom temom istraživanja, s obzirom nanjen teorijski i na praktični aspekt. Reč je o umetnostje u svojoj formalnosti dugo vremenabivala mimikrijska, zahvaljujući simboličkojvrednosti njenih artefakata. Mi jemultidisciplinarnim uvidom sagledavamo uobrisima. Likovna umetnost Roma ima svojkorpus koji je dugo bio zatočen u nacionalnimpredstavama izbegavajući oznaku romski.Identitet Roma, kao i njihov imidž u Srbiji iEvropi, sveden je na ovu marginalizovanudimenziju kulture, a kulturna tradicija Romapodvrgnuta je IRONIZACIJI IVULGARIZACIJI od strane većinske i drugihmanjinskih zajednica. Romska kultura,artefakti, umetnici formalno su nevidljivi inemaju prepoznatljivost u društvu. Ovaj rad jedoprinos osvetljavanju aspekta valorizacijeromskog kulturnog korpusa.
Transition processes and modernization projectsin most post-socialist societies in Europe,including Balcans, have been realized in theform of deformed imitative modernization orcounter-modernization. Roma people are still atperiphery, but this time at the periphery ofEuropean Union. They are facing uncertainfuture, with alternatives of postmoderntotalitarianism with technocratic dictature, orhumanity as community of equal citizens andethnic groups in the spirit of social-democraticglobalization, with respect for culturaldifferences and understanding and solidarityamong nations. Contemporaries bearresponsibility for what form and essence thefuture of humanity will have – whether it willdevelop in the course of humanization ofsociety and emancipation of people, or itsdevelepment will be directed toward new formsof social, political and cultural oppression.Therefore, the researh of specificity of Roma’screative work in the context of European systemof cultural values is of great importance.In contemporary world, Roma people as ethnicgroup are becoming the subject of scientificresearch more and more frequently. „Symbolicsof Roma’s fine arts and European system ofcultural values“ turns out to be very interestingtopic for studying, considering its theoreticaland applied aspects. This thesis isinterdisciplinary study with both theoretical andbroader cultural relevance, for this topic yieldsthe possibility for the analysis and dialog ofdifferent culturological value dimensions whichare built in centuries-long history of Europe.Study deals with a „specific illumination“ ofunlit aspects of Roma people and the field offine arts, their possible history, developmentalpaths and actuality. Today, this issue issignificant for plenty of reasons, since thisproblem is shadowed by many ephemeral studies which yielded modest results. This workis based on scientific analytical-syntheticparadigm. The main research problem addressedin this study is the question: whether thesymbolics of Roma’s fine arts exists in theEuropean system of cultural values, or whethersymbolics of Roma’s art reflects in Europeanculture. Descriptive, hermetical andcomparative historical methods were used in thestudy under the framework of synchronic anddiachronic approach. Because of the specificityof the research subject, thought experiment wasused as well, as logical principle of aestheticalanalysis.In this research, aesthetical discussion, evidenceof visible and invisible Roma’s art has beendeveloped, as well as evidence of elements ofsymbolics in the fine arts of Roma people in thecontext of European system of cultural values.Roma’s fine art has been mimicric for a longtime, because of the symbolic value of itsartefacts. Using multidisciplinary approach, werecognize its contours. Its corpus has beendetained in national notions, by avoiding labelRomani. Roma’s identity, as well as their imagein Serbia and Europe, has been reduced to thismarginalized cultural dimension, and Roma’scultural tradition has been exposed toironization and vulgarization by nationalmajority and other national minorities. Roma’sculture, artefacts, artists are formaly invisibleand unrecognized. This work contributes toillumination and valorization of Roma’s culturalcorpus.

Aleatorika je kompozicijska tehnika, ki v proces ustvarjanja vključuje naključje in slučajnost. Pri izvajanju del je izvajalec svoboden in ima možnost dopolniti delo, kar pomeni, da nobena skladba ni izvedena identično. Na ravni učnega procesa v osnovni šoli se aleatorika obravnava v devetem razredu pri predmetu glasbena umetnost, pri čemer s temeljnimi pojmi, kot je na primer grafična notacija, sega tudi na področje likovne umetnosti. Izhodišče za kvalitetno obravnavo tematike je tako medpredmetno povezovanje glasbene in likovne umetnosti, na podlagi katerega smo oblikovali tri učne enote, ki smo jih izvedli v treh oddelkih 9. razreda dveh osnovnih šol. Študija primera je pokazala, da imajo učenci najraje skupinsko obliko dela, saj pri takšnih urah prevladuje sproščeno vzdušje. Učenci so poudarili, da sicer ne ustvarjajo tako zelo, prvič pa so tudi oblikovali izdelek, ki je hkrati glasbeno in likovno delo.

Medmedialnost je fenomen brezmejne povezave različnih umetnosti in medijskih interferenc. Poznamo tri heterogena področja oz. oblike medmedialnosti: medmedialne relacije, menjavo medijev in kombinacijo medijev. V Cankarjevih pripovednih delih najdemo vse oblike in funkcije literarno-likovne medmedialnosti, pri čemer najbolj izstopata kombinacija medijev in medmedialne literarno-likovne relacije, prikrita medmedialnost ali metaforična medmedialnost. Ob branju besedila in opazovanju likovne opreme imamo občutek zaokrožene celote, saj slikovitost pritegne našo pozornost in daje prepričljive in poglobljene informacije o literarnem delu. Estetska vloga likovnih elementov bralca nagovarja, da v delu poveže vsebinske, oblikovne in medmedialne prvine.

V poglavju opisujemo medpredmetno povezovanje kot celostni didaktični pristop, ki ga opredeljujemo s horizontalnim in z vertikalnim povezovanjem znanja, vsebin in učnih spretnosti. V raziskavi smo z deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja preučevali, kako bodoči razredni učitelji načrtujejo medpredmetno povezovanje glasbene umetnosti z drugimi predmetnimi področji. V 186 učnih pripravah je bilo zastopanih 293 medpredmetnih ciljev, ki so bili v veliki meri (75,43 %) načrtovani na procesno-ciljni ravni, manj na vsebinsko-konceptualni ravni (21,16 %) in zanemarljivo malo na vsebinsko-snovni ravni (3,41 %). Skozi analizo medpredmetnih povezav glasbene umetnosti z drugimi predmetnimi področji se je pokazalo, da prevladujejo povezave s slovenščino, ki ji sledijo povezave s športom. Povezave z drugimi umetnostnimi področji niso bile zastopane, z izjemo redkih povezav z likovno umetnostjo (2,93 %). Izsledki raziskave kažejo, da so medpredmetne povezave skladno s sodobno procesno-ciljno kurikularno strategijo ustrezno zastopane na prevladujoči procesno-ciljni ravni; pri tem so pomanjkljivo zastopane povezave glasbene umetnosti z drugimi umetnostnimi področji, kar usmerja v nadaljnje raziskave z vidika razlogov za navedeno stanje.

This paper considers the possibilities, ways and benefits of in- cluding the content of fine arts in mathematics teaching in order to overcome the dichotomy of these subjects in teaching. Divisioned into affective and cog- nitive areas, fine arts and mathematics are instructed as teaching subjects with very little or no connections between them. Their developmental and historical compatibility and interdependence are easily overlooked. Factual connection between fine arts and mathematics enables the mutual application of teaching contents in education by applying the principle of horizontal correlation and the integrative approach to the teaching process. Such approach to teaching stimu- lates the development of flexibility in thinking, the ability of divergent thinking, the establishment of functional relationships between knowledge, and indepen- dent searching for information (learning how to learn) in order to achieve more complete personal development of students and their creative capacties. In this paper, special attention is given to specific examples from the curricula of these subjects, which in the realization of teaching in a very easy and spontaneous way encourage the connection of facts.