Journal articles on the topic 'Delfo Del Bino'

Članek obravnava metodološke probleme vrednotenja geodiverzitete na primeru Krajinskega parka Logarska dolina. V njem sta predstavljeni in primerjani dve delno avtomatizirani metodi vrednotenja: prva združuje prostorsko odvisnost števila geomorfoloških in hidroloških elementov geodiverzitete s podatki o hrapavosti površja, druga pa upošteva tudi litološko sestavo. Indeksi geodiverzitete so bili izračunani z velikostjo rastrskih kvadratov 50 × 50 m z namenom primerjav in ugotavljanja posplošitev na preučevanem območju. Ugotovljeno je bilo, da vključitev litoloških elementov ni smiselna, če je litologija v vrednotenje že vključena preko geomorfoloških elementov, če z množenjem le poveča vrednost območij z visokim indeksom hrapavosti ali če so si tipi litoloških enot glede na značilnosti podobni.

Očitno je bilo zadnjih nekaj let namenjenih prav antiki, saj je izšlo kar nekaj samostojnih del, prevodov in publikacij. Pod okriljem mariborske študentske založbe Litera, natančneje v zbirki Iz antičnega sveta, sta luč sveta ugledala prevoda dveh del: filozofski spis Marka Tulija Cicerona z naslovom Lelij - o prijateljstvu, ki ga je prevedla Barbara Zlobec Del Vecchio in naposled tudi delo Valerija Maksima: Spomina vredna dejanja in besede, delo, ki bo popestrilo pouk latinščine tudi na slovenskih šolah, da se bodo naši dijaki ob zgledih, ki so jih občudovali že Stari, lahko učili, kaj je prav in kaj ne, kaj se sme in kaj ne, kako se je treba obnašati do starejših, ipd.

Izhodišče: Raziskovalno delo je temeljni element medicine, ker omogoča prenos znanstvenih dosežkov v vsakdanjo klinično prakso. Namen članka je predstaviti organizacijo raziskovalnega dela v slovenskih splošnih bolnišnicah. Posebej nas je zanimalo vprašanje, ali se glede strukture zaposlenih zdravnikov (delež zdravnikov z znanstvenimi in učiteljskimi naslovi) splošne bolnišnice razlikujejo od obeh univerzitetnih kliničnih centrov.Metode: Podatke smo pridobili z neeksperimentalno-kvantitativno metodo zbiranja podatkov. Uvodni del smo oblikovali na podlagi dejstev, raziskovalni del pa s pomočjo strukturiranega vprašalnika, ki smo ga v drugi polovici septembra 2017 poslali desetim splošnim bolnišnicam.Rezultati: V slovenskih splošnih bolnišnicah je bilo konec oktobra 2017 zaposlenih 866 specialistov in 568 drugih zdravnikov. 8,6 % zdravnikov je imelo znanstveni naslov magister oz. doktor znanosti, 1,1 % jih je imelo učiteljski naziv. Primerjava strukture zaposlenih zdravnikov glede na strokovni, znanstveni in pedagoški naziv pokaže statistično pomembne razlike med obema univerzitetnima bolnišnicama na eni strani in splošnimi bolnišnicami: χ2 = 336.62, p < 0.0001.Zaključek: Večina bolnišnic je imela v svoji strukturi organiziran raziskovalni oddelek. V primerjavi z univerzitetnima kliničnima centroma je delež zdravnikov z znanstvenimi in učiteljskimi naslovi v slovenskih splošnih bolnišnicah izrazito nižji. Z razvojem informacijske tehnologije, boljšo tehnično opremljenostjo splošnih bolnišnic in predvsem zaradi motiviranosti mladih zdravnikov za raziskovalno delo lahko upravičeno pričakujemo, da se bo razkorak med splošnimi in univerzitetnimi bolnišnicami postopoma zmanjševal.

Aprila letos je Založba Modrijan izdala zbirko Euroman, ki jo sestavlja 27 proznih del iz 27 držav članic Evropske unije. Republiko Ciper predstavlja novela oziroma zgodba (Si^yn^a) Gangsterji (»Ol av^^oplrsq«), katere avtor je Lefkios Zafiriu (AeÜKioq Za^eipiou), prevajalka pa Jelena Isak Kres, ki je dodala tudi spremno besedo in opombe. Delo je izšlo leta 1982 v Lefkosiji pri založbi Pòntpo (Tolkač) in je bilo kmalu nato nagrajeno z državno nagrado.

Z velikim projektom Celjske Mohorjeve družbe smo slovenski bralci leta 2015 dobili zapolnitev še ene bele lise v kulturi: prevod monumentalnega dela Historia ecclesiastica gentis Anglorum (v petih knjigah), ki ga je leta 731 v latinščini dokončal sveti Beda Častitljivi, menih iz Severne Humbrije na Angleškem. Delo se sicer začne z geografijo in zgodovino Britanije v rimskih časih, vendar postavlja v ospredje zgodovino razvoja krščanske Cerkve na Angleškem, zlasti v Severni Humbriji. Kljub poudarku na cerkveni zgodovini pa nam po uvodnih besedah enega od prevajalcev, dr. Bogdana Kolarja, delo ponuja tudi »največ informacij, ki nam pomagajo sestaviti zgodovino zgodnjih anglosaških kraljestev« (str. 47), torej največ splošnozgodovinskih podatkov o obravnavanem obdobju. To seveda ni bilo Bedovo edino delo; nasprotno, kot nam pove drugi prevajalec dr. Miran Sajovic v svojem uvodu, tvorijo večji del Bedovih spisov razlage svetopisemskih besedil, pridružujejo pa se jim Bedi zelo ljubi življenjepisi svetnikov, dve Kroniki človeške zgodovine, v katerih je uvedel štetje let »od Gospodovega učlovečenja«, torej po Kristusovem rojstvu, kot tudi homilije, priročniki (o metriki, retoričnih figurah, izračunavanju časa ...), pesmi (himne, epigrami) in peščica ohranjenih pisem. Najznamenitejša pa je vendarle Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov.

Na podlagi obsežnega grobišča iz železne dobe Kobarid prištevamo med pomembnejša slovenska prazgodovinska najdišča in tu domnevamo eno izmed središč starejšeželeznodobne posoške oz. svetolucijske skupine. Grobišče, ki se je širilo na terasah na desnem bregu Soče ob vznožju Gradiča, je bilo odkrito že v začetku osemdesetih let 19. stoletja. Med letoma 1886 in 1904 je arheološka izkopavanja na najdišču vodil Carlo Marchesetti, tedanji direktor tržaškega naravoslovnega muzeja, pozneje so tu raziskovali še arheologi Narodnega muzeja, Goriškega muzeja in Tolminskega muzeja. Do danes je bilo raziskanih več kot 1400 grobov, vendar so ti večinoma še neobjavljeni. V članku predstavljamo preliminarno izsledke arheoloških izkopavanj, ki jih je leta 1979 na območju grobišča izvedla ekipa Goriškega muzeja. Med izkopavanji, ki so potekala v zahtevnih razmerah, sočasno z gradbenimi deli in večji del v za delo neprimernih vremenskih okoliščinah, je bilo odkritih 278 grobov, ki sodijo v čas od konca 9. do 5. st. pr. n. št. Predstavljeni so značilnosti pokopavanja ter značilni grobni pridatki po kronoloških stopnjah.

Epidemiološke razmere v Sloveniji so vplivale tudi na izobraževalni proces, saj je bilo treba del izobraževalnega in svetovalnega procesa prenesti iz predavalnice in simulacijskega kabineta v spletno – virtualno okolje. V študijskem letu 2020/2021 je bil tako na Oddelku za babištvo izveden pilotni projekt z naslovom Virtualna priprava na porod in starševstvo. Gre za prvi poskus načrtovanja, oblikovanja, izvedbe in evalvacije virtualnega izobraževalnega programa na področju babištva, ki so ga izvedli študenti pod mentorstvom s prisotnostjo udeležencev – bodočih staršev. Poseben izziv je bilo dejstvo, da so bili študenti babištva postavljeni v dve vlogi, in sicer v vlogo študenta in vlogo zdravstvenega strokovnjaka, ki prvič samostojno (pod mentorstvom) izvaja virtualni izobraževalni program za bodoče starše za pridobitev lastnih strokovnih kompetenc. Velik poudarek je bil namenjen evalvaciji projekta in izvedbe nastopa na način kvalitativnega raziskovanja z uporabo fokusnih skupin. Rezultati kažejo, da se študenti zavedajo pomena in zahtevnosti oblikovanja virtualnega učnega okolja. Želijo si več časa za pripravo izobraževalnega progama, več usmeritev in več možnosti za izvedbo generalke pred nastopom. Posebej izpostavljeno je bilo stresno svetovalno delo pri odgovarjanju na vprašanja bodočih staršev, ki je potekalo po končani izvedbi v živo on-line.

Prispevek obravnava percepcijo in prezentacijo pomena oktobrske revolucije v krogu slovenskih komunistov v času 1920–1945. Temelji predvsem na sočasnem legalnem in ilegalnem tisku, ki ga je izdajala komunistična stranka, in je bilo vsaj delno dostopno širšemu krogu bralcev. Analiza gradiva izkazuje izjemno afirmativen odnos do oktobrske revolucije, saj so jo slovenski komunisti kot del jugoslovanske komunistične stranke in mednarodnega komunističnega gibanja pod okriljem Kominterne smatrali za najpomembnejši prelom v zgodovini človeštva. Ob obletnicah revolucije so ponavljajoče se poudarjali temeljna načela, ki so pod vodstvom boljševiške stranke omogočila zmagovito izpeljavo revolucije, in zatem na tej osnovi uveljavitev socializma v Sovjetski zvezi. Medtem ko so med obema svetovnima vojnama poudarjali predvsem napredek na gospodarskem, kulturnem in socialnem področju, so med drugo svetovno vojno poudarjali moč sovjetske države in njene Rdeče armade, ki je bila sposobna zoperstaviti se Hitlerju, vendar je tudi ta moč utemeljena na »pridobitvah« Oktobra.

Vseživljenjsko učenje je postalo v današnji družbi nuja. Če želi posameznik slediti hitro spreminjajoči se družbi, je prisiljen v konstantno izobraževanje in usposabljanje. Ustrezna raven pismenosti - spretnost uporabe branja, pisanja, računanja in uporabe računalnika v vsakdanjih življenjskih situacijah - je postala ključnega pomena za uspešno delovanje v družbi. Izsledki (mednarodnih in domačih) raziskav so pokazali, da imamo v Sloveniji več različnih ciljnih skupin, pri katerih bi bilo še posebej potrebno izboljšati spretnosti, povezane s pismenostjo. Ena izmed njih so odrasli, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, in na Andragoškem centru smo pripravili izobraževalni program, namenjen prav tej populaciji. Programje del sklopa programov za dvig pismenosti Usposabljanje za življenjsko uspešnost (UŽU) in se imenuje UŽU, Izzivi podeželja. Posebnost vseh programov UŽU je projektno delo (reševanje konkretnih življenjskih situacij udeležencev) in prilagajanje vsebin programa udeležencem (program ima okvirno začrtane standarde znanja, učitelji pripravljajo projekte z vsebinami, prilagojenimi potrebam trenutne skupine udeležencev programa).

Korupcijo so kot velik gospodarski in socialni problem začeli prepoznavati šele proti koncu prejšnjega stoletja in od leta 1995 tudi sistematično raziskovati. Veliko so raziskovali korupcijo v javnem sektorju, predvsem v zdravstvu in javni upravi. Javnih podjetij, ki pa so prav tako pomemben del javnega sektorja, pa v teh raziskavah v glavnem ni niti zaznati. V teh podjetjih, ki so vitalnega pomena za lokalno skupnost, se obrača veliko denarja, ki izvira delno iz proračuna lokalnih skupnosti in delno iz plačila občanov za opravljene storitve; hkrati pa lahko lokalni politiki prek teh podjetij vplivajo na vsakdanje življenje v lokalni skupnosti. Kjer pa sta denar in vpliv, je pogosto tudi korupcija oziroma korupcijsko tveganje. Ker je ta tema dokaj neraziskana, je namen tega članka prikazati možna korupcijska dejanja oziroma korupcijska tveganja ter s tem odpreti v Sloveniji še neraziskano poglavje korupcije, ki bo v pomoč tudi vsem drugim raziskovalcem korupcije v javnem sektorju, hkrati pa opozoriti na možnost korupcije, ki se je še premalo zavedamo.Zato se je na podlagi raziskave različnih arhivov oblikovala osnovna taksonometrija korupcije, ki lahko nastane v razmerju med javnim podjetjem in lokalno skupnostjo, kjer tudi številni drugi avtorji zaznavajo možnost nastanka korupcijskih tveganj. Zaradi slabe medijske pokritosti pa tudi splošnega nepoznavanja korupcije na eni strani (časopisni arhivi) in predvsem statističnega navajanja na drugi (arhivi policije in KPK) je bilo težko narediti ustrezno taksonomijo.V taksonomiji so našteti najpogostejši primeri korupcije, primeri oblike le-teh in tudi področja, kjer se pojavljajo. V zaključku članka so navedene tudi nekatere ugotovitve glede na taksonomijo.

Na držalih srebrnih žlic, ki jih je še pred letom 1000 izdelal bizantinski zlatar, so vrezane besede ali vsaj zaporedje črk z abreviaturnimi znamenji, ki jih je mogoče prebrati kot del verza. Žlice niso bile za vsakdanjo rabo, na mizo so jih dali ob posebnih priložnostih, in ko je med povabljenci iz kroga učenih mož stekel pogovor, se je sprožila igra ekfraze. V srebro vrezane besede so bile izhodišče dogodka: prepoznati je bilo treba literarno besedilo in ga interpretirati z opisom, v katerem je k besedi izzvani ubesedil likovno delo. Tisti, ki so med 9. in zgodnjim 13. stoletjem na carigrajski univerzi (kot poprej na atenski Akademiji) dobili »hibridno izobrazbo«, so bili enako dobro podkovani tako v teologiji in cerkvenih zadevah kot v vsem drugem, kar so zajeli iz helenističnega znanja in iz svojega časa (Vryonis, 1997, 6–7). Za skupino, ki so jo na mizi pričakale srebrne žlice, je to bila slej ko prej sijajna zabava, vselej neponovljiva, in mogoče za koga tudi oddaljen spomin na šolski izpit iz retorike, s katerim se je moral spoprijeti vsak, ki je zaključeval študij na atenski Akademiji. Zahteve glede poznavanja antične književnosti so postale še natančnejše v času, ko je cesar Roman I. obnovil katedro za homersko književnost.

Na držalih srebrnih žlic, ki jih je še pred letom 1000 izdelal bizantinski zlatar, so vrezane besede ali vsaj zaporedje črk z abreviaturnimi znamenji, ki jih je mogoče prebrati kot del verza. Žlice niso bile za vsakdanjo rabo, na mizo so jih dali ob posebnih priložnostih, in ko je med povabljenci iz kroga učenih mož stekel pogovor, se je sprožila igra ekfraze. V srebro vrezane besede so bile izhodišče dogodka: prepoznati je bilo treba literarno besedilo in ga interpretirati z opisom, v katerem je k besedi izzvani ubesedil likovno delo. Tisti, ki so med 9. in zgodnjim 13. stoletjem na carigrajski univerzi (kot poprej na atenski Akademiji) dobili »hibridno izobrazbo«, so bili enako dobro podkovani tako v teologiji in cerkvenih zadevah kot v vsem drugem, kar so zajeli iz helenističnega znanja in iz svojega časa (Vryonis, 1997, 6–7). Za skupino, ki so jo na mizi pričakale srebrne žlice, je to bila slej ko prej sijajna zabava, vselej neponovljiva, in mogoče za koga tudi oddaljen spomin na šolski izpit iz retorike, s katerim se je moral spoprijeti vsak, ki je zaključeval študij na atenski Akademiji. Zahteve glede poznavanja antične književnosti so postale še natančnejše v času, ko je cesar Roman I. obnovil katedro za homersko književnost.

Uvod: Zadovoljstvo na delovnem mestu je ključni dejavnik kakovostno opravljenega dela v zdravstveni negi. Namen raziskave je bil preučiti pogled medicinskih sester na zadovoljstvo z delom ter kako slednje prispeva k razvoju izgorelosti.Metode: Uporabljena je bila kvalitativna opisna metoda. Na namenskem kvotnem vzorcu 12 medicinskih sester, zaposlenih na primarni, sekundarni in terciarni zdravstveni dejavnosti, so bili opravljeni delno strukturirani intervjuji. Pridobljeni podatki so bili analizirani s pomočjo metode analize vsebine. Rezultati: Identificirane so bile naslednje teme: (1) negativni dejavniki delovnega okolja; (2) motivacijski dejavniki na delovnem mestu; (3) vpliv zadovoljstva medicinskih sester na zasebno življenje ter (4) osebni pomen zadovoljstva z delom.Diskusija in zaključek: Za zaposlene v zdravstveni negi je pomembno, da vladajo dobri medsebojni odnosi v timu. Le z dobrimi medsebojnimi odnosi bomo uporabnikom zdravstvenih storitev omogočili strokovno in kakovostno obravnavo. Rešitev, s katero bi zmanjšali izgorelost zaposlenih v zdravstveni negi in pripomogli k njeni prepoznavnosti, vidimo v povečanju ozaveščanja o sindromu izgorelosti. Treba bi bilo prispevati k politiki oblikovanja ukrepov za premagovanje oziroma preprečevanje težav, povezanih z izgorevanjem medicinskih sester na delovnem mestu. Proces obvladovanja stresa in izgorevanja bi moral postati sestavni del organizacijskega procesa, saj prispeva k večji učinkovitosti organizacije. Z ustreznim usmerjanjem in zadostnim kadrovskim normativom je možno stroške, povezane z boleznijo zaposlenih, precej zmanjšati. Organizacija namreč s skrbjo za zdravje zaposlenih prispeva tudi k njihovi večji motiviranosti.

Uvod: Medpoklicno sodelovanje medicinskih sester pri zagotavljanju farmacevtske skrbi je pomembno z vidika zagotavljanja kakovosti zdravstvene oskrbe pacienta. Vendar pa vključevanje medicinskih sester v farmacevtsko skrb odpira tudi številna vprašanja, povezana z njihovim izobraževanjem ter posledično posedovanjem kompetenc za njihovo učinkovito vlogo pri zagotavljanju farmacevtske skrbi. Cilj raziskave je bil ugotoviti stališča zdravnikov, farmacevtov in medicinskih sester do vloge slednjih v medpoklicnem sodelovanju na področju farmacevtske skrbi v Sloveniji.Metode: Uporabljena je bila deskriptivna interpretativna metoda. V namenski kvotni vzorec je bilo vključenih 24 oseb: osem zdravnikov, osem farmacevtov in osem medicinskih sester. Podatki so bili zbrani z delno strukturiranimi intervjuji. Pridobljene podatke smo analizirali s pomočjo metode analize vsebine.Rezultati: Raziskava je razkrila, da medicinske sestre že sedaj opravljajo del nalog na področju farmacevtske skrbi in svojo vlogo vidijo tudi v nadaljnjih prizadevanjih za medpoklicno sodelovanje. Ugotovitve sicer kažejo, da zdravniki in farmacevti niso naklonjeni morebitnim profesionalnim kompetencam medicinskih sester, ki vključujejo področje zagotavljanja farmacevtske skrbi. Ob tem izpostavljajo zlasti znanje, ki ga po njihovem mnenju medicinskim sestram primanjkuje. Rešitev vidijo v vpeljevanju dodatnih izobraževanj s področja farmakologije. Medicinske sestre menijo, da so v okviru zagotavljanja farmacevtske skrbi zapostavljene oziroma neenakopravne.Diskusija in zaključek: Medpoklicno sodelovanje v okviru zagotavljanja farmacevtske skrbi je zelo pomembno in ima lahko pozitiven vpliv na rezultate zdravljenja, vendar morajo medicinske sestre pridobiti ustrezna dodatna znanja in posledično kompetence, se kontinuirano izobraževati, imeti vidnejšo vlogo v kliničnih raziskavah ter ne nazadnje v teh prizadevanjih tudi same prevzemati dejavnejšo vlogo.

Izhodišče: Katetrska ablacija je danes uveljavljena metoda zdravljenja preddvorne fibrilacije (AF). O zgodnjih in srednjeročnih izidih smo že poročali. Tokrat želimo predstaviti še dolgoročne klinične izide. Metode: Spremljali smo vse bolnike, pri katerih smo v obdobju 2003‒2009 prvič opravili katetrsko ablacijo paroksizmalne ali vztrajajoče AF zaradi neučinkovitosti antiaritmičnega zdravljenja. Upoštevali smo tudi ablacijske posege zaradi tipične atrijske undulacije (AU) po letu 1999. Glavni cilj ablacijskega posega je bil popolna električna osamitev pljučnih ven (PV). Uporabili smo metodo segmentne radiofrekvenčne ablacije s fluoroskopskim nadzorom in beleženjem elektrogramov na krožnem katetru »laso«. Pri bolnikih s tipično AU smo opravili linijsko ablacijo kavotrikuspidalne ožine. Bolnike smo spremljali vsaj 5 let po doseženi popolni osamitvi PV oz. do telefonskega razgovora v aprilu 2020 oz. do morebitne smrti. Razvrstili smo jih v tri skupine: a) uspešne, tj. v stabilnem sinusnem ritmu z nemotečimi palpitacijami do 5 min, brez rednega antiaritmičnega zdravljenja, b) delno uspešne, ko so bili pretežno v sinusnem ritmu, z epizodami dokumentirane AF/AU do enkrat letno in tudi občasno uporabo antiaritmičnih zdravil v ustreznih odmerkih in c) neuspešne, tj. s pogostimi epizodami AF/AU, neučinkovitim antiaritmičnim zdravljenjem v ustreznih odmerkih ali z dolgotrajno vztrajajočo AF/AU. Ablacijski poseg smo ponovili zaradi recidiva AF/AU, vendar ne prej kot po 3 mesecih. Ob sumu na ponovitev aritmije smo naročili serijske posnetke EKG in Holterjevega monitoriranja. Podatke smo vrednotili s Kaplan-Meierjevo analizo, testom-t in Fisherjevim testom. Vrednost p < 0,05 je bila značilna. Rezultati: V raziskavo smo uvrstili 128 bolnikov (95 moških, 33 žensk; mediana starost pri prvem posegu zaradi AF je bila 54,5 let, rang 19–75), pri katerih smo opravili povprečno 1,7 ablacijskega posega zaradi AF oziroma 2 posega, če smo upoštevali še ablacije AU. Spremljanje je zaključilo 117 bolnikov (85 moških in 32 ženskah) po povprečno 11,7 letih (mediana 140 mesecev, rang 21–230 mesecev). Umrlo je 10 bolnikov (6 moških, 4 ženske), nihče pa zaradi ablacijskega posega. Od soobolevnosti sta bili v ospredju maligna bolezen in ščitnična disfunkcija. Verjetnost za ohranitev stabilnega sinusnega ritma je bila po 10 letih približno 50-odstotna. Po 15-odstotnem padcu verjetnosti za sinusni ritem v prvem letu je bil padec nato linearen, in sicer 4 % letno. Ablacijsko zdravljenje je bilo uspešno pri 54 bolnikih (46 %), delno uspešno pri 25 (21 %) in neuspešno pri 38 bolnikih (33 %, manj uspešno pri ženskah, p < 0,05). V zadnjih 10 letih spremljanja smo opravili manjši del ablacijskih posegov ‒ 46 (16 %). Antiaritmična zdravila je prejemalo 38 bolnikov (32 %), pretežno amiodaron in propafenon. Med ablacijskim posegom smo povzročili tamponado pri 5 bolnikih (4 %). Nihče od njih ni potreboval kirurškega posega. Drugih večjih zapletov ni bilo. Zaključek: Ablacijsko zdravljenje AF je dolgoročno dovolj uspešno, varno in po podatkih drugih avtorjev tudi cenovno učinkovito. Zato ga lahko priporočimo večini bolnikov z AF. Za celostno obravnavo bolnikov z AF pa so pomembni tudi: ureditev odpravljivih dejavnikov tveganja, antiaritmično zdravljenje in kakovostno antikoagulacijsko zdravljenje.

Kakor vsaka številka Muzikološkega zbornika tudi ta predstavlja majhen nov košček v sestavljanki evropske glasbene kulture, a iz manjših delcev je sestavljen tudi sam. Sestavili so ga (in ga bodo) ljudje, ki ga pišejo, pripravljajo za knjižno obliko, študirajo in berejo ter si vsak iz svojega zornega kota ter na podlagi svojih subjektivnih in objektivnih danosti prizadevajo za nove poglede na vse glasbeno. Morda se zdi, da pretežno muzikološka dognanja v njem zanimajo samo ozek krog ljudi, a ti (in še marsikdo drug) vedo, da so znanstveno raziskovanje glasbe in razpravljanje o njej ter tovrstna refleksija o glasbi – čeprav to morda ni zelo vidno navzven – potrebni, da glasbeno življenje živi na vseh ravneh in obstaja na kvaliteten način; da na ta način naša glasbena obzorja ostajajo visoka in daljna in nam odstirajo pogled, čeprav v dežele onkraj nam znanih le redko zaidemo; in da ima vse to vpliv na celotno družbo, ki jo soustvarjamo in del katere smo. Morda je soodvisnost med seboj povsem različnih članov in členov družbe postala še posebej vidna v situaciji, v kateri smo se znašli letošnjo pomlad in v kateri je nastajala letošnja prva številka. Leto 2020 si bomo zapomnili po epidemiji koronavirusa, na katerega niti Muzikološki zbornik ni bil povsem imun, saj je bilo delo marsikaterega akterja v procesu nastajanja te številke revije – pa naj gre za avtorja, recenzenta ali koga drugega v celotnem postopku – spremenjeno ali zelo oteženo. A navsezadnje je številka tu, s pričakovanjem drugačne korone – tiste, ki jo bomo postavili na pavzo za vdih po akordu epidemije in izolacije in si v njej vzeli čas za novo muzikološko branje.

Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru (MF UM) je leta 2008 ustanovila svojo znanstvenoraziskovalno revijo Acta medico-biotechnica (AMB). Tako je na dan fakultete decembra istega leta izšla 1. številka AMB, s čimer je prvič v Sloveniji medicinska fakulteta postala ustanoviteljica medicinske revije. AMB je rezultat osebnega napora in entuziazma dekana MF UM prof. dr. Ivana Krajnca, dr. med., in njegovih sodelavcev, še posebej članov uredniškega odbora. V majhni deželi, kot je Slovenija, so začetki revije podobnim začetkom večine “obrobnih” revij. Vedeli smo, da naši kolegi raziskujejo, vendar nimajo vedno možnosti, da bi svoje rezultate predstavili širši medicinski skupnosti. Eden izmed pomembnih ciljev urednikov je vzpostaviti primeren odnos do avtorjev, kar vodi v dobro sodelovanje z njimi. Želja urednikov je, da bi se avtorji bolj zavedali pomembnosti svojega raziskovalnega dela, s čimer je povezana tudi večja motivacija za pisanje in pošiljanje prispevkov ne le v AMB, ampak tudi v ostale revije. Prav tako želimo olajšati razumevanje navodil recenzentov v želji, da je prispevek čim kvalitetnejši in izpolnjuje vse pogoje znanstvenega članka. Čas, potreben za recenzijo prispevka, je ključnega pomena. Če je celoten postopek recenzije do končne oblike prispevka predolg, lahko to bistveno vpliva ne vrednotenje revije, saj ni nujno, da so reference prispevkov vključene v izračun. Ponosni smo, da nam je po enem letu uspelo, da je vsebina revije brezplačno dostopna na spletnem naslovu www.actamedbio.uni-mb.si. Tako lahko njeno kvaliteto ocenjuje širši krog bralcev. Kakšni so naši cilji za prihodnost? Trenutno revija izhaja dvakrat letno, kar pa ni dokončno želeno število. Izdajati namreč nameravamo tudi tematske številke z različnih zanimivih področij, kot so e-učenje, telemedicina, javno zdravje, starost itd. Eden naših naslednjih ciljev je motiviranje študentov za raziskovalno delo. Vsako leto študentje tekmujejo za »Dekanovo nagrado«, ki se podeljuje na fakultetni dan v decembru. Lani je na razpis prispelo 9, letos pa 7 raziskovalnih nalog. Kljub majhnemu številu študentov je za raziskovalno delo veliko zanimanje, zato moramo intenzivirati naše sodelovanje z mentorji, da študente po zaključenem raziskovalnem delu vzpodbudijo še k pisanju in pošiljanju prispevkov po normalni recenzijski poti. V AMB bi radi objavili večino študentskega raziskovalnega dela, ga vključili v redne številke ali v posebno študentsko številko, odvisno od števila in kvalitete prispevkov. Eno od lanskoletnih študentskih raziskovalnih del je že bilo objavljeno v prejšnji številki AMB (Stana J, Stropnik D s sodelavci, AMB 2009; 1: 61-7), kar že kaže na uspeh na tem področju. Obenem pa uredniki želimo, da tudi podiplomski študentje v reviji AMB objavijo del svojega doktorskega raziskovalnega dela. Prav tako je želja urednikov prispevati k trajnemu izobraževanju, in sicer večinoma s preglednimi članki na povabilo urednika. V naslednjih številkah revije nameravamo v posebni rubriki z naslovom Mednarodno odmevne objave Medicinske fakultete Univerze v Mariboru prikazati izvlečke prispevkov učiteljev in sodelavcev MF UM, ki so jih ti objavili v mednarodno priznanih revijah. Resnično upamo, da nam bo v nekaj letih uspelo postati mednarodno prepoznavna revija, kar pomeni, da bomo vključeni v baze MEDLINE / Pubmed, ISI (Thompson Scientific´s database Current Contents / Clinical Medicine and Science Citation Index Expanded). Glavni cilji uredniške politike so visoka kvaliteta revije, redno izhajanje, mednarodne recenzije in visoko kvalitetni normativi. Seveda se zavedamo dejstva, da bo AMB ostala “obrobna” revija. Toda poslanstvo AMB ni le v znanstveni usmeritvi, ampak je to veliko širše; prispevati želimo k uveljavljanju tako Medicinske fakultete UM kot tudi same Univerze v Mariboru. Na koncu dovolite, da se v imenu celotnega uredniškega odbora iskreno zahvalim vsem avtorjem in recenzentom za njihovo sodelovanje in entuziazem ter za pomoč pri razvoju naše mlade revije AMB. Omnia rerum principia parva sunt.Začetki vseh stvari so majhni.(Cicero) Dušica PahorOdgovorna urednica

Izhodišče: Gripa je sezonska virusna bolezen dihal, ki se pojavlja v zimskih mesecih. Povzročajo jo virusi influence tipa A in B. Izbruhi gripe v bolnišnicah so posebno neugodni, saj zboli ranljiva populacija. Pojavijo se številni zapleti, podaljša se bolnišnično zdravljenje, poveča se umrljivost. Hkrati lahko zbolijo tudi zdravstveni delavci (ZD). Zaradi njihovega absentizma se pojavijo težave pri organizaciji dela.Metode: Izvedli smo retrospektivno kohortno preiskavo izbruha gripe v Splošni bolnišnici Jesenice (SBJ), ki smo ga zaznali v januarju 2017. Kot primer izbruha je bil opredeljen vsak bolnik ali zaposleni (ZD) v SBJ, ki je od 01. 01. 2017 do 16. 02. 2017 imel simptome gripi podobne bolezni (temperaturo nad 37,7 °C s kašljanjem ali bolečinami v žrelu), v brisu nosno-žrelnega prostora potrjen virus influence A ali B ali epidemiološko povezavo s potrjenimi primeri (hospitalizacija v isti sobi) ter odsotnosti ostalih vzrokov za okužbo. Primer smo opredelili kot bolnišničen pri osebah, ki so bile v bolnišnico sprejete zaradi drugih vzrokov in pri katerih so se simptomi in znaki v dihalih razvili kasneje kot 72 ur po sprejemu. Obolele zdravstvene delavce smo spraševali o demografskih podatkih, predhodnem cepljenju proti gripi in o subjektivni oceni poteka bolezni.Rezultati: Med 250 izpostavljenimi je zbolelo 117 oseb (46,8 %). Primeri obolelih so se najprej začeli kopičiti na internem oddelku, sledil je kirurški in negovalni oddelek SBJ. Največ zbolelih je bilo starejših od 65 let. Pri 74 zbolelih bolnikih in zaposlenih, ki so ustrezali definiciji primera v izbruhu, smo odvzeli brise nosno-žrelnega prostora. V 68 (87 %) vzorcih smo dokazali influenco A (87 %) ali B (13 %). Ostalih 49 zbolelih, ki niso bili laboratorijsko potrjeni, so zadostili merilu epidemiološke povezanosti. Ob pregledu dokumentacije 13 umrlih bolnikov smo ugotovili, da je bila pri vseh ena od diagnoz gripa, pri 4 od njih tudi navedena kot neposredni vzrok smrti. 6 umrlih bolnikov je prebolevalo pljučnico, ki je sledila gripi. 45 zbolelih je prejelo oseltamivir, 61 hospitaliziranih oseb in ZD pa je jemalo oseltamivir kot kemoprofilakso. Izbruh gripe je neugodno vplival na načrtovano delo kirurškega oddelka – zaradi izbruha so v bolnišnici zmanjšali število elektivnih operacij, del kirurških postelj pa so namenili preobremenjenemu internističnemu oddelku.Zaključek: V zgodnji fazi izbruha gripe v bolnišnici je potrebna visoka stopnja upoštevanja preventivnih ukrepov. K zbolevanju bolnikov namreč prispevajo predhodne bolezni in slabo zdravstveno stanje, težave pri zagotavljanju izolacije, neupoštevanje priporočil za osebno higieno, necepljenost proti gripi in slaba odzivnost imunskega sistema starejših bolnikov na cepljenje.

Junija 2021 je pariška založba La Route de la Soie – Éditions izdala monografijo v francoskem jeziku z naslovom »Une géopolitique de la Slovénie«. Avtor je dr. Laurent Hassid, geograf in strokovnjak za meje ter pridruženi raziskovalec na Univerzi Sorbonne Paris Nord v Franciji. Spremno besedo je napisal dr. Barthélémy Courmont, docent na Katoliški univerzi v Lillu v Franciji, ki to monografijo vidi kot priložnost za poglobitev znanja o Sloveniji, še posebej o njeni geografiji, zgodovini in identiteti. Knjiga obsega 223 strani in je sestavljena iz treh delov. Predstavlja razvoj nekega naroda od jezikovne enotnosti na nekem ozemlju do narodove neodvisnosti (1 – Enotnost naroda, 2 – Razlike v narodu in 3 – Od enotnosti v obdobju osamosvajanja do razlik v obdobju članstva v Evropski uniji). V knjigi so predstavljeni geografski, zgodovinski in politični dejavniki, ki so prispevali k razvoju Slovenije kot neodvisne države in ki to državo vmeščajo tako v Srednjo Evropo kakor tudi na Balkan in v Sredozemsko regijo. Avtor v sklepnem delu opozori na nekaj izzivov, s katerimi bi se Slovenija morala spoprijeti, če bi postavila pod vprašaj svojo zavezanost evropski ideji in zmožnosti spoprijemanja s sedanjimi in prihodnjimi učinki globalizacije. Strukturno je monografija razdeljena v tri dele, od katerih ima vsak del od dve do tri poglavja. Nadaljnja členitev v podpoglavja ter opremljenost z zemljevidi, slikami in preglednicami omogočata avtorju, da podkrepi argumentacijo zgodbe in jo predstavi pregledno in berljivo. Člen »une« (»ena« ali »eden izmed«) v naslovu knjige je lahko razumljen v smislu odpiranja možnosti, da interpretacija geopolitike Slovenije, kot jo vidi avtor, ni absolutna, temveč je ena izmed mogočih. V uvodu avtor naniza nekaj geografskih podatkov o ozemlju Slovenije in jih naveže na zgodovinske dogodke, s čimer pojasni razvoj vzpostavljanja slovenske nacije, ki sicer ima svoj jezik in ozemlje, vendar je zgodovinsko brez državotvorne tradicije. Prvi del zaznamuje opis nastanka in razvoja slovenskega naroda. Ta proces je neločljivo povezan z nastankom prvih knjižnih del v slovenskem jeziku v 16. stoletju, s čimer so se po avtorjevo vzpostavili temelji za narodno prebujanje v naslednjih stoletjih. Zgodovino Karantanije in Celjskih grofov (knezov) vidi kot del mitologije, ki je pomembno prispevala k oblikovanju državotvorne zavesti v 19. in 20. stoletju. Drugi del knjige se osredotoča na razlike in izzive mlade države. Predstavljeni so zgodovinske dežele, pokrajine, njena narečja in narodne manjšine. Dotakne se tudi tematike slovenske diaspore in tistih, ki so po rodu iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ter razmerij in odnosa večinskega prebivalstva do njih. Tretji del govori o političnem razvoju od konca 80. let prejšnjega stoletja do poosamosvojitvenega obdobja. Avtor to deli v tri obdobja. Prvo poimenuje obdobje narodne enotnosti (od začetka 80. let do leta 1992), drugo imenuje obdobje stabilnosti, ki traja 20 let (od leta 1992 do 2011). Tretje obdobje, imenovano čas politične nestabilnosti, se začne z letom 2011 in traja do vključno izida knjige leta 2021. Avtor predstavi tudi sodoben slovenski politični sistem, glavne politične osebnosti in dogodke. Monografija se konča s kratkim premislekom o morebitnih izzivih Slovenije v prihodnosti. To delo je pomemben prispevek k zelo redki literaturi v francoskem jeziku na temo geopolitike Slovenije. Vzrok je verjetno to, da na ozemlju Slovenije pred letom 1991 nikoli ni bilo samostojne države in je bilo to obravnavano kot del avstrijskega, italijanskega ali jugoslovanskega oziroma balkanskega geopolitičnega konteksta. To je opazil tudi pisec spremne besede Barthélémy Courmont, ki navede, da je v 90. letih prejšnjega stoletja nekajkrat prečkal Slovenijo, ne da bi se tega dobro tudi zavedal. Podobne vzporednice je mogoče potegniti z geopolitično uspešnico Balkanski duhovi , v kateri avtor Robert Kaplan opisuje prečkanje jugoslovansko-avstrijske meje in prihod v Zagreb konec 80. let, ne da bi vmes zaznal ali opisal kakršnokoli ozemlje ali (geo)politično tvorbo. Časovno izid knjige sovpada z dvema ključnima geopolitičnima trenutkoma iz slovenske zgodovine. Junija 2021 je Slovenija praznovala 30 let samostojnosti in neodvisnega nastopanja v mednarodnem diplomatskem okolju. Drugi ključni dogodek zaznamuje stoletnico vidovdanske ustave junija 1921, ki je pravno konsolidirala Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, hkrati pa končala obdobje prvega samostojnega pojavljanja Slovencev na geopolitični šahovnici, ki se je začelo oktobra 1918. Monografija združuje pomembno število geografskih, jezikovnih, kulturnih in večinoma sodobnih političnih podatkov in dogodkov, ki pomagajo vzpostaviti sliko slovenske (geo)politične krajine. Vse to tudi pomaga pojasniti nastanek slovenskega naroda in njegov razvoj do samostojne in neodvisne nacije. Glede na to, da je več kot četrtina knjige posvečena sodobni slovenski politiki in z njo povezanim geopolitičnim dogodkom , dobi bralec dober vpogled v dogodke, povezane s prvimi tremi desetletji slovenske neodvisnosti. Kar ta knjiga bralcu ne ponuja, še posebej to velja za francosko govoreče bralce, je geostrateška analiza. Avtor na kratko povzema obdobje Napoleonovih Ilirskih provinc in ilirskega gibanja, vendar ne poda nobene ocene strateškega vpliva Francije ali drugih velikih sil na te dogodke na slovenskem ozemlju. Še posebej manjka opis vzrokov in strateškega ozadja francoske ustanovitve Ilirskih provinc (1809–1813) ter vloge Francije pri oblikovanju versajske Jugoslavije v letih 1918–19. Analiza vpliva Francije na oblikovanje slovenskih meja z Avstrijo in Italijo , pa tudi trenutna in prihodnja pozicija Francije vis-a-vis Slovenije in regije, ki ji ta pripada, bi bili dobrodošli. Naj končamo z mislijo, da monografija avtorja Dr. Laurenta Hassida Une géopolitique de la Slovénie ponuja, predvsem francosko govorečemu občinstvu, dober vpogled v geografijo, identiteto in zgodovino Slovenije. Prav tako odpira vrata za nadaljnje raziskovanje in pisanje o geopolitiki Slovenije v francoskem jeziku. Za vse tiste, ki iz osebnih ali pa strokovnih vzgibov želijo izvedeti več o Sloveniji, ponuja ta knjiga solidno osnovo. Slovenskemu akademskemu svetu pa knjiga odstira vpogled v to, kako je slovenski geopolitičen kontekst viden skozi prizmo tujega, v tem primeru francoskega, avtorja, kar lahko spodbudi zanimanje za prihodnja dela na to temo, dostopna tudi tujemu občinstvu.

Kamin škofijske palače v Ljubljani je eno od najbolj nenavadnih umetniških del z začetka 16. stoletja. S katerimi konteksti je treba povezati to anonimno delo, ki je nastalo okrog leta 1512? To je bistveno vprašanje, ki ga je treba razrešiti brez posploševanj, kar pomeni, da se je treba soočiti s problematiko, namesto da bi se ji izogibali. Ta kamin, ki so mu raziskovalci namenjali le malo pozornosti, naj bi vseboval prvine »gotike« in »renesanse«, toda te besede leta 1512 niso imele nobenega pomena, preprosto niso obstajale. Edina beseda, ki so jo takrat uporabljali v škofijski palači v Ljubljani, je bila »eleganten«, in to besedo je treba postaviti v nasprotje z drugim izrazom, ki je bil takrat v Evropi zelo v modi, »barbarski«. Med osebnostmi, ki jih je treba umestiti okrog tega dela, sta škof Krištof Ravbar in humanist Avguštin Prygl, opredeliti pa je mogoče tudi širši intelektualni krog z Bernardom Pergerjem, Lorenzom Vallo, Angelom Polizianom in Francescom Colonnom. Če smo pozorni na spise teh avtorjev, še posebej na Colonnove, ni pravega vrednostnega nasprotja med njihovim časom in antiko. Pri njej se navdihujejo, da bi ustvarili govorico – nosilko kulture –, ne da bi zavračali srednjeveško umetnost, pri čemer so spoštovali superiornost krščanstva. Težko je poimenovati bitja, upodobljena na kaminu škofijske palače, in poimenovanje je lahko celo nevarno. Ne smemo prezreti tega semantičnega problema, kajti vsako navajanje imena se sklicuje na določeno kulturno ali jezikovno ozadje, ki nezavedno usmerja naše sklepanje. Prav tako je nemogoče uporabljati besedišče tiste dobe, ker pogosto ne vemo, katere jezike so govorili naročniki in umetniki ter kako so prilagajali ali prevajali določene izraze (to je bil pravi intelektualni problem že okrog leta 1500 – spor o nominalizmu, prve teorije prevajanja, Colonnova semantična oklevanja). Zavedali so se tudi, da ime trdno določi neko poljubno resničnost ter ne razreši problema razmerja med jezikovnimi bitnostmi in miselnimi predstavami. Tako zadnje raziskave na temo hibridizacije in metamorfoze zavzamejo stališče, da je treba bitja predvsem dobro opisati in jim ne dajati imen, ker jih lahko s tem iztrgamo iz njihovega konteksta. V Ljubljani ne vemo, ali gre za tuja, imaginarna, sanjska ali mitska bitja, preprosto za stare zglede ali igrive stvaritve. Poleg tega je bil proces hibridizacije v tistem času po Evropi zelo razširjen na različnih ravneh kulture, vsak primer je specifi čen. Z enakimi težavami se srečujemo pri dekorativnem rastlinskem okrasju, ki ne napotuje na nobeno posebno kulturno sfero – ali na več sfer hkrati. Da bi bolje razumeli kontekst, bomo skušali zamejiti problematiko govorice – umetniške, književne in domače. Ob preučevanju, kako je sestavljen kamin, lahko analiziramo tip govorice, ki je uporabljen. Noben jezik še ni določen (niti latinščina ne) in izbrati neki jezik pomeni tudi, da se človek vpiše v zgodovino, v politično in zemljepisno polje. Ker je Ljubljana križišče, so bile izbire nabite s pomenom, ljudje so se hoteli vpisovati v različna kulturna področja, med različne oblasti, od Rima, prek Svetega rimskega cesarstva in tja do slovanskega sveta. V tem kontekstu je bila naloga antike ponuditi celoto modelov, vendar pa je nikakor ne smemo obravnavati kot oviro za udejanjanje umetniške svobode in inteligence. To dvoje je imela, nasprotno, nalogo spodbujati. Analiza tipologije kamina kaže, da ne ustreza nobeni geografi ji, interpretira tako antiko kakor tudi srednji vek in je inovativna – ne glede na kakovost izdelave. Prisotna je torej jasna volja po razlikovanju od svojih sodobnikov. Da bi bolje preučili to razsežnost, je treba poseči po orodjih, lastnih govoricam. Mogoče je uporabiti splošen izraz »govorica umetnosti«, semiologija ali deli diskurza v retoriki, toda to nam le malo pomaga. Preveč prvin glede namenov se nam izmika. Zato je praktično nemogoče, da bi se na njihovi osnovi lotili medbesedilnega branja, ki bi razkrilo avtorja, osebo, ki ji je delo posvečeno/naročnika, gledalca. Tudi ni več sledu o razpravah o »arhitekturni govorici«, toda interpretacije Vitruvija so bile še zelo polemične – in torej vir svobode. Dejansko kamin ustreza izjemno nenavadnemu ukvarjanju z oblikami, do katerega je v Avstriji in Evropi prišlo v letih 1500–1520. Torej je treba kamin škofijske palače v Ljubljani poskusiti gledati in obravnavati zunaj vsakega referenčnega sistema, osredotočenega na Italijo ali na kakšno drugo pokrajino. To delo se opredeljuje samo kot lastno središče svojega referenčnega sistema. Če analiziramo like kot sintagme s sistemom paradigem in leksemov, je mogoče razbrati »jezikovno strukturo«. Najprej, površina ali praznina nimata vrednosti paradigme, če uporabimo teorije Aloisa Riegla in Clauda Zilberberga, liki so torej omejeni na preprost diskurz brez razmerja s kaminom, ki je njihov nosilec. Kar zadeva slovnična obrazila, je sistem števila in spolov zelo poenostavljen, interakcije med različnimi prvinami kamina so torej omejene na najmanjšo možno mero. Sami liki so sestavljeni iz leksikalnih in ne gramatikalnih sintagem, s prehodnimi glagolskimi razmerji. Ta poenostavitev govorice, v kateri pa ostaja nekaj jasnih pravil, vendarle osvetljuje napor in premišljevanje obdobja, kako narediti za svojo govorico in kulturo preteklosti, z namenom utrditi in poveličati sedanjost ter ne obuditi v življenje časa, ki so ga takrat že imeli za mrtvega. Na semantični ravni je velik problem, kako na novo izraziti svoje znanje, da bi ga mogli prenesti dalje. Na primer: obrtnik, ki je delal kamin, ni imel jezikoslovnega, kulturnega in teoretičnega znanja, da bi razumel napotila humanistov škofovskega dvora v Ljubljani, in iz tehničnega vidika je njegova izdelava slab prevod namenov naročnikov. Zakaj je vredno, da se posvetimo kaminu škofijske palače v Ljubljani in ne kakšnemu drugemu delu, bogatejšemu in bolj kakovostnemu, pri katerem bi se bilo lažje poigravati z izrazi, kjer bi bilo lažje razbirati interakcije? Zato, ker za bogatejša dela že obstajajo številne analitične metode, medtem ko se je ta kamin upiral vsem poskusom analize, ostal je zazidan v molk posploševanj. Treba je izdelati nova orodja, da bi ga pripravili k temu, da »spregovori«, in se osvoboditi splošnosti, ki izbrisujejo bogastvo posamičnega konteksta. Tako v Ravbarjevem krogu kakor pri Colonni ni umetnost ne antična ne moderna, predvsem je nekaj domišljijskega in duševnega. Treba je opustiti idejo vpliva in uporabiti idejo micelija Gillesa Deleuza in Félixa Guattarija, da bi dojeli medsebojno vplivanje med intelektualnimi in umetniškimi stvaritvami, se pravi, da ni hierarhične podreditve, da lahko vsaka prvina vpliva na vse druge ne glede na njihov položaj. Na Kranjskem je škofijski kamin zelo rodovitno vozlišče v še dokaj neraziskanem miceliju.

Kamin škofijske palače v Ljubljani je eno od najbolj nenavadnih umetniških del z začetka 16. stoletja. S katerimi konteksti je treba povezati to anonimno delo, ki je nastalo okrog leta 1512? To je bistveno vprašanje, ki ga je treba razrešiti brez posploševanj, kar pomeni, da se je treba soočiti s problematiko, namesto da bi se ji izogibali. Ta kamin, ki so mu raziskovalci namenjali le malo pozornosti, naj bi vseboval prvine »gotike« in »renesanse«, toda te besede leta 1512 niso imele nobenega pomena, preprosto niso obstajale. Edina beseda, ki so jo takrat uporabljali v škofijski palači v Ljubljani, je bila »eleganten«, in to besedo je treba postaviti v nasprotje z drugim izrazom, ki je bil takrat v Evropi zelo v modi, »barbarski«. Med osebnostmi, ki jih je treba umestiti okrog tega dela, sta škof Krištof Ravbar in humanist Avguštin Prygl, opredeliti pa je mogoče tudi širši intelektualni krog z Bernardom Pergerjem, Lorenzom Vallo, Angelom Polizianom in Francescom Colonnom. Če smo pozorni na spise teh avtorjev, še posebej na Colonnove, ni pravega vrednostnega nasprotja med njihovim časom in antiko. Pri njej se navdihujejo, da bi ustvarili govorico – nosilko kulture –, ne da bi zavračali srednjeveško umetnost, pri čemer so spoštovali superiornost krščanstva. Težko je poimenovati bitja, upodobljena na kaminu škofijske palače, in poimenovanje je lahko celo nevarno. Ne smemo prezreti tega semantičnega problema, kajti vsako navajanje imena se sklicuje na določeno kulturno ali jezikovno ozadje, ki nezavedno usmerja naše sklepanje. Prav tako je nemogoče uporabljati besedišče tiste dobe, ker pogosto ne vemo, katere jezike so govorili naročniki in umetniki ter kako so prilagajali ali prevajali določene izraze (to je bil pravi intelektualni problem že okrog leta 1500 – spor o nominalizmu, prve teorije prevajanja, Colonnova semantična oklevanja). Zavedali so se tudi, da ime trdno določi neko poljubno resničnost ter ne razreši problema razmerja med jezikovnimi bitnostmi in miselnimi predstavami. Tako zadnje raziskave na temo hibridizacije in metamorfoze zavzamejo stališče, da je treba bitja predvsem dobro opisati in jim ne dajati imen, ker jih lahko s tem iztrgamo iz njihovega konteksta. V Ljubljani ne vemo, ali gre za tuja, imaginarna, sanjska ali mitska bitja, preprosto za stare zglede ali igrive stvaritve. Poleg tega je bil proces hibridizacije v tistem času po Evropi zelo razširjen na različnih ravneh kulture, vsak primer je specifi čen. Z enakimi težavami se srečujemo pri dekorativnem rastlinskem okrasju, ki ne napotuje na nobeno posebno kulturno sfero – ali na več sfer hkrati. Da bi bolje razumeli kontekst, bomo skušali zamejiti problematiko govorice – umetniške, književne in domače. Ob preučevanju, kako je sestavljen kamin, lahko analiziramo tip govorice, ki je uporabljen. Noben jezik še ni določen (niti latinščina ne) in izbrati neki jezik pomeni tudi, da se človek vpiše v zgodovino, v politično in zemljepisno polje. Ker je Ljubljana križišče, so bile izbire nabite s pomenom, ljudje so se hoteli vpisovati v različna kulturna področja, med različne oblasti, od Rima, prek Svetega rimskega cesarstva in tja do slovanskega sveta. V tem kontekstu je bila naloga antike ponuditi celoto modelov, vendar pa je nikakor ne smemo obravnavati kot oviro za udejanjanje umetniške svobode in inteligence. To dvoje je imela, nasprotno, nalogo spodbujati. Analiza tipologije kamina kaže, da ne ustreza nobeni geografi ji, interpretira tako antiko kakor tudi srednji vek in je inovativna – ne glede na kakovost izdelave. Prisotna je torej jasna volja po razlikovanju od svojih sodobnikov. Da bi bolje preučili to razsežnost, je treba poseči po orodjih, lastnih govoricam. Mogoče je uporabiti splošen izraz »govorica umetnosti«, semiologija ali deli diskurza v retoriki, toda to nam le malo pomaga. Preveč prvin glede namenov se nam izmika. Zato je praktično nemogoče, da bi se na njihovi osnovi lotili medbesedilnega branja, ki bi razkrilo avtorja, osebo, ki ji je delo posvečeno/naročnika, gledalca. Tudi ni več sledu o razpravah o »arhitekturni govorici«, toda interpretacije Vitruvija so bile še zelo polemične – in torej vir svobode. Dejansko kamin ustreza izjemno nenavadnemu ukvarjanju z oblikami, do katerega je v Avstriji in Evropi prišlo v letih 1500–1520. Torej je treba kamin škofijske palače v Ljubljani poskusiti gledati in obravnavati zunaj vsakega referenčnega sistema, osredotočenega na Italijo ali na kakšno drugo pokrajino. To delo se opredeljuje samo kot lastno središče svojega referenčnega sistema. Če analiziramo like kot sintagme s sistemom paradigem in leksemov, je mogoče razbrati »jezikovno strukturo«. Najprej, površina ali praznina nimata vrednosti paradigme, če uporabimo teorije Aloisa Riegla in Clauda Zilberberga, liki so torej omejeni na preprost diskurz brez razmerja s kaminom, ki je njihov nosilec. Kar zadeva slovnična obrazila, je sistem števila in spolov zelo poenostavljen, interakcije med različnimi prvinami kamina so torej omejene na najmanjšo možno mero. Sami liki so sestavljeni iz leksikalnih in ne gramatikalnih sintagem, s prehodnimi glagolskimi razmerji. Ta poenostavitev govorice, v kateri pa ostaja nekaj jasnih pravil, vendarle osvetljuje napor in premišljevanje obdobja, kako narediti za svojo govorico in kulturo preteklosti, z namenom utrditi in poveličati sedanjost ter ne obuditi v življenje časa, ki so ga takrat že imeli za mrtvega. Na semantični ravni je velik problem, kako na novo izraziti svoje znanje, da bi ga mogli prenesti dalje. Na primer: obrtnik, ki je delal kamin, ni imel jezikoslovnega, kulturnega in teoretičnega znanja, da bi razumel napotila humanistov škofovskega dvora v Ljubljani, in iz tehničnega vidika je njegova izdelava slab prevod namenov naročnikov. Zakaj je vredno, da se posvetimo kaminu škofijske palače v Ljubljani in ne kakšnemu drugemu delu, bogatejšemu in bolj kakovostnemu, pri katerem bi se bilo lažje poigravati z izrazi, kjer bi bilo lažje razbirati interakcije? Zato, ker za bogatejša dela že obstajajo številne analitične metode, medtem ko se je ta kamin upiral vsem poskusom analize, ostal je zazidan v molk posploševanj. Treba je izdelati nova orodja, da bi ga pripravili k temu, da »spregovori«, in se osvoboditi splošnosti, ki izbrisujejo bogastvo posamičnega konteksta. Tako v Ravbarjevem krogu kakor pri Colonni ni umetnost ne antična ne moderna, predvsem je nekaj domišljijskega in duševnega. Treba je opustiti idejo vpliva in uporabiti idejo micelija Gillesa Deleuza in Félixa Guattarija, da bi dojeli medsebojno vplivanje med intelektualnimi in umetniškimi stvaritvami, se pravi, da ni hierarhične podreditve, da lahko vsaka prvina vpliva na vse druge ne glede na njihov položaj. Na Kranjskem je škofijski kamin zelo rodovitno vozlišče v še dokaj neraziskanem miceliju.

Prenovljena številka strokovne revije Bilten Slovenske vojske je namenjena vprašanju slovenske zavezanosti mirnemu reševanju konfliktov, kar se mi kot vrhovnemu poveljniku obrambnih sil Republike Slovenije zdi ne samo potrebno, temveč tudi nujno. Za to vidim kar nekaj razlogov. Zgodovinske izkušnje Slovenk in Slovencev niso bile prijetne, če govorimo o ohranitvi narodove identitete, izražene v jeziku ter kulturnem in narodnem izročilu. Kljub različnim pojavnim oblikam raznarodovalnih ukrepov mnogih tujih oblasti je našim prednikom uspelo z veliko modrosti, globoke narodne zavesti in tudi politične spretnosti ohraniti slovenski narod. Kako pomembno je dosledno upoštevanje določil mednarodnega prava tudi v kriznih razmerah ali celo v vojni, se je pokazalo leta 1991. Slovenija je zmagala v vojni, a ne le v vojaškem smislu, temveč je z upoštevanjem vseh pravnih norm hitro postala prepoznavna, sicer kot mlada, vendar na visokih pravnih in moralnih načelih utemeljena evropska demokracija. Vojne izkušnje iz leta 1991 so še povečale občutek slovenskega naroda za jasno zavračanje uporabe sile pri reševanju kakršnih koli konfliktov. Zato je moje zadovoljstvo ob povabilu k pisanju na temo Slovenci v službi miru toliko večje. Deloma tudi zaradi dejstva, da sem velik del svojega poklicnega življenja, in sicer od leta 1992 do 2005, preživel v OZN. Sprva kot veleposlanik RS, nato kot pomočnik generalnega sekretarja OZN. V obeh funkcijah sem imel precej opravka z mirovnimi operacijami. Mirovne operacije OZN so se takrat razmahnile in doživele velik razvoj, na drugi strani pa tudi bridka razočaranja ter trenutke globoke skepse. Vendar so se razvijale naprej, vse do današnjega obsega. Tema Biltena je predstavljena resnično poglobljeno, znanstveno, teoretično in praktično, s strateške in taktične ravni, upoštevajoč evolutivne in transformacijske značilnosti mirovnih operacij ter izhajajoč iz zgodovinskih izkušenj. Najpristojnejši avtorji v slovenskem strokovnem prostoru so osvetlili pomembne konceptualne spremembe na področju mirovnih operacij, ki so posledica številnih dejavnikov, predvsem pa pomembnih geopolitičnih sprememb v svetu. Ne smemo zanemariti vse večjega sodelovanja regionalnih organizacij pri uresničevanju mirovnih operacij, kar je posredno povzročilo drugačno razumevanje têrmina mirovna operacija in odprlo strokovne razprave tako na področju terminologije kot pri tehničnem izpolnjevanju obveznosti, pa vse do vprašanja nujnosti predhodnega mandata OZN. Te pomanjkljivosti se kažejo tudi v slovenskem prostoru, v katerem bo v prihodnje treba čim prej opraviti poglobljeno strokovno razpravo in poenotiti razumevanje tako v strukturah Slovenske vojske kot v širšem obrambno­varnostnem sistemu. Pri tem je mogoče uvodni in predvsem bolj teoretični del Biltena razumeti kot pomemben prispevek k temu pogledu. Del prispevkov omogoča zanimiv zgodovinski vpogled v sodelovanje Slovencev in pozneje Slovenk v različnih mirovnih prizadevanjih posameznih velesil in mednarodnih organizacij. Čeprav je vojaško posredovanje evropskih sil na otoku Kreti leta 1897 težko razumeti kot mirovno operacijo, je bil vsaj za nekaj časa dosežen cilj, ki je še vedno v ospredju sodobnih prizadevanj mednarodne skupnosti na tem področju. Posredovanje je namreč zagotovilo premirje med strankama v spopadu ter brez nepotrebnih žrtev omogočilo diplomatsko reševanje spora na otoku. Zaupanje najvišjih političnih in vojaških oblasti v Avstro­Ogrski, ki ga je takrat doživel II. bataljon 87. celjskega pehotnega polka, je bilo res posebno. Posebno tudi zato, ker so to vojaško enoto sestavljali predvsem Slovenci in ker ji je poveljeval Slovenec tudi ob namestitvi na Kreto. Kljub temu je treba poudariti, da je takšno razmišljanje nekonvencionalno, saj ob proučevanju literature o mirovnih operacijah ugotovimo, da se te začenjajo omenjati okrog leta 1919, in sicer z mirovnimi konferencami po koncu prve svetovne vojne in urejanjem različnih mejnih vprašanj v Evropi, z različnimi plebisciti in drugimi dogodki, ki so poleg političnega in drugega diplomatskega delovanja zahtevali tudi zaščito varnosti, zaradi česar so sledile vojaške operacije, ki so bile namenjene prav temu. Zgodovina veliko govori o mirovnih operacijah, ki so bile namenjene vzdrževanju premirja. Pri teh operacijah je šlo za postavitev koalicijskih sil na območje, na katerem je premirje že obstajalo in ga je bilo treba vzdrževati med dobro organiziranimi in discipliniranimi oboroženimi silami. Danes je položaj oboroženih sil precej drugačen, zaradi česar je treba pogledati vso zgodovino in vse vidike mednarodnega vojaškega delovanja, ki nima značaja oboroženega boja, temveč vojaške prisotnosti z različnimi vidiki uporabe vojaške sile in seveda z vedno prisotno pripravljenostjo ter sposobnostjo mirovnih sil, da so učinkovite v samoobrambi in pripravljene uporabiti orožje tudi za izpolnitev svojega mandata. Če danes s tega vidika utemeljeno gledamo na mirovne operacije, je popolnoma jasno, da je treba poznati zgodovino in presoditi, kaj se lahko naučimo iz izkušenj in kako je treba razmišljati o sedanjosti. O sedanjosti pa je seveda treba razmišljati, kajti če pogledamo stanje današnjih mirovnih operacij, vidimo, kako pomembna je ta vojaška dejavnost za sodobni svet. Zadržal se bom le pri OZN, ki je s stališča mirovnih operacij danes najpomembnejša organizacija. V mirovnih operacijah v okviru OZN deluje približno 140.000 vojakov. Nobena vojaška sila nima tolikšnega števila uniformiranega osebja, dejavnega v tujini. Ti ljudje so razporejeni v osemnajstih trenutno aktivnih mirovnih operacijah, vsaka pa stane organizacijo sedem milijard dolarjev. To je največji del sredstev, ki jih porabi OZN, a je ta poraba še vedno majhna v primerjavi z drugimi vrstami vojaškega nameščanja zunaj OZN, ki nimajo značaja mirovnih operacij. Mirovne operacije so postale zelo vsestranske. Zadnje, uvedene v Afriki (Darfur, Čad, Centralnoafriška republika), že na začetku spadajo med najzahtevnejše. Iz tega je mogoče sklepati, da se zahtevnost mirovnih operacij povečuje, s čimer raste tudi stopnja tveganja. Leta 2007 je življenje izgubilo 67 pripadnikov mirovnih operacij OZN. Če gledamo po posameznih operacijah, vidimo, da jih je bilo tega leta samo v Libanonu šest. Libanon je, odkar obstajajo mirovne operacije, eno izmed najnevarnejših območij, čeprav je danes nekoliko zunaj središča zanimanja. To lahko pripišemo dejstvu, da je tam aktivna mirovna operacija, zaradi katere se stanje sorazmernega miru bolje vzdržuje. Mirovne operacije so nevarne in vsestranske. Vsestranske zato, ker v ospredju ni več le razmejitev vojskujočih se strani. Poleg klasičnih funkcij se v sodobnih mirovnih operacijah opravljajo tudi druge. Zagotavljanje varnega okolja za politično normalizacijo, humanitarno dejavnost in razvoj je celovita naloga, ki zahteva delovanje mirovnih sil daleč od vsakdanjih oblik vojaškega nameščanja. Ob tem se postavljajo različna vprašanja o usposabljanju in usposobljenosti mirovnih sil. Vprašati pa se je treba tudi, kako celovito obravnavati izkušnje iz dosedanjih mirovnih operacij in organizirati sistem poveljevanja, posebej še v organizacijah, kot je OZN, pri čemer je pomembno, da nacionalni kontingenti ne izgubijo svoje identitete. Torej obstajata dve liniji komunikacije, ena po poteh, ki jih določa mednarodna organizacija, in druga po tistih, ki jih določa nacionalni sistem oboroženih sil. Kako to uskladiti in doseči učinkovito delovanje, kako zagotoviti delovanje različnih kultur, pripadnikov in ravni usposobljenosti na način, ki bo omogočil uspešnost mirovne operacije? To so vselej velika vprašanja oziroma problemi. V zadnjih letih je postalo aktualno vprašanje, ki kaže na zahtevnost sodobnih mirovnih operacij. Mirovne operacije imajo večkrat nalogo omogočiti okolje, v katerem se lahko izvedejo volitve, in pomagati pri uvedbi pravnega reda ter institucij, ki ta red vzdržujejo. Obe nalogi sta izjemno zahtevni. Vzpostavljanje varnega okolja za volitve v državi, kjer so komunikacije slabe, kjer ni tradicije volitev in kjer je z vsakim političnim dogodkom povezano nasilje, je izjemno težka naloga. Vzpostavljanje pravnega reda v okoljih, kjer ni takšne tradicije in ustrezne infrastrukture, je še težje. Pogosto se pri tem pojavi potreba po vključevanju civilne policije, ki ima v mirovnih operacijah zahtevne naloge. Civilna policija ima poleg težav, povezanih s prej omenjeno vsestranskostjo, še nekatere druge posebnosti. Treba se je prilagoditi lokalnemu okolju, in sicer tako, da omogoča učinkovito opravljanje policijskih nalog. Kako to zagotoviti v okolju, kot je na primer Haiti s svojo težko preteklostjo, kako v jezikovno zahtevnih okoljih, kot je bil do pred kratkim Vzhodni Timor, ali v drugih težavnih okoliščinah? Vse to so izjemno zahtevne naloge, ni pa veliko razumevanja za vse podrobnosti in težave, ki se pojavljajo ob njihovem uresničevanju. Mednarodna in politična javnost sta pogosto zadovoljni že z določitvijo mandata mirovni operaciji. S tem je za marsikoga vprašanje rešeno, saj je mandat določen in bo prišlo do nameščanja sil. Vendar pa se stvarno reševanje težav takrat šele začne. Šele takrat je očitno, kako malo lahko v kontekstu konkretne situacije pomenijo splošne resolucije Varnostnega sveta OZN in drugi akti, s katerimi se določajo mandati. Zato menim, da je nujen podroben pogled v izkušnje, tako iz oddaljene preteklosti kot tudi iz naše sedanjosti. Pri govoru o civilni policiji je treba upoštevati tudi nekatere popolnoma človeške vidike, ki se pojavljajo pri vsaki mirovni operaciji. Nekoč sem z nekim zelo izkušenim voditeljem civilno­policijskih dejavnosti govoril o potrebi, da bi na misijo na Kosovo poslali dodatne policiste spomladi, ko zima mine in postanejo ljudje dejavnejši in se zato poveča obseg kriminala. Pojasnil mi je, da se ta težava ne pojavlja le na območju omenjene misije, temveč povsod po Evropi. Povsod se spomladi poveča število kriminalnih dejanj, zato je v tem času najtežje najti policiste, ki so pripravljeni zapustiti domovino, kjer jih bolj potrebujejo, in oditi v okolje misije, ki se ravno sooča s povečanimi potrebami. To omenjam zaradi razumevanja, da nameščanje mirovnih sil, tako vojaških kot civilno-policijskih, ni le stvar mandatov in vojaške organizacije, temveč včasih čisto osnovnih vprašanj, ki spremljajo družbeno dogajanje. Omenil sem že, da je zgodovinski spomin zelo pomembna kategorija in sestavina razmišljanja o današnjih mirovnih operacijah. Za sklep bi dodal še eno misel. Menim, da je za vse države, zlasti za tiste, ki so pri sodelovanju v mirovnih operacijah nove, pomembno, kako organizirajo svoje znanje o mirovnih operacijah. To je znanje, ki se ne da naučiti iz knjig, napisanih na univerzah, temveč se pridobi s spremljanjem in skrbno analizo izkušenj. Zelo pomembno je, da se to znanje načrtno organizira, da se izkušnje načrtno zbirajo in analizirajo ter da iz tega postopoma izide doktrina, ki je potrebna, da se država, kot je Slovenija, ki je nov dejavnik pri izvajanju mirovnih operacij, dobro znajde in ustrezno definira svoj položaj in svojo vlogo v mednarodnih mirovnih operacijah. Za dosego tega cilja je za novo državo pomembno sodelovanje s tistimi državami, ki imajo daljši staž in bogatejše izkušnje pri mirovnih operacijah. Sosednja Avstrija je znana po tem, da ima v OZN enega najdaljših in najbolj zanimivih sistemov izkušenj iz mirovnih operacij. Avstrija je že od vstopa v OZN aktivna v številnih dejavnostih, povezanih z mirovnimi operacijami. Njeni vojaki so sodelovali v vrsti mirovnih operacij, tudi civilna policija je prisotna v marsikateri. Tako pridobljene izkušnje so izjemno dragocene, njihova uporaba pa nujna za uspeh načrtovanja in delovanja v prihodnjih mirovnih operacijah. In ta prihodnost bo zapletena! V OZN so nekoč, ko je bilo pripadnikov mirovnih operacij okrog 80.000, mislili, da se ne da narediti nič več in je večje število pripadnikov nepredstavljivo. Danes je pripadnikov občutno več, razvoj bo najverjetneje še napredoval, razmere pa bodo še bolj zapletene. Ne želim pisati futuristično o stvareh, ki se še niso zgodile in o katerih ne bi bilo prav razpravljati. Želim pa opozoriti, da zgodovina mirovnih operacij še ni končana in da bo njihova prihodnost nevarna in zahtevna. Ravno tako želim ponovno poudariti pomen te številke Biltena Slovenske vojske, ki vstopa v novo desetletje, in izraziti zadovoljstvo, da mi je bilo omogočeno napisati nekaj misli. Posebej pa naj poudarim, da bom kot vrhovni poveljnik slovenskih obrambnih sil tudi v prihodnje posebno pozornost namenjal dosežkom prav na področju sodelovanja v mirovnih operacijah, še posebej pa me bodo zanimale njihove izkušnje. Avtorjem prispevkov v tej pomembni številki Biltena Slovenske vojske se zahvaljujem za njihov znanstveni in strokovni prispevek, vsem, ki so s slovensko zastavo na ramah že opravili pomembno delo v imenu Republike Slovenije, pa izrekam veliko spoštovanje v upanju na korektno izpolnjevanje obveznosti tudi v prihodnje.

Ministrstvo za obrambo je lani (2020) izdalo monografijo brigadirja Branimirja Furlana, dr. znanosti, Nacionalna (varnostna) strategija. Izšla je v času po leta 2019 sprejeti Resoluciji o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (ReSNV-2) in ravno v času, ko se je v Slovenski vojski začel proces vojaškega strateškega premisleka in nastajanja predloga vojaške strategije. Sodelujočim pri slednji je bila monografija v pomoč in oporo. Monografija bo gotovo dober pripomoček tudi pripravljavcem naslednje obrambne strategije, pa tudi strateških planskih dokumentov. Za uporabnike in preučevalce ReSNV-2 je monografija znanstveno utemeljen pripomoček za boljše razumevanje procesov priprave in vsebine resolucije ter njeno umeščanje v teorijo in prakso. Ob Marsovi dediščini dr. Antona Žabkarja je to drugo delo v slovenščini na področju nacionalnovarnostne strategije, ki nam lahko pomaga pri preučevanju strateškega okolja, krepitvi strateške misli in teorije ter oblikovanju in udejanjanju strategij. Brigadir Furlan na začetku predstavi razvoj in vloge strategij na splošno, v nadaljevanju pa je osredotočen na nacionalnovarnostno področje. To je pomembno tudi z vidika sodobne uporabe strategij, ko se te vsaj v poljudnem pomenu ne uporabljajo samo za velika področja in sisteme, temveč tudi na »individualni« ravni. Na vojaško-obrambnem področju pa je to bistveno tudi zaradi ravni vojaškega delovanja. Tako brigadir Furlan opiše povezave med strateško, operativno in taktično ravnjo delovanja. Popelje nas skozi razvoj teh povezav, s čimer nam pojasni današnje stanje, ko so različne ravni bolj povezane in vplivajo ena na drugo. To je še posebno pomembno za države velikosti Slovenije, kjer se večina strateških rešitev udejanja na nižji taktični ravni. Ob tem brigadir Furlan pojasnjuje tudi razliko med operatiko, operacijo in delovanjem oziroma prevajanjem angleških terminov v slovenščino. Tako monografija ob vsebinskih zapolnjuje tudi terminološke vrzeli. Avtor si skozi vso monografijo prizadeva uporabljati slovensko izrazoslovje ter utemeljuje pomembne koncepte in termine za razvoj znanstvenega področja teorije strategije. Tako spodbuja tudi praktično rabo slovenske terminologije na področju strategije v vojski in celotnem nacionalnovarnostnem sistemu. Osrednji del monografije prikazuje in pojasnjuje elemente za oblikovanje nacionalne strategije in opisuje različne strategije ter strateške načine, poti delovanja oziroma uresničevanja ciljev. Pri slednjih je posebej bistveno in poudarjeno odvračanje, ki je v slovenski teoriji in praksi bilo premalo izpostavljeno, ob tem, da je vsako odvračanje boljše od vojne. Podrobneje sta obdelani tudi eskalacija in jedrska strategija. Obe sta za Slovenijo zanimivi tudi z vidika njenega članstva v EU in Natu ter z vidika uporabe mehanizmov, ki niso v njeni lasti. V monografiji so predstavljeni tudi nekateri specifični, toda bistveni strateški dejavniki, tehnologija, geopolitika in mednarodni red ter nadnacionalne strategije, ki jih je treba upoštevati pri oblikovanju strategije nacionalne varnosti. Posebej je izpostavljeno strateško komuniciranje, ki je koncept v razvoju, a bo v prihodnosti gotovo zelo pomemben. Brigadir Furlan uspešno povezuje teorijo s prakso in slovensko realnostjo. Tako nakazuje, kako je mogoče strategijo udejanjiti v praksi, s čimer je pozornim preučevalcem in uporabnikom monografije olajšal raziskave v tujih delih. S primerjavo tujih sistemov in analizo različnih avtorjev ponuja veliko primerov in argumentov za nujno strokovno in kritično strateško mišljenje ter dokazuje, kar je zapisal v sklepu, da gre pri strateškem procesu »za iskanje najboljšega približka strategije, ki bo najbolj uspešno zagotavljala doseganje želenega stanja ob razpoložljivih virih«. Monografija pojasnjuje strategijo operativnega delovanja in tudi razvojno strategijo. Oba elementa sestavljata celovito strategijo. Nacionalna strategija je vedno kompromis med več dejavniki, zato je zelo pomemben zaključek brigadirja Furlana v sklepu, da »Bistveno je (po Bettsu), da se ne sklepajo kompromisi o virih, ki so nujni za doseganje ciljev, temveč o ciljih«. Z znanstveno utemeljitvijo, primeri ter povezavo teorije in realnosti je brigadir Furlan pokazal smer, med drugimi tudi vojaškim častnikom, za krepitev strateške misli, dela na strateški ravni ter pri oblikovanju in udejanjanju strategij. Strategija je na splošno pot oblikovanja, za majhne države oziroma vojske pa iskanja ugodne strateške situacije. To iskanje je za visoke častnike in generale na strateški ravni eno osnovnih poslanstev, ta monografija pa nam pri tem lahko zelo pomaga. Zdaj že upokojen brigadir Slovenske vojske Branimir Furlan je bil eden plodnejših piscev v vojski. Med drugim je bil ključni avtor Vojaške doktrine, ki jo je Vlada RS sprejela leta 2006. Tako z veseljem čakamo na njegovo naslednjo knjigo, ki bo osredotočena na vojaško strategijo.

Družinski odnosi predstavljajo eno izmed najdragocenejših človekovih izkušenj, tako znotraj kot zunaj vojske, zato lahko morebiten razdor ali nesoglasje močno vpliva na posameznike in družbo. Podpora družini vpliva tudi na poklicne kazalnike, kot so pridobivanje in zadržanje kadra ter pripravljenost vojske. Pripadnost družine vojaški službi se lahko prenaša iz generacije v generacijo in vpliva na javno podporo vojski kot ustanovi. V tej tematski številki Sodobnih vojaških izzivov so predstavljeni medsebojni vplivi družine, vojske in širše družbe. Prispevki o vojaških družinah dajejo vpogled v sociološke vidike »vojaških družin« v Sloveniji in tujini. V člankih so obravnavana svojevrstna in pomembna vprašanja, povezana z vojaškimi družinami ter družbo. Za dosego napredka pri podpori vojaških družin je nujen objektiv socioekološkega modela za raziskovanje dejavnikov tveganja in zaščite v kombinaciji z znanstvenim pristopom in osredotočenostjo na kontekstualne dejavnike. Avtorji so se zato v svojih člankih osredinili na kompleksnost in pomen vojaških družin ter učinke politike, ki je s tem povezana. Na področju vede o družini je le malo pozornosti namenjene znanstvenim raziskavam, zato bi bilo treba preučiti sedanje in pretekle razmere na tem družbenem področju ter njihov vpliv na družine različnih socioekoloških ravni. Kot podlaga za obravnavo politik in raziskovalnih načrtov je lahko dobro izhodišče zgodovinsko ozadje družine in njenih odnosov z vojsko v Sloveniji in tujini (Jelušič, Jelušič Južnic in Juvan, 2020). Raziskave o vojaških družinah v Slovenski vojski so razmeroma novo in vedno pomembnejše področje, če upoštevamo spremembe v zadnjih treh desetletjih, ki so se zgodile zaradi prostovoljnega služenja in nato še profesionalizacije vojske. Avtorji se podrobno ukvarjajo tudi z organizacijskimi in političnimi spremembami v Sloveniji, ki so potekale hkrati z raziskovanjem vojaških družin doma in v tujini. Čeprav se vojaškim družinam zdaj priznava širši pomen, še vedno ostajajo ovire do uspešnega izvajanja podpornih programov. Hess, Jakopič in Kasearu s sodelavci v svojih prispevkih (2020) navajajo več primerov podpornih programov, ki vojaške družine lahko krepijo in povečajo njihovo pripravljenost. Za doseganje najboljših kazalnikov se je treba usmeriti ne samo v reševanje težav, temveč tudi v primarno preprečevanje dejavnikov tveganja in spodbujanje odpornih družin (na primer s spodbujanjem kakovostnih zaupnih odnosov), za kar je nujna podpora na več ravneh delovanja, vključno s psihološko podporo, socialnim varstvom, pravnim svetovanjem in duhovno oskrbo. Poleg kontekstualnih vidikov in preučitve družbenih razmer je pomemben del raziskovanja vojaških družin tudi opredelitev dejavnikov tveganja in zaščite za socioekološke kazalnike na podlagi empiričnih raziskav. Vuga (2020) opisuje akcijski načrt za sedanje raziskave, v katerem so opredeljeni dejavniki različnih socioekoloških ravni, ki vplivajo na kazalnike o vedenjskem zdravju družin. Med dejavnike tveganja in zaščite, ki so najbolj povezani s kazalniki v slovenskem vojaškemu kontekstu, se lahko usmerijo tudi prihodnji programi in odločitve. Pristop, ki temelji na javnem zdravstvu, se v drugih državah uporablja za seznanjanje vojaških voditeljev s potrebami njihove vojske. Pri našem sodelovanju z vojsko ZDA smo modele dejavnikov tveganja in zaščite uporabili za opredelitev posebnih spremenljivih dejavnikov pri predvidevanju vedenjskih kazalnikov in kazalnikov zdravja družin. Prav v to bi lahko tudi usmerili ukrepanje na ravni posameznika, družine, službe in skupnosti. Širjenje modela socioekoloških raziskav, ki ga Vuga načrtuje s sodelavci, bo uporabno za Slovensko vojsko, rezultati pa bi lahko bili koristni tudi za druge vojaške organizacije. Ukrepanje, ki izhaja iz modelov dejavnikov tveganja in zaščite v projektu MilFam (vojaške družine), se nato lahko preizkusi v študijah, da se zagotovita učinkovito izvajanje in spreminjanje kazalnikov vedenjskega zdravja. Projekt MilFam bo predstavljal pomemben korak pri obravnavanju potreb vojaških družin v Sloveniji. Preostali članki navajajo še več pomembnih vidikov vojaškosocioloških raziskav, vključno z razlikami med državami, izzivi napotitve in demografskimi spremembami, ki vplivajo na koncept »vojaških družin«. Kasearu s sodelavci v prispevku (2020) primerja koncept vojaških družin v treh različnih državah. Obravnavanje družin kot del vojske ali ločeno, kot velja za nekatere druge poklice, je odvisno od tega, kako je v različnih državah opredeljena vojaška služba. V nekaterih kontekstih je poudarjen način namenjen samo pripadnikom brez upoštevanja civilnih družinskih članov. V vojski je veliko razlogov, ki nakazujejo, da programi za civilne družinske člane in tako usmerjena politika ne koristijo samo vojaškim družinam, temveč lahko izboljšajo tudi pripravljenost vojske. Sedanja politika ne omogoča podpore življenjskim sopotnikom oziroma zakoncem in otrokom, ki ostanejo doma. Napotitve v takih razmerah lahko vodijo v psihološke stiske, finančna bremena in slabše delovanje družine. V digitalni dobi so pripadniki na misijah pogosto dobro obveščeni o težavah doma in se zaradi pomanjkanja razmer, ki bi podpirale člane vojaških družin, lahko počutijo nemočne, kadar so zdoma. Poleg izzivov, ki jih povzroča ločitev, se vojaške družine spoprijemajo tudi s svojevrstnimi izzivi bivanja v tujini. V takšnih razmerah sta pomembni infrastruktura in mreža za zagotavljanje neformalne ter formalne podpore družinskim članom, kadar se poskušajo znajti v novem okolju. To vključuje materialno in čustveno podporo družinskim članom med prilagajanjem na življenje v tuji državi. Nastanitev, zdravstvena oskrba, izobraževanje, jezik in možnosti zaposlitve za družinske člane so nekatere izmed skrbi, s katerimi se družine spoprijemajo med bivanjem v tujini. Odvisno od velikosti vojaške infrastrukture v tujini lahko vojska pomaga s svojimi notranjimi viri. Pogosto pa ni na voljo zadostne notranje podporne infrastrukture, zato se nekatere izmed teh pomanjkljivosti lahko zapolnijo s sporazumi z državami gostiteljicami. Švab (prav tako tudi Jelušič s sodelavci ter Kasearu s sodelavci) omenja dodatno kompleksnost, pri čemer izzivi, s katerimi se spoprijemajo vojaške družine, niso odvisni samo od vojaške infrastrukture in politike, temveč tudi od družinske strukture ter dinamike. Jelušič in sodelavci izpostavljajo, kako se je tipična družina pripadnika vojske razvijala v preteklosti. Švab opisuje dinamiko družinske strukture v Sloveniji in njeno prepletanje z organizacijskimi potrebami vojske. Struktura družine se je v zadnjih desetletjih bistveno spremenila, kar predstavlja vojaškim družinam nove izzive. S spreminjanjem družinskih struktur so povezani raznovrstni dejavniki tveganja in področja, v katera morajo biti usmerjeni podporni programi. Delitev dela in družinskih vlog se v Sloveniji in po svetu nenehno razvija. Vedno več je raziskav, ki utemeljujejo pomembnost spola in delitve dela v vojaškem kontekstu. Podpora pripadnicam z otroki se razlikuje od podpore, ki so je deležni njihovi moški kolegi, zato so nujni bolj ciljno usmerjeni podporni programi. V raziskavah in politiki moramo biti pri uresničevanju potreb različnega delovanja vojaških družin pozorni na formalne in neformalne podporne mreže. V celotni tematski številki se omenjajo posebni primeri programov, ki so vojaškim družinam že na voljo. Bistveno je, da se programi ne samo izvajajo, temveč da izvajanje učinkovitih programov temelji na trdni podlagi empirične podpore. Eden izmed takšnih primerov je program PREP (angl. Preparation and Relationship Enhancement/Education Programme, program za pripravo in izboljšanje/izobraževanje o odnosih), ki je v več državah na voljo za podporo zaupnim partnerstvom med vojaškimi pari. Podatki številnih študij dokazujejo učinkovitost tega programa pri zmanjševanju stisk. V tej tematski številki je prikazano, kako pomembna je vojaška družina za učinkovito poklicno delo. Kljub svojemu očitnemu pomenu pa vojaške družine pogosto nimajo dovolj podpore v različnih oblikah (na primer z ustreznimi razmerami ali preprečevalnimi ukrepi na podlagi dejstev), kar ne samo vpliva na poklicne kazalnike, kot so zadovoljstvo na delovnem mestu, stalnost, izostanki z dela in zadovoljstvo z vodstvom, temveč družine izpostavlja težavam in psihološkim stiskam. Ločitve oziroma razhodi in samsko življenje (tj. družbena osamitev) so poleg negativnih poklicnih kazalnikov povezani s tveganji za pojav depresije in samomorilnosti. Podporni programi se morajo osredotočiti na spremembe družinskih struktur, ki so lahko še posebno stresne, kot tudi na negativne dejavnike stresa, ki se pojavijo znotraj družinskih struktur (na primer nesoglasja in nasilje v družini), kar prav tako vpliva na poklicne kazalnike. Prav na to medsebojno povezanost opozarja tematska številka, ki bo lahko uporabna referenca za prihodnje raziskovalne študije in način delovanja, ki bo usmerjeno v korist vojske in vojaških družin.

Na uvajalnem seminarju je bil predstavljen pomen Leksikološke sekcije ISJ FR ZRC SAZU, kot se kaže iz del, objavljenih v letih 1977-2002. Analitično je bilo osvetljeno konkretno slovaropisno delo, zlasti SSKJ, v perspektivi novih slovarskih projektov pa odprt jezikoslovno utemeljen razmislek o sodobnejšem, elektronsko podprtem nadgrajevanju klasičnega slov ar opisnega pristopa.

V poročilu o angleško pisani slovnici Friderika Barage A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language (Detroit, 1850) je predstavljeno eno najvidnejših del t. i. misijonske ling-vistike. Kljub temu da ga je kot pionirsko delo s tega jezikoslovnega področja opravil prav slovenski misijonar, doslej v slovenskem prostoru še ni bilo predstavljeno. Z osnovno strukturo slovnice so v sestavku prikazane značilnosti očipvejščine kot manj znanega neindoe-vropskega jezika ter Baragov konceptualni pristop. Slovnica je bila namreč po njegovem mnenju nujna predhodna stopnja za že snujoči slovar očipvejskega jezika, ki mu je nekaj let kasneje dal naslov A Dictionary of the Otchipwe Language (prim, predstavitev tega slovarja v Jezikoslovnih zapiskih 6).

Bibliografija Vlada (Vladimirja) Nartnika za čas do leta 1995 je bila objavljena v knjigi Biografije in bibliografije raziskovalcev Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU 3: 1986–1995 (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1998, 48–53). Tukajšnja bibliografija zajema njegovo objavljeno delo in objave o njem. Objavljeni povzetki niso upoštevani, če je delo, na katero se nanašajo, izšlo, predavanje kot govorni nastop pa je upoštevano le, če ni bilo objavljeno ali predstavljeno v objavljenem povzetku. Elektronske objave prvotno natisnjenih del tu niso navedene, lahko pa so dosegljive v vedno znova osveženi bibliografiji na spletnem naslovu http://splet02.izum.si/cobiss/bibliography?code=06331. – Za osnovo so bili uporabljeni podatki iz Cobissa, ki jih je pripravila naša sodelavka Mojca Uran iz Biblioteke SAZU v Ljubljani.

Bibliografija Jakoba Müllerja za čas do leta 1995 je bila objavljena v knjigah Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih sodelavcev Slovenske akademije znanosti in umetnosti (1: 1964–1975: Ljubljana: SAZU, 1976, 142–143) in Biografije in bibliografije raziskovalcev Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (2: 1976–1985, Ljubljana: SAZU, 1986, 27–29; 3: 1986–1995, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1998, 45–47). Tale izpopolnjena bibliografija zajema avtorjevo slovenistično, predvsem jezikoslovno delo in objave o njem. Objavljeni povzetki niso upoštevani, če je delo, na katero se nanašajo, izšlo, predavanje kot govorni nastop pa je upoštevano le, če ni bilo objavljeno ali predstavljeno v objavljenem povzetku. Elektronske objave prvotno natisnjenih del tu niso navedene, lahko pa so dosegljive v vedno znova osveženi bibliografiji na spletnem naslovu http://splet02.izum.si/cobiss/bibliography?code=00333. – Za osnovo so bili uporabljeni podatki iz Cobissa, ki jih je pripravila naša sodelavka Mojca Uran iz Biblioteke SAZU v Ljubljani.

Uvod: Duhovnost v zdravstveni negi v svetu temelji na raziskavah, ki so podlaga za praktično delo medicinskih sester. Namen raziskave je bil ugotoviti število objavljene znanstvene literature na temo duhovnosti v zdravstveni negi v slovenskem prostoru in jo proučiti glede na raziskovalni pristop in vsebinsko tematiko.Metode: Uporabljen je bil pregled znanstvene literature, objavljene od 2005 do 2017 v podatkovni bazi COBIB.SI. Iskanje je potekalo s ključnimi besedami: »duhovnost«, »duhovna oskrba«, »celostni pristop«, »zdravstvena nega«, »paliativna oskrba«, »žalovanje«, »umiranje«, »duhovno zdravje«. Uporabljena je bila metoda analize vsebine. Rezultati: Izmed 367 identificiranih objav je bilo v končno analizo vključenih 11 znanstvenih del. Z metodo analize vsebine so bile identificirane tri kategorije: (1) razumevanje pojma duhovnosti in duhovne oskrbe ter pripisovanje njunega pomena za paciente; (2) zaznavanje duhovnih potreb pacientov in izvajanje prakse duhovne oskrbe; (3) predstavitev potencialov eksistencialno- fenomenološkega pristopa, ki poglabljajo samorazumevanje spremljevalca pri spremljanju in duhovni podpori pacientov in njihovih svojcev.Diskusija in zaključek: Zanimanje za obravnavano temo je v domačem prostoru prisotno. V znanstvenih objavah je duhovnost najpogosteje obravnavana na področju paliativne oskrbe in umiranja. Medicinske sestre imajo pomembno vlogo pri zaznavanju in opozarjanju na duhovne potrebe pacientov ter nudenju podpore.

Uvod: Preprečevanje padcev je pomemben del rehabilitacijske obravnave. S timsko obravnavo in sistematičnim izvajanjem aktivnosti pri za padec visoko ogroženih pacientih se število padcev lahko zmanjša. Metode: V raziskavo je bilo vključenih 1.634 pacientov na rehabilitaciji po možganski kapi v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije – Soča (URI – Soča) od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2012. Za ugotavljanje učinkovitosti aktivnosti za preprečevanje padcev pacientov je bila izvedena retrospektivna opazovalna raziskava z elementi akcijskega raziskovanja. Uspešnost izvedenih aktivnosti za preprečevanje padcev se je ugotavljala na podlagi incidence padcev. Rezultati: V primerjavi z obdobjem 2007 do 2010, ko so se izvajale splošne aktivnosti za preprečevanje padcev in je incidenca padcev npr. leta 2007 znašala 4,5/1000 bolnišničnooskrbnih dni, se je le-ta v letih 2011 in 2012 po uvedbi lestvice za oceno tveganja za padec ter sistematičnega delovanja celotnega rehabilitacijskega tima pomembno zmanjšala, tako da je leta 2012 znašala 2,8/1000 bolnišničnooskrbnih dni. Učinkovitost sistematičnega delovanja pri preprečevanju padcev se kaže v manjšem številu pacientov, ki so padli enkrat (p = 0,025). Diskusija in zaključek: S sistematičnim delovanjem multidisciplinarnega rehabilitacijskega tima lahko učinkovito zmanjšamo število padcev pacientov po možganski kapi na rehabilitacijskem oddelku. Vpliv teh aktivnosti na preprečevanje padcev pacientov v domačem okolju po zaključeni rehabilitaciji odpira tudi možnosti za nadaljnje raziskovalno delo.

Il presente contributo muove dal considerare come i progetti e i disegni di legge che disciplinano le cosiddette “direttive anticipate di volontà”, ne sanciscono il carattere vincolante. Nella stessa direzione procede anche il parere elaborato dalla Commissione Giustizia. Quest’ultima rispetto a tale vincolatività ritiene addirittura “improponibile” e “non accettabile” l’istituto dell’obiezione di coscienza. Gli Autori, invece, sostengono l’importanza della previsione dell’obiezione di coscienza in una normativa sul testamento biologico che voglia “impegnare” il medico ad “ubbidire” alle volontà manifestate anteriormente. La questione si pone con riferimento alle azioni o alle omissioni che possono causare la morte. Il riconoscimento giuridico dell’obiezione di coscienza comporta che quando la legge prevede comportamenti che causano direttamente (ad esempio nel caso dell’aborto volontario) o possono concorrere a causare (ad esempio, per la sospensione/interruzione di trattamenti sanitari) la soppressione della vita umana, il medico può legittimamente non applicarla. D’altra parte non va dimenticata – ricordano gli Autori – la ratio dell’obiezione di coscienza. Poiché il fine dell’organizzazione statale è la difesa della vita umana, il riconoscimento dell’obiezione di coscienza implica anche il riconoscimento della coerenza dell’obiezione stessa con i fini ultimi dello Stato. In tale interpretazione l’esercizio dell’obiezione non è soltanto la salvaguardia della libertà di coscienza, di pensiero e di religione, ma anche lo strumento per mantenere il valore della vita umana. ---------- This contribution, starting from the evaluation of bills on “living will”, shows how such “will” confirm their obligatoriness. The opinion elaborated by the Commission of Justice goes on the same way. This one holds such obligatoriness as a solution that absolutely “cannot be proposed” and it holds the objection of conscience as “unacceptable”. On the contrary, the Authors support the importance of the provision of the objection of conscience within regulations, on living will, inclined to “bind” the physician to “obey” the will previously manifested. The kernel of the problem is the action or the omission that can cause the death. The legal recognition of the objection of conscience implies that, if the law provides behaviors that directly cause (voluntary abortion for example) or that can assist to cause the suppression of human life (the suspension/withdrawal of medical treatments for example), the physician can legally not to apply it. One should not forget, as the Authors remind us, the ratio of the objection of conscience. Since the aim of the public authority consists in the defense of the human life, the recognition of the objection of conscience implies the recognition of the coherence of this objection with the ultimate aims of the State too. In this interpretation, the use of the objection is not just the protection of the freedom of objection, of thought and religion, but also the instrument to preserve human life value.