Journal articles on the topic 'Evropská filozofie'
To see the other types of publications on this topic, follow the link: Evropská filozofie.
Create a spot-on reference in APA, MLA, Chicago, Harvard, and other styles
Consult the top 28 journal articles for your research on the topic 'Evropská filozofie.'
Next to every source in the list of references, there is an 'Add to bibliography' button. Press on it, and we will generate automatically the bibliographic reference to the chosen work in the citation style you need: APA, MLA, Harvard, Chicago, Vancouver, etc.
You can also download the full text of the academic publication as pdf and read online its abstract whenever available in the metadata.
Browse journal articles on a wide variety of disciplines and organise your bibliography correctly.
1
Lozar Mrevlje, Janko. "Heidegger in Hisamatsu." Ars & Humanitas 16, no. 2 (December 29, 2022): 151–63. http://dx.doi.org/10.4312/ars.16.2.151-163.
Full textAbstract:
Članek prinaša vnovičen razmislek o nenavadni vzajemnosti evropske in japonske misli, ki se je zgodila Heideggrovi fenomenologiji in japonski, kjotski budistični misli Shin’ichija Hisamatsuja. Odgovor na vprašanje, zakaj je Heidegger vzbudil takšno zanimanje pri japonskem mislecu, je tudi odgovor na vprašanje, kaj je tisto, s čimer je Heidegger tako nenavadno izstopil iz evropske filozofske tradicije. Če drži, da je japonski misli odpiranje za evropsko filozofijo pomagalo, da doseže svoje lastno bistvo, vsekakor drži tudi obratno: tisto izmuzljivo nenavadno budistične misli (vsaj) evropskim fenomenologom pomaga jasneje razbrati Heideggrovo resnico biti. Fenomenologija resnice biti zgolj v okviru evropske filozofije se lahko izgublja v repetitivno negativnih opredelitvah, ko mora vedno znova dokazovati in kazati, da osredotočenost na zgolj bivajoče ne zadošča in da bit ni nikoli isto kot bivajoče. S to negativno potjo pa ostaja v primežu primata bivajočega. Zato bi lahko dejali, da Hisamatsu s svojo mislijo o niču Heideggrovo resnico biti sprošča v njenem bistvu kot njenem zjasnjenju mimo odpravljanja, ukinjanja, zanikanja bivajočega. Heideggru je bilo jasno, da evropska in japonska misel nikoli ne bosta stopili druga drugi za hrbet v čisto očitnost resnice drugega. Še več – da je taka ambicija v osnovi zgrešena. Drugi je tisti, ki naj ostane drugi ravno zato, da me razkriva v moji lastni enkratnosti. Enigmatičnost drugega je tista, ki pomaga k večji, boljši razjasnitvi mene samega. Zahod in Vzhod v tem oziru – to je tudi osnovna ambicija pričujočega članka – ne prinašata vzajemnosti kot istosti, pač pa vzajemno drugost, ki vzpodbuja rast lastnega. Če torej evropska pot pelje od bivajočega k biti, je – po trkih z japonskim polnim ničem – evropska pot pravzaprav še toliko bolj pot od biti k bivajočemu.
2
Marković, Vasilije. "Sloboda veroispovesti i pojam sekularnosti u svetlu Evropske konvencije za ljudska prava." Eudaimonia, no. 3/2019 (April 9, 2021): 191–220. http://dx.doi.org/10.51204/ivrs_19311a.
Full textAbstract:
Ovaj rad pisan je povodom Pete studentske konferencije iz teorije i filozofije prava, pod nazivom – Međunarodno i evropsko pravo, teorijski problemi. Rasprava o značenju termina sekularnosti ima ključni značaj za shvatanje odnosa religije i državnih vlasti, s jedne strane, i pojedinčeve slobode veroispovedanja, s druge strane. Ambijent tog odnosa ključan je za razumevanje ostvarivanja prava iz člana 9 Evropske konvencije o ljudskim pravima i zato je on posebno istaknut u radu, kako s aspekta istorijske geneze, tako i zbog pozitivnog pristupa. Da li sekularnost znači odvojenost države i religije ili u okviru te iste sekularnosti postoje i drugi modaliteti i koji? Gde se u tom pluralitetu odnosa u „postsekularnom“ društvu nalazi, a gde treba da se nađe naše društvo? Autor u radu prikazuje sve različitosti evropskih modaliteta i ističe da je neophodno redefinisati pojam sekularnosti u našem društvu budući da je njegova trenutna percipcija potpuno pogrešna. Prvi deo rada bavi se istorijskom genezom procesa i ideja značajnih za razumevanje slobode veroispovesti, drugi je posvećen prikazu različitih modela odnosa Crkve i države, dok treći na primerima prakse Evropskog suda za ljudska prava potvrđuje tezu da su priroda i kvalitet odnosa države i crkve ključni ambijent u kojem pojedinac ostvaruje pravo koje mu garantuju Evropska konvencija i njen član 9.
3
Perović, Milenko A., Dragan Prole, Željko Kaluđerović, Damir Smiljanić, Una Popović, Mina Đikanović, Nevena Jevtić, Marica Rajković, Nikola Tatalović, and Stanko Vlaški. "NASTAVA FILOZOFIJE U VOJVOĐANSKIM GIMNAZIJAMA U MEĐURATNOM PERIODU (Svodna studija Naučno-istraživačkog projekta 2011-2015.)." ARHE 12, no. 23 (June 16, 2016): 89. http://dx.doi.org/10.19090/arhe.2015.23.89-115.
Full textAbstract:
<p>Naša filozofska kultura dugo je trajala u znaku nedostatka brojnih neophodnih elemenata. Nedostajala su sistematska istraživanja nacionalne filozofske baštine. Malo je knjiga, studija, ogleda, prevoda i bibliografija koji bi u svom misaonom i istraživačkom središtu imale problematiku filozofske propedeutike, metodike i didaktike filozofije, kao i same istorije filozofije. Objašnjenje za takvo stanje delom se može naći u odsustvu volje među filo- zofskim delatnicima za „podelom rada”. Ona je iznova ohrabrivana uverava- njima da ti elementi filozofske kulture spadaju u rubna područja filozofske „infrastrukture”.</p><p>Na Odseku za filozofiju Filozofskog fakulteta u Novom Sadu od početka je učvršćivano uverenje da visokoškolske studije filozofije moraju počivati na klasičnim paradigmama evropske filozofske kulture, ali ne nikako uz suspenziju interesa za proučavanje vlastite nacionalne filozofske baštine. Taj se interes opredmetio u trogodišnjem naučno-istraživačkom projektu „Tradicija nastave filozofije u prvim srpskim gimnazijama (Sremski Karlovci, Novi Sad)”. Na Projektu su radili nastavnici i saradnici Odseka za filozofiju, a finansiran je od strane Ministarstva nauke i zaštite sredine Republike Srbije. Rezultati Projekta su objavljeni u četiri sveske tematskog zbornika „Pro- paideia” (2008-2010). Na Odseku za filozofiju – na tragu iste istraživačke orijentacije – nastavljen je rad na rekonstruisanju vrednosti nacionalne filo- zofske baštine u drugom naučno-istraživačkom projektu „Nastava filozofije u srpskim gimnazijama Vojvodine u međuratnom periodu”. Rezultati tih istraživanja objavljeni su u četiri sveske zbornika „Propaideia” (2011-2014), kao i u ovoj svodnoj studiji. Studija sadrži sažete saradničke prikaze svih tema koje su činile projekat.</p>
4
Chevrel, Yves, and Petruša Golja. "Prevodi in njihov doprinos k oblikovanju evropske kulturne dediščine." Ars & Humanitas 17, no. 1 (September 6, 2023): 11–23. http://dx.doi.org/10.4312/ars.17.1.11-23.
Full textAbstract:
Možnosti, za katere se je odločila šesterica del, objavljenih med leti 2004 in 2019, nas spodbujajo k izoblikovanju zgodovine, ki bo prikazala doprinos prevodov k evropski kulturni dediščini. Ti predstavljajo vlogo kulturnih transferjev na področjih religije in filozofije, zgodovinopisja, prava in znanosti. Zgodovina prevodov, ki neprekinjeno krožijo po Evropi, je tako še posebej ustrezno orodje za razumevanje oblikovanja »evropske civilizacije«.
5
KARAPETROVIĆ, MILENA. "NASLJEĐE METAFIZIČKOG KLUBA: PRAGMATIZAM ČARLSA SANDERSA PERSA." Arhe 26, no. 32 (June 18, 2020): 199–217. http://dx.doi.org/10.19090/arhe.2019.32.199-217.
Full textAbstract:
Pragmatizam kao filozofski pravac obično je na marginama interesovanja u okviru evropske kontinentalne filozofije. Najćešće se interpretira uopšteno imajući u vidu glavno načelo o korisnosti i posljedicama ideja, te se označava kao antimetafizičko i pojednostavljeno razumijevanje filozofije. Osim toga, za neke predstavnike, s obzirom na širinu njihovog obrazovanja i zanimanja, glavni naučni doprinos se vezuje za druge oblasti. Kod Vilijama Džejmsa to je psihologija, a kod Džona Djuija – pedagogija. U potpunosti na marginama ostaje djelo Čarlsa Sandersa Persa. Cilj ovog teksta je da pokaže da su razlozi zanemarivanja Persovog rada dobrim dijelom uslovljeni i kontekstom u kome nastaje njegova filozofija. Zato je neophodno fokus staviti na sljedeće teme: razvoj američke filozofije i nastanak pragmatizma, ključna određenja pragmatizma u Persovim spisima, osnovne razlike između radikalnog empirizma, pragmaticizma i instrumentalizma.
6
Lorber, Lučka. "Mednarodna prepoznavnost Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru." Journal for Geography 8, no. 1 (June 15, 2013): 147–60. http://dx.doi.org/10.18690/rg.8.1.3901.
Full textAbstract:
Oddelek za geografijo je mednarodno prepoznaven v ožjem regionalnem, evropskem in globalnem prostoru. Pri razvoju geografske stroke se povezuje z geografskimi oddelki drugih univerz, prav tako pa veliko pozornost namenja proučevanju obmejnih in čezmejnih prostorskih problemov. Na področju znanstvenoraziskovalnega in izobraževalnega dela ima pomembno vlogo pri razumevanju prostorske stvarnosti v širšem kontekstu proučevanja družbenih, kulturnih in političnih vidikov značilnih za posamezno obdobje v zadnjih petdesetih letih. Mednarodno delovanje študentov in profesorjev se je še posebej razmahnilo po vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Profesorji sodelujejo na mednarodnih znanstvenih kongresih, gostujočih predavanjih in na poletnih šolah. Mednarodna aktivnost se odraža v vedno večjem številu objav znanstvenih člankov v uglednih mednarodnih revijah in prispevkih v znanstvenih monografijah. S sodelovanjem v znanstvenoraziskovalnih projektih se krepi mednarodna prepoznavnost Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.
7
Vidmar, Luka. "Tine Germ: Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira: Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti v evropskem kontekstu." Ars & Humanitas 11, no. 1 (July 31, 2017): 232–34. http://dx.doi.org/10.4312/ah.11.1.232-234.
Full textAbstract:
Tine Germ: Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira: Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti v evropskem kontekstuLjubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2015, 176 strani, 68 ilustracijUmetnostni zgodovinar Tine Germ je v zadnjih letih Valvasorjevemu delu Theatrum mortis humanae tripartitum iz leta 1682 posvetil vrsto raziskav, njihove ugotovitve pa je leta 2015 razširil in povezal še v monografijo Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira. Raziskave so bile vsekakor potrebne: Prizorišče človeške smrti je bilo namreč do tedaj v slovenski umetnostni, literarni in kulturni zgodovini kljub pomembnosti avtorja in kljub primerljivosti z najkvalitetnejšimi sorodnimi deli iz drugih evropskih dežel skoraj prezrto ali vsaj zelo pomanjkljivo obravnavano. Raziskave so bile tudi uspešne: prvič so prinesle poglobljeno ikonografsko analizo omenjenega polihistorjevega dela in prvič obširneje opisale njegovo mesto v sočasni evropski likovni in literarni umetnosti. Iz uvoda k monografiji Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira je jasno razvidno, da je bilo to mogoče najprej zato, ker je avtor kritično dekonstruiral tradicionalne paradigme, zlasti (umetnostnih ali literarnih) »centrov« oziroma »obrobij«, pa tudi (slogovne ali idejne) »naprednosti« oziroma »zaostalosti«, ki so v humanističnih vedah ovirale in v določeni meri še vedno ovirajo neobremenjeno raziskovanje del, kakršno je Prizorišče človeške smrti. Germova monografija nas tako že na začetku implicitno opozarja, da čaka na temeljitejšo znanstveno obravnavo še veliko umetniških in literarnih del, nastalih na Slovenskem v srednjem in zgodnjem novem veku, ki smo jih puščali ob strani zaradi različnih predsodkov, oblikovanih v 19. in 20. stoletju.
8
Vidmar, Luka. "Tine Germ: Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira: Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti v evropskem kontekstu." Ars & Humanitas 11, no. 1 (July 31, 2017): 232–34. http://dx.doi.org/10.4312/ars.11.1.232-234.
Full textAbstract:
Tine Germ: Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira: Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti v evropskem kontekstuLjubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2015, 176 strani, 68 ilustracijUmetnostni zgodovinar Tine Germ je v zadnjih letih Valvasorjevemu delu Theatrum mortis humanae tripartitum iz leta 1682 posvetil vrsto raziskav, njihove ugotovitve pa je leta 2015 razširil in povezal še v monografijo Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira. Raziskave so bile vsekakor potrebne: Prizorišče človeške smrti je bilo namreč do tedaj v slovenski umetnostni, literarni in kulturni zgodovini kljub pomembnosti avtorja in kljub primerljivosti z najkvalitetnejšimi sorodnimi deli iz drugih evropskih dežel skoraj prezrto ali vsaj zelo pomanjkljivo obravnavano. Raziskave so bile tudi uspešne: prvič so prinesle poglobljeno ikonografsko analizo omenjenega polihistorjevega dela in prvič obširneje opisale njegovo mesto v sočasni evropski likovni in literarni umetnosti. Iz uvoda k monografiji Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira je jasno razvidno, da je bilo to mogoče najprej zato, ker je avtor kritično dekonstruiral tradicionalne paradigme, zlasti (umetnostnih ali literarnih) »centrov« oziroma »obrobij«, pa tudi (slogovne ali idejne) »naprednosti« oziroma »zaostalosti«, ki so v humanističnih vedah ovirale in v določeni meri še vedno ovirajo neobremenjeno raziskovanje del, kakršno je Prizorišče človeške smrti. Germova monografija nas tako že na začetku implicitno opozarja, da čaka na temeljitejšo znanstveno obravnavo še veliko umetniških in literarnih del, nastalih na Slovenskem v srednjem in zgodnjem novem veku, ki smo jih puščali ob strani zaradi različnih predsodkov, oblikovanih v 19. in 20. stoletju.
9
Pešec, Sebastijan. "Praznina, etika, nihilizem." Ars & Humanitas 16, no. 2 (December 29, 2022): 77–89. http://dx.doi.org/10.4312/ars.16.2.77-89.
Full textAbstract:
V članku bom orisal nekatere ontološke lastnosti budizma mahāyāna in klasičnega daoizma, s posebnim ozirom na pojmovanje praznine. Ta ontološki koncept ima v obeh tradicijah pomembne etične in soteriološke implikacije, ki jih bom na kratko predstavil in jih med seboj primerjal ter navedel nekatere podobnosti in razlike med obema tradicijama. Med eksplikacijo teh tem se bosta pojavili dodatni vprašanji, ki se nanašata na precej pogosta predsodka, izhajajoča zlasti iz evropske filozofske tradicije. Prvi očita budizmu in daoizmu, da sta filozofsko manjvredna zaradi neločljivega prepletanja filozofije in religije ter tudi teorije in prakse. To prepletanje bom zagovarjal skozi optiko razumevanja mahajanskega budizma in klasičnega daoizma kot simbolnih form. Drugi očitek se nanaša na nihilizem, natančneje na nihilizem moči in odgovornosti. Mahajanski budizem in klasični daoizem bom najprej zagovarjal na ontološki, nato pa še na soteriološko-etični ravni ter pokazal njun nenihilistični značaj in nenihilistične možnosti interpretacije.
10
Vulic, Milos. "POLITIČKA FILOZOFIJA ORDOLIBERALIZMA: FENOMEN SOCIJALNO-TRŽIŠNE PRIVREDE." Srpska politička misao 77, no. 3/2022 (September 27, 2022): 137–58. http://dx.doi.org/10.22182/spm.7732022.7.
Full textAbstract:
U ovom radu bavićemo se ordoliberalnom političkom filozofijom i socijalno- tržišnom privredom, kao njenim ključnim fenomenom. Cilj nam je da pokušamo da pokažemo razvojni put pojma, njegovu inicijalnu percepciju, ali i njegovu kasniju recepciju. U prvom delu rada se analiziraju izvori socijalno-tržišne privrede, od kojih se kao osnovni izvor izdvaja hrišćanska socijalna doktrina, koja je rođena kao reakcija na ekonomsko-političke probleme. Posebna pažnja posvećena je papskim enciklikama, koje čine osnov hrišćansko-demokratske ideologije. Drugi deo je posvećen razvoju socijalno tržišne privrede. U njemu se bavimo nastankom Frajburške škole i mišlju njenih glavnih predstavnika, koji će u liberalnu tradiciju uvesti koncept poretka, zbog čega će ostati poznati kao pripadnici ordoliberalizama. Treći deo analizira sistematizaciju socijalno-tržišne privrede, sa posebnim osvrtom na odnos filozofija ordoliberalizma i neoliberalizma, u smislu njihovih sličnosti i razlika. U tom delu se bavimo i međunarodnim kontekstom ove političke filozofije kroz formiranje Društva Mont Pelerin. U poslednjem delu rada razmatra se recepcija socijalno-tržišne privrede, u nemačkom i evropskom kontekstu sa zaključkom da u vremenima ponovnih globalnih kriza, vrednosti koje ordoliberalna politička filozofija i fenomen socijalno-tržišne privrede nose sa sobom mogu ponovo doprineti odgovornosti među ekonomskim i političkim akterima.
11
VUKOMANOVIĆ, MILAN. "UTEHA FILOZOFIJE: ŠOPENHAUEROVA INDIJA." Arhe 26, no. 31 (June 18, 2020): 133–49. http://dx.doi.org/10.19090/arhe.2019.31.133-149.
Full textAbstract:
U ovom tekstu analiziraju se mogući hinduistički (vedantinski) uticaji na metafizičko i etičko učenje Artura Šopenhauera izloženo u njegovom delu Svet kao volja i predstava. Kantov uticaj na Šopenhauera dobro je poznat i u filozofiji često naglašavan. Nesumnjivo je, međutim, da su Šopenhauerovo učenje o volji, kao i njegova doktrina o svetu kao predstavi, bili u znatnoj meri podstaknuti vedantinskom filozofijom o čemu, uostalom, svedoči i on sam, pozivanjem na taj korpus literature. S druge strane, njegova etička doktrina je bila pod izvesnim uticajem ranog budizma, ali je taj aspekt u ovom kontekstu samo delimično istaknut. U uvodnom delu rada se razmatraju i mogući izvori Šopenhauerovog saznanja o religijama i filozofijama Indije u kontekstu razvoja evropske indologije početkom XIX veka.
12
Williams, Colin H. "Problemi jezikovne politike v EU in možnosti aplikativne geografije." Dela, no. 18 (December 19, 2002): 41–59. http://dx.doi.org/10.4312/dela.18.41-59.
Full textAbstract:
Članek obravnava različne probleme, ki zadevajo načrtovanje jezikovnih politik v Evropski uniji. Podrobneje prikazuje filozofske, metodološke in tehnične doprinose aplikativne geografije pri razvijanju holistične perspektive o jeziku v širšem kontekstu. Prispevek nadalje predlaga skupne možne pobude za mednarodno raziskovanje v okviru razširjene Evrope.
13
Lazic, Ivan. "DEFINISANJE KONCEPTA RADA POLICIJE U LOKALNOJ ZAJEDNICI." Administracija i javne politike 7, no. 2-3/2017 (January 15, 2018): 37–60. http://dx.doi.org/10.22182/ajp.7232017.3.
Full textAbstract:
Ovaj rad proučava koncept rada policije u lokalnoj zajednici kao nov pristup u policijskom delovanju, organizaciji, strategiji i taktici koji dovodi do širokog povezivanja i saradnje policije i građana na nivou lokalne zajednice. U policijsku praksu uvedeni su razni oblici tesne saradnje policije i drugih društvenih faktora i institucija- multiagencijski pristup. Ovaj način rada afirmisao je proaktivnu policijsku delatnost i angažovanje policije u prevenciji kriminaliteta. Doveo je do formiranja novih oblika bezbednosne organizacije u okviru zajednice. Novi strateški pristupi kriminalitetu prihvaćeni su kao svetski standard i primenjuju se širom sveta u različitim oblicima, ali sa nekim zajedničkim karakteristikama. Uvođenje principa rada policije u zajednici jedan je od uslova koji jedna zemlja treba da ispuni da bi mogla da konkuriše za prijem u evropske integracije, pre svega u Evropsku Uniju. Policijsko postupanje koje je orijentisano samo na događaje nije dovoljno efikasno u otklanjanju uzroka društveno opasnih ponašanja. U skladu sa tim, prevencija kriminala u svetu u poslednjoj deceniji 20. veka načinila je značajan iskorak uvođenjem modela koji se naziva community policing, odnosno rad policije u lokalnoj zajednici. Oseća se potreba za naučnim delima koja će biti u skladu sa svetskim kretanjima u ovoj oblasti, zadovoljiti potrebe domaće prakse i zainteresovane stručne javnosti i pružiti policiji jasnu viziju. Potrebu za celovitim prikazivanjem koncepta rada policije u lokalnoj zajednici i bezbedne zajednice, pruža nam saznanje da je u pitanju proces koji nema alternativu. U pitanju je filozofija, strategija i taktika rada policije u zajednici u cilju izgrađivanja bezbedne zajednice kao dominantne vizije za 21. vek. Reč je o modelu koji teži da policiju i zajednicu učini humanijim i integrisanijim nego što su to one danas.
14
Dzinkic, Olja. "Istorijski prikaz reformnih pedagoških ideja – današnji ishodi i dostignuća." Zbornik radova, no. 21 (December 2019): 9–26. http://dx.doi.org/10.46793/zbradova21.009dz.
Full textAbstract:
Ovim radom nastoji se prikazati istorijski aspekt reformnih pedagoških ideja na tlu evropske pedagoške scene sa kraja XIX i tokom XX veka, do reformnih pedagoških ideja danas. Poseban naglasak je usmeren na čitav splet okolnosti i događaja tog perioda, počevši od krize i kritika koje su zadesile „Staru školu”, a potom pojavu pedocentrističkog pokreta iz kojeg se razvio pokret „Nove škole”. U nastavku teksta razmatraju se suštinske ideje i novine različitih slobodnih, odnosno alternativnih škola proizašlih iz ovog pokreta. Dakle, cilj je sagledati reformne pedagoške ideje, pokrete i pravce koji su se pojavili i ostavili dubok trag u razvoju evropske pedagogije. Teorijskom analizom i proučavanjem pitanja njihovog uticaja na današnju pedagošku scenu, pokazuje se da su progresivne i reformne pedagoške ideje sa početka XX veka zastupale filozofiju nastave za koju se danas zauzima konstruktivistička pedagogija. Takođe, razmatranjem obrazovne scene u Srbiji zaključuje se da je dosta toga promenjeno u „Staroj školi”, ali i da su danas u XXI veku ostala otvorena brojna pitanja u organizaciji „Nove škole”.
15
Slavík, Jan, Kateřina Dytrtová, Ondřej Hník, Lucie Jakubcová, Alena Nohavová, Veronika Rodová, and Věra Uhl Skřivanová. "Klíčová kompetence (nejen) pro umělecké obory v evropském kurikulu : analytické vysvětlení." Studia paedagogica 27, no. 3 (January 17, 2023): 9–32. http://dx.doi.org/10.5817/sp2022-3-1.
Full textAbstract:
V článku je teoreticky analyzována klíčová kompetence kulturní povědomí a vyjadřování s cílem objasnit její strukturu a charakterizovat způsoby její realizace ve vzdělávací praxi. Důraz je kladen na kreativní povahu této kompetence a na její vztah k poznávacím procesům. Z toho vyplývá úzká vazba této kompetence na kulturní obsah, bez kterého ji nelze rozvíjet. S oporou o historický vývoj pojmu exprese ve filozofii a v estetice je navržen teoretický model pro vysvětlování kreativních postupů vedoucích k rozvoji této klíčové kompetence v kontextu historického vývoje kultury. Na základě tohoto modelu jsou diskutovány možnosti a limity zkoumání a hodnocení projevů kompetence kulturní povědomí a vyjadřování ve vzdělávací praxi.
16
Kalan, Valentin. "O problematiki prevajanja Aristotela: o nekaterih značilnih izrazoslovnih in filozofskih odprtih vprašanjih." Keria: Studia Latina et Graeca 4, no. 2 (December 6, 2002): 23. http://dx.doi.org/10.4312/keria.4.2.23-39.
Full textAbstract:
Prevajanje klasičnih del grške filozofije v moderne jezike je v marsičem neprimerljivo s prevajanjem del, ki so napisana v modernih evropskih jezikih. Zato v prvem delu najprej obravnavam Vicovo teorijo jezika v 'Principih nove znanosti', nato pa Heideggrovo teorijo prevajanja, ki se sooča z dejstvom neprevedljivosti temeljnih filozofskih besed. V drugem delu podajam kratko fenomenologijo prevajanja nekaterih - osmih - temeljnih besed Aristotelove Metafizike, in sicer: kategorija, bit in bivajoče, tò hypokeímenon - subjekt, idéa/eîdos - pralik/oblika, choristón - bivajoče po sebi, tò tí ên eînai - bistvenost, lógos in akcidenca - symbebekós. Prevajanje temeljnih filozofskih del je tudi vedno iskanje jezikovnih možnosti lastnega jezika.
17
Draškić-Vićanović, Iva. "The conflict between the utilitarian and anti-utilitarian in European philosophy and culture." Kultura, no. 161 (2018): 376–88. http://dx.doi.org/10.5937/kultura1861376d.
Full text
18
Žepič, Vid. "Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi." Keria: Studia Latina et Graeca 24, no. 2 (December 30, 2022): 113–52. http://dx.doi.org/10.4312/keria.24.2.113-152.
Full textAbstract:
V rimski pravni literaturi se na številnih mestih, kjer bi pričakovali definicije, nahajajo etimologije. Te je v dela rimskih klasičnih pravnikov vnesla stoiška filozofija, ki je sledila helenističnemu učenju o naravni zvezi med realijami in njihovimi poimenovanji. Antične etimologije so zasledovale druge namene kot moderna znanstvena etimologija, saj so bile predvsem orodje za umevanje sodobnosti. V pravniških spisih so etimologije nastopale v didaktični, historizirajoči, pravnopolitični, legitimizirajoči in dogmatični funkciji. Avtor obravnava etimološki argument v kontekstu slogovnih značilnosti rimskega pravnega jezika, ki je bil izpostavljen vplivom govorništva. Po prikazu virov pravnoetimološkega gradiva in primerov najtehtnejših pravniških etimologij se avtor opredeli do vprašanja, ali je etimologija vplivala na pravno dogmatiko. Izkaže se, da so bile etimologije le eno od številnih skupnih mest (topoi) pravnoargumentacijske zakladnice, katerih izključen vpliv na dogmatiko je mogoče zagovarjati le v zelo omejenem obsegu. Na pravne etimologije ni mogoče gledati kot na trivialnosti, ki bi šibile kvaliteto prizemljene rimske jurisprudence. Kot verodostojne priče prvobitnih pravnih prepričanj ter kot odsev pravniškega jezikovnega habitusa so bile spričo didaktične in mnemotehnične vrednosti v evropski pravni znanosti navzoče vse do 18. stoletja.
19
VLAŠKI, STANKO. "MOMČILO SELESKOVIĆ AND THE DISPUTE ON LANGUAGE." Arhe 19, no. 38 (March 28, 2024): 157–81. http://dx.doi.org/10.19090/arhe.2022.38.157-181.
Full textAbstract:
Pitanje o kreiranju jedinstvene jezičke politike u Kraljevini Jugoslaviji uključivalo je i lematsko, često implicitno, a ponekad i izričitije prihvatanje stava o potrebi da se jezik razvija na prirodan način. Rad je podstaknut tim pitanjem i u njemu se pažnja usmerava na koncepciju Momčila Seleskovića kao jednog od naših međuratnih mislilaca kod kojih se raspravi o poreklu i načinu razvijanja jezika ne samo tematski pristupa, nego joj se priznaje najviši filozofski dignitet. Sagledavajući Seleskovićevu filozofiju jezika u svetlu načina na koji je jezik poiman kod mislilaca poput Herdera, Vilhelma fon Humbolta, ali i Aristotela i Ničea, autor nastoji da pokaže da teza o veštačkom karakteru jezika koju Selesković izrekom zastupa kod njega nema smisao prostog priklanjanja jednoj od sukobljenih strana u vekovnom filozofskom sporenju između pristalica jezičkog naturalizma i jezičkog konvencionalizma. Ona kod Seleskovića ima značenje poziva da se spozna humanistička, slobodarska bit jezika i da se koncepcije u kojima se na različite načine tvrdi njegova transcendentnost podriju u svom osnovu. Učenje o jeziku kao skupu simbola, kao i kritika jezika koja se usredsređuje na njegovu neinventivnost, kod Seleskovića su imali zadatak da to bliže pokažu. Seleskovićeva razmatranja puteva formiranja jezičkih paradigmi evropskih naroda neposrednije su pak dovedena u vezu s tadašnjim perspektivama jugoslovenske jezičke politike.
20
Krajnc, Ana. "Študij andragogike in izobraževanje andragogov." Andragoška spoznanja 17, no. 2 (June 16, 2011): 12. http://dx.doi.org/10.4312/as.17.2.12-27.
Full textAbstract:
Več je bilo vzrokov za to, da je v povojnem obdobju primanjkovalo izobraženih ljudi. Država je načrtno in pospešeno razvijala industrijo, zato je primanjkovalo kvalificiranih delavcev. Vojno obdobje je marsikomu preprečilo dokončanje šolanja. Poleg tega so bili izobraženci pogostejše žrtve vojne kot preostalo prebivalstvo. Zato je bilo na zavodih za zaposlovanje povpraševanje po usposobljenih delavcih večje kot ponudba. Posledično se je izobraževanje odraslih v praksi hitro razvijalo. Praktiki so iskali strokovno podporo in ustrezno literaturo. Leta 1956 so v Zagrebu na Filozofski fakulteti uvedli v okviru študija pedagogike prva predavanja andragogike v takratni Jugoslaviji. Profesor Mihajlo Ogrizović kot nosilec predmeta je študij v naslednjih letih podprl z objavo prvih knjig s področja andragogike: Metode obrazovanja odraslih in Problemi andragogije. Leta 1960 je nastala katedra za andragogiko na Filozofski fakulteti v Beogradu (profesorja Dušan Savičević in Borivoj Samolovčev). Za raziskovanje na področju izobraževanja odraslih sem se odločila med službovanjem na Inštitutu za sociologijo (1967), ko sem se pridružila takrat pri nas prvi mednarodni komparativni raziskavi Izobraževanje odraslih, socialna mobilnost in družbena participacija. S predavanji obče andragogike in andragoške didaktike smo v Ljubljani začeli leta 1972 na Oddelku za pedagogiko Filozofske fakultete. Leta 1976 je študij andragogike postal ena od študijskih smeri na oddelku. V študijskem letu 1993/94 smo uvedli samostojni enopredmetni študij andragogike. Ministrstvo za šolstvo in šport je novi študijski program potrdilo v okviru evropskega projekta Tempus. Na oblikovanje študijskih programov so vplivali najbolj znani inštituti in oddelki za izobraževanje odraslih v razvitem svetu (Oddelek za andragogiko Univerze v Montrealu, Evropski Bureau for Adult education v Londonu, Wellington College v Oxfordu, Institute for Andragology v Amsterdamu, Oddelek za andragogiko Karlove univerze v Pragi itd.). To nam je zagotavljalo, da je študij na mednarodni ravni. Enoletna postdoktorska specializacija na Inštitutu v Torontu (1971) je priprave na predavanja dokončno zaokrožila. Strokovna in znanstvena literatura iz andragogike se je pomnožila. Andragogika je dobila svoje mesto v nacionalnem raziskovalnem programu. Vzporedno smo raziskovali v mednarodnih raziskavah prek UNESCA, ICAE (International Council for Adult Education) in projektov EU. Študij andragogike se je ponovno preoblikoval v okviru bolonjske reforme visokega šolstva v zadnjih letih.
21
Golob, Nataša. "Ars saturae: misli o satiri in njenih obrazih. Uvodnik v tematski sklop „o satiri“." Ars & Humanitas 5, no. 2 (December 21, 2011): 7–9. http://dx.doi.org/10.4312/ars.5.2.7-9.
Full textAbstract:
Ko je Lukijan (o. 120–192) napisal dialoško delo »Filozofi na dražbi«, je nedvomno vedel, kaj se bo dogajalo v zgodnjem 21. stoletju. Že takrat je predvidel kopico brezhibnih intelektualnih in političnih avtoritet, ki so se, vsaj nekateri, kar rodili s pravico, biti bog in se po božje obnašati, ker mi, pač statisti, ki spremljamo njihovo početje, tako ali tako lahko samo strmimo. Tako kot so v Lukijanovih dneh ocenjevali aplikativno vrednost filozofov in jih v skladu z njo plačali in nahranili, se dogaja novodobnim humanistom, da smo postavljeni na dražbe z razpisi, kjer smo glede na točke in impaktfaktorje ocenjeni in noben naš odgovor, da (o)cena ni pravična, ne velja, saj se lahko pritožimo samo na postopek (dražbe), kjer je odgovor vnaprej znan. Vsebina in pomen dela, v tem primeru intelektualnega dosežka, sta irelevantni kategoriji, to spoznanje je Lukijan grenko zabelil. Lukijan, naš brat. Satiri se leta ne poznajo in čeprav je njena bistvena lastnost refleks posameznika na doživeto dogajanje, s katerim se ne sprijazni in zato nastavi ukrivljeno zrcalo, se vedno znova zalotimo pri misli, da je vsebina pravkar prebrane-videneslišane satire zato tako dobro znana, ker se je pač nedavno zgodila in jo poznamo v novi različici: njeno bistvo je človekovo početje in na odru satire se zamenjajo le igralci. Satira je imanentna svobodnemu človeku, prisotna je v vseh časih in pri vseh kulturah, v pisni, glasbeni, likovni, politični, znanstveni obliki, je hotena in naključna, ustvarjena v retrospektivnem postopku, je zrcalo avtorja, časa, okoliščin. Naše branje starih satir je drugačno od branja oz. dojemanja v času njihovega nastanka. Zamenjale so se realne okoliščine, beremo jih s poznavanjem zgodovine, ki je sledila letom njihovega nastanka, s poznavanjem vpliva in percepcijskih dimenzij občinstev pred nami. Beremo jih z našimi nabranimi osebnimi in skupinskimi spomini, z izkušnjami in kritičnimi mislimi. Hkrati pa smo soočeni z nepopolnim poznavanjem pogojev življenja v času nastanka te satire in to je izgubljeni del sporočila. Radi pozabimo, da smo do starejše satire pogosto v položaju neveščega bralca, nepoučenega gledalca, zato se – kot se sicer pogosto dogaja – zatečemo k nad-interpretacijam. Značaj satire se plete s humorjem, grotesko, ironijo, sarkazmom, burlesko, parodijo v večplastno stvaritev, satira je kot satireskna začimba prisotna tam, kjer je ne bi pričakovali in se lahko izkaže kot subverziven privid, namig, kot stereotip, pri čemer si zna vsaka od teh form oblikovati svoje življenje. Več avtorjev je mnenja, da je največjo žetev imela politična satira, ki se pase po polju, na katerem je prišlo do zdrsa, padca ali butalskega slučaja, kjer so se »sveti družbeni zakoni« znašli na svojem koncu. A to je le en vidik med mnogimi. Kakršna koli, raskava ali zavita v svilen papir, satira si praviloma želi popravljati moralno zgrešenost, zato – kot pravi Žarko Petan – ne računa na tiste, ki jih biča, ampak na mlade, da jim pokaže, kakšni ne bi smeli biti čez deset let. Evropski in slovenski okvir – izkušnje niso tako vsaksebi, da ne bi prepoznali večnih in vesoljnih zakonov človekovega dejanja in nehanja. Vendar: ali se še kdaj spomnimo na Pudelbal Feliksa Antona Deva (1732–1786), kjer je prek pustnega, maškeradnega plesa na pahljačo vseh mogočih tipov prižebljal ljubljansko »purgarijo« v literarni ringaraja, tako da je začetno lahkotno šopirjenje izzvenelo v nelahkotni antitezi o sprenevedanju, večnem laganju in podobnih značajskih odličnostih. Obolos baročnemu času je jezikovno bogastvo, kopičenje satirično-parodičnih oznak, ki jih je Dev nalepil paradirajočim osebkom na odru, iz katerih dehti moralna sprijenost. To je satira o malih dušah. In še brezkončni izvir, namreč briljantno pletenje Ivana Cankarja in mnogoobraznih satiričnih motivov, v dobršni meri izvirajočih iz politične odvisnosti in narodno-zavedne neurejenosti, tako da je v resnici »kostanj posebne sorte«, ki so se mu v različnih tonalitetah pridružila najboljša peresa prve polovice 20. stoletja. Cankarjevo satiropisje je veljalo »zlasti farizeju, hlapcu, dogmatiku, renegatu,« pravi Franc Zadravec, »maske snema z vsakršnih duhovnih in moralnih spak nekdanjih in sedanjih časov.«7 Satirik je po definiciji svojega početja brezkompromisni opazovalec človekovih dejanj. Izhodišče za tematske prispevke v tej številki Ars et humanitas je dalo polju satire, satiričnega, satirikov itd. odprte poti. Kakršno koli je že naše vsakdanje delo, vsi smo se s temi temami srečavali v raznih konceptualnih in oblikovnih izrazih in pri razrešitvi vprašanja največkrat ni zadoščal pogled samo ene stroke. To povezovanje disciplin je temeljna lastnost te revije, ki goji načelo medkulturnih in interdisciplinarnih perspektiv, zato so bili prispevki dolžni spoštovati le nosilno besedo »satira«.
22
Golob, Nataša. "Ars saturae: misli o satiri in njenih obrazih. Uvodnik v tematski sklop „o satiri“." Ars & Humanitas 5, no. 2 (December 21, 2011): 7–9. http://dx.doi.org/10.4312/ah.5.2.7-9.
Full textAbstract:
Ko je Lukijan (o. 120–192) napisal dialoško delo »Filozofi na dražbi«, je nedvomno vedel, kaj se bo dogajalo v zgodnjem 21. stoletju. Že takrat je predvidel kopico brezhibnih intelektualnih in političnih avtoritet, ki so se, vsaj nekateri, kar rodili s pravico, biti bog in se po božje obnašati, ker mi, pač statisti, ki spremljamo njihovo početje, tako ali tako lahko samo strmimo. Tako kot so v Lukijanovih dneh ocenjevali aplikativno vrednost filozofov in jih v skladu z njo plačali in nahranili, se dogaja novodobnim humanistom, da smo postavljeni na dražbe z razpisi, kjer smo glede na točke in impaktfaktorje ocenjeni in noben naš odgovor, da (o)cena ni pravična, ne velja, saj se lahko pritožimo samo na postopek (dražbe), kjer je odgovor vnaprej znan. Vsebina in pomen dela, v tem primeru intelektualnega dosežka, sta irelevantni kategoriji, to spoznanje je Lukijan grenko zabelil. Lukijan, naš brat. Satiri se leta ne poznajo in čeprav je njena bistvena lastnost refleks posameznika na doživeto dogajanje, s katerim se ne sprijazni in zato nastavi ukrivljeno zrcalo, se vedno znova zalotimo pri misli, da je vsebina pravkar prebrane-videneslišane satire zato tako dobro znana, ker se je pač nedavno zgodila in jo poznamo v novi različici: njeno bistvo je človekovo početje in na odru satire se zamenjajo le igralci. Satira je imanentna svobodnemu človeku, prisotna je v vseh časih in pri vseh kulturah, v pisni, glasbeni, likovni, politični, znanstveni obliki, je hotena in naključna, ustvarjena v retrospektivnem postopku, je zrcalo avtorja, časa, okoliščin. Naše branje starih satir je drugačno od branja oz. dojemanja v času njihovega nastanka. Zamenjale so se realne okoliščine, beremo jih s poznavanjem zgodovine, ki je sledila letom njihovega nastanka, s poznavanjem vpliva in percepcijskih dimenzij občinstev pred nami. Beremo jih z našimi nabranimi osebnimi in skupinskimi spomini, z izkušnjami in kritičnimi mislimi. Hkrati pa smo soočeni z nepopolnim poznavanjem pogojev življenja v času nastanka te satire in to je izgubljeni del sporočila. Radi pozabimo, da smo do starejše satire pogosto v položaju neveščega bralca, nepoučenega gledalca, zato se – kot se sicer pogosto dogaja – zatečemo k nad-interpretacijam. Značaj satire se plete s humorjem, grotesko, ironijo, sarkazmom, burlesko, parodijo v večplastno stvaritev, satira je kot satireskna začimba prisotna tam, kjer je ne bi pričakovali in se lahko izkaže kot subverziven privid, namig, kot stereotip, pri čemer si zna vsaka od teh form oblikovati svoje življenje. Več avtorjev je mnenja, da je največjo žetev imela politična satira, ki se pase po polju, na katerem je prišlo do zdrsa, padca ali butalskega slučaja, kjer so se »sveti družbeni zakoni« znašli na svojem koncu. A to je le en vidik med mnogimi. Kakršna koli, raskava ali zavita v svilen papir, satira si praviloma želi popravljati moralno zgrešenost, zato – kot pravi Žarko Petan – ne računa na tiste, ki jih biča, ampak na mlade, da jim pokaže, kakšni ne bi smeli biti čez deset let. Evropski in slovenski okvir – izkušnje niso tako vsaksebi, da ne bi prepoznali večnih in vesoljnih zakonov človekovega dejanja in nehanja. Vendar: ali se še kdaj spomnimo na Pudelbal Feliksa Antona Deva (1732–1786), kjer je prek pustnega, maškeradnega plesa na pahljačo vseh mogočih tipov prižebljal ljubljansko »purgarijo« v literarni ringaraja, tako da je začetno lahkotno šopirjenje izzvenelo v nelahkotni antitezi o sprenevedanju, večnem laganju in podobnih značajskih odličnostih. Obolos baročnemu času je jezikovno bogastvo, kopičenje satirično-parodičnih oznak, ki jih je Dev nalepil paradirajočim osebkom na odru, iz katerih dehti moralna sprijenost. To je satira o malih dušah. In še brezkončni izvir, namreč briljantno pletenje Ivana Cankarja in mnogoobraznih satiričnih motivov, v dobršni meri izvirajočih iz politične odvisnosti in narodno-zavedne neurejenosti, tako da je v resnici »kostanj posebne sorte«, ki so se mu v različnih tonalitetah pridružila najboljša peresa prve polovice 20. stoletja. Cankarjevo satiropisje je veljalo »zlasti farizeju, hlapcu, dogmatiku, renegatu,« pravi Franc Zadravec, »maske snema z vsakršnih duhovnih in moralnih spak nekdanjih in sedanjih časov.«7 Satirik je po definiciji svojega početja brezkompromisni opazovalec človekovih dejanj. Izhodišče za tematske prispevke v tej številki Ars et humanitas je dalo polju satire, satiričnega, satirikov itd. odprte poti. Kakršno koli je že naše vsakdanje delo, vsi smo se s temi temami srečavali v raznih konceptualnih in oblikovnih izrazih in pri razrešitvi vprašanja največkrat ni zadoščal pogled samo ene stroke. To povezovanje disciplin je temeljna lastnost te revije, ki goji načelo medkulturnih in interdisciplinarnih perspektiv, zato so bili prispevki dolžni spoštovati le nosilno besedo »satira«.
23
"PANAJOTIS KONDILIS – SAZNANjE KROZ PRELAŽENjE GRANICE IZMEĐU ANTIČKE I MODERNE FILOZOFIJE." Srpska politička misao, Specijal 2021 (November 22, 2021): 11–39. http://dx.doi.org/10.22182/spm.specijal2021.1.
Full textAbstract:
Brojne studije nemačko-grčkog filozofa Panajotisa Kondilisa (1943–1988) iz intelektualne istorije i političke filozofije su usko povezane. „Die Entstehung der Dialektik“ rekostruiše genezu hegelijanske filozofije, „Die Aufklärung“ s obzirom na evropsku filozofiju prosvetiteljstva naglašava ponovno vrednovanje čulnosti u odbacivanju hrišćanske doktrine. Ova dva prva dela mnogostruko dokumentuju filozofsku antropologiju skiciranu u Kondilisovoj knjizi „Macht und Entscheidung“, koja, osmišljena kao metod „deskriptivno decizionizma“, odražava ljudski život bez ikakvog vrednovanja. Zapravo, ljudski subjekti donose njihove odluke u cilju samoodržanja koje se u socijalnom svetu pojavljuje kao potraga za moći. Društvo reguliše ovu težnju za moć u obliku normi, pravila i institucija, tema je koju Kondilis koristi da obogati relevantni diskurs socio-istorijski relevantnim razmatranjima. Jedna od teza je, ipak, da normativni standardi zahtevaju metafizičku validaciju. Generalno, da epistemologija ne može bez metafizike, je teza koju Kondilis zastupa u svojoj glavnoj studiji „Metaphysikkritik der Neuzeit“. U drugoj raspravi pod naslovom „Theorie des Krieges“, istoričar ideja ispituje ključne izjave teoretičara rata K. f. Klauzevica i drugih teoretičara u potrazi za odgovorom na večito tako aktuelno pitanje „Šta je rat?“ Dalekosežne studije „Konservativismus“ i „Der Niedergang der bürgerlichen Denk- und Lebensform“ objavljene jedna za drugom proširuju horizont istorije ideja društveno i kulturno relevantnim pitanjima koja su ponovo obrađena u posthumno objavljenom, fragmentarnom delu „Das Politische und der Mensch“ gde je trebalo da budu proširena na najobimniji način.
24
Dimovski, Vlado, Sandra Penger, and Jana Žnidaršič. "Javna uprava kot učeča se organizacija." Central European Public Administration Review 2, no. 1 (March 11, 2014). http://dx.doi.org/10.17573/cepar.v2i1.25.
Full textAbstract:
Klasični menedžerski modeli, za katere je značilna jasnost vlog, formalizacija, specializacija in kontrola v domeni javne uprave, niso dorasli izzivom sodobnega okolja v ekonomiji znanja. Učeča se organizacija zahteva spremembe na področjih vodenja, strukture, pri dajanju večjih pooblastil zaposlenim, boljše komunikacije, sodelovalne strategije in prilagodljive kulture. Ključna procesa v sooblikovanju učeče se organizacije sta: (1) interakcija osebnega znanja in izkušenj zaposlenih in menedžerjev v strukturno organizacijsko znanje ter (2) preoblikovanje tihega, skritega v eksplicitno znanje. Z vstopom Slovenije v EU bo udejanjenje modela učeče se organizacije v neprofitni sektor (javno upravo) še pomembnejše.Udejanjenje učeče se organizacije – kot modela, za katerega je značilna najrazvitejša faza horizontalne koordinacije, brez vsakršnih sledi organizacijske hierarhije, kot filozofije, kako naj organizacije postanejo čim prijaznejše človeku in kot najrazvitejšega menedžerskega pogleda sodobne družbe 21. stoletja – v javni upravi je pomemben korak v približevanju evropskim smernicam sodobnega menedžmenta znanja.
25
Lipovac, Vlasta, and Sanja Nikolić. "STRUKTURA NOVOG KURIKULUMA – OTVARANJE PROSTORA ZA KREATIVNOST I STVARALAČKI RAD NASTAVNIKA I UČITELJA." НАША ШКОЛА 4, no. 1 (October 11, 2019). http://dx.doi.org/10.7251/nsk1901057l.
Full textAbstract:
U radu se razmatra teorijski konceptreformske promene kurikulumai odnos nacionalnog i školskog kurikuluma,te nova struktura školskogkurikuluma. Cilj rada je da predstavikoncept obrazovanja usmerenogna ishode i kompetencije, te na otvaranjeprostora za stvaralački radnastavnika i učitelja.Kvalitet u svetu smatra se najznačajnijimfenomenom našeg doba, sastalnim trendom njegovog poboljšanja.Reč je o novoj filozofiji življenja.Vreme koje je pred nama, posmatrajućisa aspekta obrazovanja,sve više karakteriše porast potrebaza što kvalitetnijim znanjem. Reformskipokret strukture novog kurikulumadonosi važne promene posebnou shvatanju važnosti kurikuluma.Proces kreiranja kurikuluma akcentpomera sa teorijskog modelovanjana plan prakse i konteksta – društvenazajednica, škola, razred, porodica.Reformska promena sa klasičnihnastavnih planova i programana kurikulum predstavlja premeštanjetežišta obrazovnog procesa sasadržaja na kompetencije i ishodeobrazovanja, te razvoj sistema evaluacijei samoevaluacije u obrazo-vanju i zasnivanje obrazovnih sadržajana obrazovnim oblastima.Predmet ovog rada je sagledavanjenove strukture plana i programa ukoncept evropskog kvalitetnog obrazovanja.Osnovni korak u prelaskukurikularnog koncepta obrazovanjazasnovanog na ishodima podrazumevadefinisanje ishoda obrazovanjaza znanja, umenja, stavove ivrednosti koje učenici treba da posedujunakon završetka određenognivoa obrazovanja, a nastavnikovafunkcija jeste u usmeravanju togprocesa.
26
Vunjak, Nenad, Milan Radaković, and Miloš Dragosavac. "STRATEGIJA UPRAVLJANJA BANKARSKIM SISTEMIMA U ZEMLJAMA CENTRALNE I ISTOČNE EVROPE U USLOVIMA GLOBALIZACIJE." НОВИ ЕКОНОМИСТ 14, no. 27 (June 12, 2021). http://dx.doi.org/10.7251/noesr2027033v.
Full textAbstract:
Finansijska kriza je negativno uticala na sve zemlje sveta u uslovima globalizacije sa različitim intezitetom, bez razlike da li se radi o višem ili nižem nivou razvijenosti i različitim privrednim strukturama. U uslovima globalizacije u zemljama u tranziciji izvršena je reforma bankarskog sistema i na taj način je započeto stvaranje novog finansijskog tržišta. MeĎunarodni monetarni fond uzeo je aktivno učešće u procesu tranzicije zemalja istočne Evrope pružanjem saveta i odobravanjem finansijskih aranžmana. Razvijene zemlje sveta su radi prevazilaženja svetske finansijske krize primenile mere nestandardne monetarne politike.Zemlje centralne i istočne Evrope su u odreĎenom delu pored opšteg korporativnog identiteta (naziv banke, skraćenog imena, zaštitnog znaka i slogana banke) primenjivale i kvalitativna obeležja korporativnog identiteta (imidž, reputacije i gudvila) banke. Ulaskom u 21. vek banke razvijenih zemalja sve više stavljaju naglasak na korporativnu kulturu i stil poslovanja banke. U praksi banaka najčešće su prisutne sledeće performanse: finansijske, marketing, menadžment performanse, performanse zaposlenih, poslovne filozofije, ugleda, reputacije i imidža banke. Analiza performansi banaka obuhvatila je 13 zemalja centralne i istočne Evrope podeljenih u tri grupe. Analizirane su performanse u vremenskom periodu od 2008-2018. godine koje se odnose na: učešće ukupne aktive u BDP-u, učešće ukupnih kredita u BDP-u, učešće ukupnog depozita u BDP-u i nivo adekvatnosti kapitala zemalja centralne i istočne Evrope. Analiza pokazuje da su dominantne banke zemalja centralne Evrope, a da se njima u odreĎenim performansama približavaju banke zemalja istočne Evrope (članice Evropske Unije i zapadnog Balkana).
27
Krajnc, Ana. "Uvajanje in razvoj Andragogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in v Sloveniji." Andragoška spoznanja, November 14, 2023, 1–19. http://dx.doi.org/10.4312/as/13503.
Full textAbstract:
Prvi slovenski strokovni knjigi o teoriji izobraževanja odraslih sta iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko se je pedagogika vedno bolj osredotočala na šolsko pedagogiko. Takrat sta Karel Ozvald (1927) in Franjo Žgeč (1923) v svojih knjigah utemeljila potrebo po izobraževanju »širokih ljudskih mas«. Minilo je skoraj pol stoletja, ko je izobraževanje odraslih dobilo znanstveno osnovo, svojo vedo. Razvoj študija andragogike je potekal v treh fazah. Na Oddelku za pedagogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani smo predavanja andragogike uvedli pred 50 leti, leta 1973. Leta 1976 so pod vodstvom predstojnika Vlada Schmidta na Oddelku za pedagogiko nastale tri študijske usmeritve: šolska pedagogika, domska pedagogika in andragogika. Končna faza razvoja študija andragogike se je oblikovala v okviru evropskega programa PHARE, ko se je v študijskem letu 1993/94 ob podpori več profesorjev andragogike z različnih evropskih univerz začel izvajati enopredmetni študij andragogike z nazivom diplomirani andragog. V prispevku prikazujem, od kod je izhajal moj interes za razvoj andragogike – rastel je iz konkretnih razmer, od ljudi in za ljudi navzgor –, ter utemeljujem potrebo po humanistično zasnovani andragogiki.
28
"ORGANIZACIJSKA KULTURA." CONTEMPORARY MILITARY CHALLENGES 2019, 21/4, Volume 2019/issue 21/4 (November 26, 2019): 7–9. http://dx.doi.org/10.33179/bsv.99.svi.11.cmc.21.4.0.
Full textAbstract:
Zadnja številka Sodobnih vojaških izzivov leta 2019, v katerem smo se spomnili tudi 15. obletnice pridružitve Slovenije Evropski uniji in zavezništvu, je posvečena organizacijski kulturi. O njej je mogoče najti veliko različnih knjig, člankov in zapisov na spletu. Večina avtorjev pravi, da je organizacijska kultura bistvena za uspešnost velikih podjetij in učinkovitost njihovih zaposlenih. Po več teorijah o dejavnikih, ki vplivajo na uspešnost podjetij in velikih korporacij, smo se ponovno nekako vrnili na osrednji dejavnik – človeka – zaposlenega, tistega, ki je motiviran, da stori nekaj več, bolje, ki pozitivno vpliva na druge zaposlene, da bodo lahko skupaj boljši in zadovoljnejši ter bodo tudi bolj sledili ciljem in željam podjetja, v katerem so zaposleni za skupno dobro. Dr. Kristijan Musek Lešnik na svoji spletni strani o razlikovanju organizacijske kulture in organizacijske klime pravi, da veliko strokovnjakov in gurujev oba pojma pogosto pomeša ali zamenja. Sam glede organizacijske klime zapiše in se pri tem sklicuje na Scheina, da organizacijsko kulturo sestavljajo artefakti (stvari, jezik, slogani, simboli), izražene vrednote (strategije, cilji, filozofija in standardi organizacije) ter temeljne predpostavke (prepričanja, mnenja, stališča in občutki, ki so znotraj organizacije privzeti kot samoumevni in si jih njeni člani delijo). V primerjavi z obema pravi, da »se kaže tudi v časovni perspektivi: kultura je usmerjena v preteklost (v tradicije, mite, ipd.) in gradi prihodnost prek vizij, klima pa je zaznava sedanjega stanja.« Iz opisa je mogoče ugotoviti, da je organizacijska kultura in seveda tudi klima pomembna za vsako delovno organizacijo. Tako ima tudi v sodobnih oboroženih silah pomembno vlogo. Zgodovina je pomembna za identiteto naroda in vojske, še pomembnejša pa je organizacijska kultura kot graditelj prihodnosti. Zadnje desetletje je bilo za Slovensko vojsko zelo specifično, saj ga je v celoti zaznamovala finančna kriza, ki se je začela leta 2008. To so njene pripadnice in pripadniki še posebej občutili pri plačah, opremi, oborožitvi in zmanjšanem številu zaposlenih. Velik vpliv nanjo so imele tudi spremenjene varnostne razmere v ožji in širši regiji, ki smo jih najbolj zaznali v obliki množičnih migracij leta 2015, od takrat naprej pa jih zaznavamo predvsem v povečanem številu ilegalnih prehodov migrantov na meji s Hrvaško, kjer je Slovenska vojska vpeta v varovanje schengenske meje skupaj s policijo. Kot kaže, bo to njena naloga tudi v prihodnje. Organizacijska kultura kot graditelj prihodnosti je osrednja tema te tematske številke, v kateri se osredotočamo na temeljne naloge in poslanstvo oboroženih sil.