Zeitschriftenartikel zum Thema „Silo kultur“

Title (Bahasa Indonesia): Rasio C:N pada media kultur cacing sutra, Tubifex sp. This study aimed to determine the C:N ratio on each medium for the growth of the sludge worm. This study used mud and soybean curd residue (treatment A), mud and chicken manure (treatment B), mud and pig manure (treatment C), and control (mud only) (K) as culture media of the sludge worm (Tubifex sp.). The decomposition process was proceeding for six days, and then the sludge worms were stocked with initial weight of 30 grams per container. Culture period was 21 days in running water systems. The resulting C:N ratio was 60.5 for treatment A, 45.8 for treatment B, 36 for treatment C and 35 for K. The soybean curd residue and mud medium gave the highest influence on the growth of the sludge worm, followed by pig manure and mud, chicken manure and mud, and then mud (control). Penelitian ini bertujuan untuk menentukan perbandingan C:N ratio dalam media budidaya untuk pertumbuhan cacing sutra. Penelitian ini menggunakan lumpur dan ampas tahu (perlakuan A), lumpur dan kotoran ayam (perlakuan B), serta lumpur dan kotoran babi (perlakuan C) dan perlakuan K (kontrol: hanya lumpur) sebagai media kultur cacing sutra (Tubifex sp). Proses dekomposisi dilakukan selama 6 hari, kemudian dilakukan penebaran cacing sutra dengan berat awal 30 gram/wadah penelitian. Waktu pemeliharaan dilakukan selama 21 hari dalam sistem air mengalir. Hasil penelitian menunjukkan rasio C:N sebesar 60,55 untuk perlakuan A, 45,85 untuk perlakuan B, 36,08 untuk perlakuan C, dan 35,25 untuk K. Media yang menggunakan ampas tahu dan lumpur memberikan pengaruh tertinggi terhadap pertumbuhan cacing sutra, kemudian disusul oleh media kotoran babi dan lumpur, media kotoran ayam dan lumpur dan terendah media lumpur (kontrol).

Esta contribución es una versión revisada, actualizada y sustancialmente ampliada del artículo del autor publicado bajo el título «La cultura epigráfica de la Hispania romana: inscripciones, auto-representación y orden social» en las dos ediciones del volumen Hispania. El legado de Roma, editadas por M. Almagro-Gorbea y J. M. Álvarez Martínez et alii en los años 1998 y 1999. El objetivo del estudio es dar una vista general de la historia de la cultura epigráfica de los romanos en la Península Ibérica a lo largo de casi mil años, con especial atención a problemas epigráficos tratados por el autor durante más de cuarenta años, de lo que resulta que en primer lugar se traten las inscripciones de la Hispania citerior, mientras que los epígrafes de la Baetica y de la Lusitania aparecen solamente de forma colateral. En el Imperio romano se conocen más de 400.000 inscripciones latinas. Unas 25.000 de ellas proceden de la Península Ibérica, donde su cantidad aumenta continuamente por nuevos hallazgos. Sin embargo, también la revisión de inscripciones conocidas ya desde hace mucho tiempo puede ofrecer nuevos conocimientos importantes. Entre los hallazgos epigráficos más recientes se encuentran documentos de gran importancia como la lex Irnitana, el nuevo fragmento de la lex Ursonensis, la Tabula Siarensis, el Senatus consultum de Cnaeo Pisone patre o últimamente el edicto de Augusto encontrado en El Bierzo y la lex rivi Hiberiensis. Para orientarse en la gran masa de la inscripciones de Hispania está justificada una nueva edicion del volumen II del Corpus Inscriptionum Latinarum (último fascículo aparecido: CIL II2, Pars XIV, Conventus Tarraconensis, Fasc. 2, Colonia Iulia Urbs Triumphalis Tarraco, 2011). La más antigua inscripción lapidaria de la Hispania romana y de todo el Occidente romano es la inscripción dedicada a Menrva, es decir, a Minerva, en Tarraco durante la segunda guerra púnica. Son pocas, relativamente, las inscripciones hispanas pertenecientes a la época republicana, principalmente a sus últimos decenios; su concentración más importante se observa en Carthago Nova. Como consecuencia de la fundación de colonias y municipios bajo el reinado de Caesar, y en particular de Augusto, tuvo lugar un incremento notable de la cultura epigráfica de Hispania. Buenos ejemplos para el nacimiento y la difusión del epigraphic habit ofrecen, entre otras ciudades, Saguntum y Segobriga. En los fora de estos municipios, establecidos bajo Augusto, se encuentran inscripciones pavimentales con letras de bronce que fueron doradas, en consonancia con la difusión de esta nueva técnica epigráfica de la época augustea para glorificar la nueva aurea aetas; los fora y los demás edificios públicos se llenaron con inscripciones honorarias, grabadas en el pedestal de la estatuas de los emperadores, de los representantes del gobierno romano y de los miembros de las élites locales. Con frecuencia se pusieron monumentos sepulcrales, no sólo de los miembros de las capas superiores, sino también de los estratos sociales dependientes de la aristocracia, incluso de sus libertos y esclavos que, como los estratos inferiores de la sociedad romana en general, imitaban los métodos de la autorepresentación de sus dueños. La cultura epigráfica se difundió en época augustea y julio-claudia no solamente en la parte oriental de la Hispania citerior y en la Baetica, es decir, en las zonas de fuerte romanización de la Península Ibérica, sino también en el interior y en el noroeste de Hispania. En época flavia y trajanea tuvo lugar en Hispania una verdadera „explosión epigráfica«: en esta época el número de inscripciones aumentó en muchas ciudades y en sus territorios de un modo sorprendente, y aparecieron nuevos tipos de monumentos epigráficos. En Tarraco, por ejemplo, de las aproximadamente 1.600 inscripciones de la ciudad, sólo unas 100 se fechan en época republicana, augustea y julio-claudia; el resto es posterior, y la mayor parte pertenece a la época flavia y antonina; desde el reinado de Vespasiano se observa, entre otras cosas, la producción en masa de pedestales para estatuas con inscripciones honorarias, anteriormente desconocidas. Se puede hablar casi de una „revolución cultural«. El motivo para este cambio radical del epigraphic habit fue el cambio en la mentalidad de las élites y, siguiendo los comportamientos de ellas, también de grandes masas de las capas inferiores. Para Tácito, Hispania fue ya en época de Tiberio in omnes provincias exemplum; con la proclamación de Galba como emperador se cumplió la antigua profecía de que un día Hispania presentaría al dominus rerum; la extensión del ius Latii a todas las comunidades de Hispania por Vespasiano significó que el país llegó a ser una región casi como Italia; y el ascenso de muchos hispanos en el orden senatorial y con Trajano y Adriano hasta el poder supremo produjo en las élites hispánicas la sensación de que eran verdaderos romanos. Las inscripciones tenían que expresar su romanidad, su poder y su esplendor – un comportamiento que dio motivo también a muchos estratos inferiores para imitar el epigraphic habit de las élites según sus propias posibilidades. Sin embargo, desde mediados del siglo II la representación epigráfica de las élites sociales empezó a cesar. Desde la época de Marco Aurelio y Comodo, la costumbre de erigir monumentos honorarios para los miembros de las capas superiores acabó casi de forma general, y en muchas ciudades, entre ellas centros urbanos con un patrimonio epigráfico considerable en épocas precedentes y con una estructura social tan diferente como, por ejemplo, Saguntum, Segobriga o Segovia, el epigraphic habit desde finales del siglo II prácticamente desapareció. En una ciudad con una tradición epigráfica tan grandiosa como Tarraco, en el siglo III sólo muestra una continuidad la cultura epigráfica sepulcral. Por cierto, en los siglos III y IV los emperadores también recibieron obligatoriamente estatuas honorarias con inscripciones en su pedestal, pero desde mediados del siglo III estos pedestales fueron, no solamente en Tarraco, monumentos anteriores reutilizados (como evidentemente también las estatuas). El retroceso general del epigraphic habit en una ciudad anteriormente tan rica como Carthago Nova, antes que en otras ciudades, se explica por una parte por las grandes dificultades económicas que afectaron a muchas ciudades hispanas ya a mediados del siglo II, pero por otra parte también por el cambio de la mentalidad de las élites, que perdieron su interés en la autorepresentación con monumentos caros y que presentaban su rango social sobre todo en manifestaciones públicas. En algunas ciudades hispánicas la cultura epigráfica continuó también en época tardoimperial como una cultura epigráfica cristiana. El nucleo principal de la epigrafía cristiana en la Península ibérica fue Tarraco, con unas 140 inscripciones, no sólo en los siglos IV y V, sino también bajo el dominio visigodo hasta la invasión árabe a comienzos del siglo VIII. Las inscripciones cristianas, incluso las visigodas, casi sin excepción funerarias, conservaron todavía elementos de la tradición epigráfica anterior y, con ésta, de la cultura romana, pero su objetivo principal fue expresar la fe cristiana.

Este breve estudio desea presentar las aportaciones etnográficas y la contribución al conocimiento etnológico de la Península Ibérica de Fritz Krüger y sus discípulos del Seminar für romanische Sprachen und Kultur de la Universidad de Hamburgo. Su trabajo tuvo como base el movimiento denominado Wörter und Sachen -«Palabras y Cosas»- y la metodología de la Gegenstandskultur -«cultura de las cosas»-. La impronta de esta labor ha sido importante para la formación de muchos etnógrafos y filólogos españoles (J. Caro Baroja, R. Violant i Simorra, M. Alvar ... ).

Samarinda woven sarong is typical sarong of Samarinda. This sarong is still using silk spun silk raw material imported from Tiongkok. The development of aquaculture is needed to obtain local silk threads in order to help to reduce production costs in the samarinda silk industry. The high quality mulberry plants are needed to support silkworm cultivation (sericulture). The qualified mulberry plants are obtained by in vitro culture techniques. The objective of this study is to obtain mulberry leaf (Morus Sp) free from disease, uniform, and to obtain quality silk threads through sericulture techniques with feeds that were propagated in vitro. The research stages consist of sterilization, Murashige and Skoog (MS) media, sub culture, observation of data analysis fund. The design used is Completely Randomized Design with single factor, ie BAP concentration (control, 0.5 mg / l, 1 mg / l and 2 mg / l). Each treatment is repeated 8 times. The results showed that administration of ZPT 2 mg / l at age 4 MST gives the best response for all observed variables. The use of ZPT BAP with various concentrations produces the germination rate, shoot height, number of shoots and number of different leaves. All treatments are unsuccessful in inducing roots.Keywords: in vitro; Murbei; SericultureSarung tenun samarinda adalah sarung khas kota Samarinda. Sarung ini masih menggunakan bahan baku sutera jenis spun silk yang diimpor dari Tiongkok. Pengembangan serikultur diperlukan untuk mendapatkan benang sutera lokal. Sehingga membantu mengurangi biaya produksi dalam industri persuteraan samarinda. Tanaman murbei yang berkualitas diperlukan untuk menunjang budidaya ulat sutera (serikultur). Tanaman murbei yang berkualitas diperoleh dengan teknik kultur in vitro. Tujuan penelitian adalah memperoleh daun murbei (Morus Sp) yang bebas penyakit dan seragam serta memperoleh benang sutera berkualitas melalui teknik serikultur dengan pakan yan diperbanyak secara in vitro. Tahapan penelitian terdiri dari sterilisasi, pembuatan media Murashige dan Skoog (MS), sub kultur, Pengamatan dana analisis data. Rancangan yang digunakan adalah Rancangan Acak Lengkap (RAL) dengan faktor tunggal yaitu berbagai konsentrasi BAP (kontrol, 0,5 mg/l, 1 mg/l dan 2 mg/l) setiap perlakuan diulang 8 kali. Hasil penelitian menunjukkan bahwa pemberian ZPT 2 mg/l pada umur 4 MST memberikan respon terbaik untuk semua variabel yang diamati, Penggunaan ZPT BAP dengan berbagai konsentrasi menghasilkan waktu kecepatan bertunas, tinggi tunas dan jumlah tunas dan jumlah daun yang berbeda. Semua perlakuan tidak berhasil dalam menginduksi akarKata kunci : in vitro; murbei; serikultur

Autor donosi i interpretira drevne apotropejske obrede i pjesme koje su poznate u Hrvata. Apotropejsko uglavnom prepleće drevni mitski i kršćanski svijet. Neki su apotropejski hrvatski obredi autohtoni, a neki baština arhaičnih obreda i vjerovanja. Hrvatski su apotropejski obredi komplementarni s obredima drugih slavenskih naroda.Odabrani su se obredi najčešće izvodili za vrijeme kršćanskih blagdana, a svrha im je tjeranje demonskih sila, pravodobno sprječavanje bolest. U njima se ogledaju vjerovanja i praznovjerja Hrvata, a simbolika im je raznovrsna.Motivski svijet pjesama koje su pratile apotropejske obrede raznovrstan je i varira od mitske, ljubavne lirike do usmeno-retoričkih oblika. U sačuvanim je apotropejskim pjesmama znatno etnološko, antropološko, usmeno-književno i lingvističko blago.

AbstraktOjcostwo jest tematem tak ważnym i poważnym, bo faktycznie od ojcostwa, od tego, jakich mamy mężczyzn, mężów i ojców, ogromnie wiele zależy. Jeżeli miejsce, które w wychowaniu dzieci zarezerwowane jest dla ojca pozostaje puste, to powstanie luka, której nie da się odrobić ani zapełnić.Obecnie brak ojca w rodzinie stał się nie tylko zjawiskiem zauważalnym, ale wręcz powszechnym. Mamy do czynienia z kryzysem męskości. Jest to poważny problemem, który stale przybiera na sile, i który z pewnością w najbliższym czasie nie zniknie.Zgodnie z coraz powszechniej przyjmowanym nowym paradygmatem męskości, oczekuje się od mężczyzn pełnego zaangażowania w życie rodzinne i równego podziału obowiązków. Krytycznie ocenia się rolę ojca jako nieobecnego w procesie wychowania dzieci. Eksponuje się korzyści płynące z nowych doświadczeń, jakie przynosi angażowanie się mężczyzn w życie rodzinne i opiekę nad dzieckiem.Trudno jest odpowiedzieć na pytanie „Kim ma być dziś mężczyzna”? Kryzys męskości pociąga za sobą także kryzys ojcostwa. Można powiedzieć, że jego wizerunek stał się kruchy. Często nawet zadajemy sobie pytanie: czy obraz ojca nie rozpadł się definitywnie na kawałki? W dzisiejszych czasach pytania te nie są bynajmniej oczywiste. Warto abyśmy sobie na nie odpowiadali, uświadamiali kryzys współczesnego rodzicielstwa i starali się szukać szans na jego odbudowanie.

Si partimos de la práctica del arte y de la experiencia en la enseñanza superior en bellas artes, concretamente en el campo disciplinario de la escultura, tratamos como objetivo fundamental la posibilidad y los cauces de la transmisión del arte. Esto sucede una vez introducido el plan de estudios Bolonia en nuestro contexto (Facultad de Bellas Artes. UPV/EHU), reforma que afecta directamente a la perspectiva que el tiempo aporta a todo aprendizaje basado en la experiencia estética, proveniente de la praxis del arte. Como cuerpo de contenidos, nos hemos detenido principalmente en tres asignaturas: «Escultura I», «Escultura II» y «Escultura, arquitectura y paisaje urbano». Materias que comparten una metodología similar pero que se manifiesta de forma diferente. Esto nos lleva a plantearnos hasta qué punto resultan eficaces las metodologías activas actuales y sus recursos aplicados a la educación de las artes plásticas, ámbito del conocimiento en el cual podemos defender, a modo de hipótesis, que los métodos utilizados en el sistema universitario de formación artística siempre han sido activos.

Posameznik se je kot socialno bitje v marsičem spremenil in s stališča zaposlenega v posamezni organizaciji postal izredno zahteven ter zazrt skoraj izključno v zado- voljevanje svojih potreb, ki jih postavlja daleč pred potrebe organizacije v širšem in ožjem smislu. To med drugim pomeni, da smo zaradi dinamičnega in prožnega trga delovne sile prišli v stanje hitrega menjavanja zaposlitev in s tem delovnih okolij, v katerih je v tako kratkem času pri posameznikih nemogoče vzpostaviti ustrezno pri- padnost ožjemu kolektivu in organizaciji v širšem pomenu besede. To pred vodilni menedžment organizacij, in še posebno pred korporativnovarnostne strokovnjake, postavlja zahtevne izzive, kako v globalnem ekonomskem okolju, ki temelji na hudi konkurenčni tekmovalnosti, zagotoviti ustrezno varovanje pomembnih poslovnih informacij, do katerih dostopajo zaposleni v posameznih organizacijah. Iz analize odgovorov, pridobljenih z intervjuji, je razvidno, da različne organizacije v svojih okoljih pomen celovitega obvladovanja varnostnih tveganj in še posebno pomen varnostne kulture različno dojemajo in se zaradi svojih posebnosti te problematike tudi zelo različno lotevajo. Individuals as social beings have changed in many aspects. As employees of indi- vidual organisations, they have become extremely demanding and focused almost exclusively on the satisfaction of their own needs, which they place far ahead of the organisation’s needs in the broad and narrow sense. This also means that the dynamic and flexible labour market has generated a situation of quick job changes and, con- sequently, working environments, where individuals find it is impossible to establish adequate affiliation to their immediate colleagues and the organisation in general. Leading management in organisations, especially corporate security experts are thus confronted with a demanding challenge of how to provide adequate protection of critical business information accessible to employees of individual organisations in a severely competitive environment. The analysis of acquired interview results has shown that different organisations have different perceptions of security risk ma- nagement, especially the importance of security culture, and due to their respective specifics adopt different approaches to address this problem.

Was ist neu? Achalasie In den letzten 2 Jahren wurden mehrere Leitlinien unterschiedlicher Fachgesellschaften publiziert. Zur interventionellen Behandlung der Achalasie kommen die pneumatische Dilatation, die POEM sowie die Heller-Myotomie zur Anwendung. Bei der Durchführung der pneumatischen Dilatation ist ein sequenzielles Vorgehen empfohlen (1. Dilatation bis 30 mm, 4 Wochen später 2. Dilatation auf 35 mm). SIBO Die bakterielle Fehlbesiedlung des Dünndarms ist ein klinisches Syndrom mit einem breiten Spektrum an Symptomen. Goldstandard ist die Kultur aus Duodenalsaft mit einem Cut-off von > 1000CFU/ml laut der neuen amerikanischen Leitlinie. Mit einer geringeren Sensitivität, aber hohen Spezifität ist der H2-Atemtest mit Glukose geeignet. Der Laktulose-Atemtest ist eher skeptisch zu bewerten. IMO Als intestinal methanogen overgrowth (IMO) bezeichnet man eine Überwucherung von Methan-produzierenden Prokariota, welche mittels Durchführung eines Atemtests mit Messung des Methans in der Ausatemluft nachgewiesen werden kann. Diese Kondition ist teilweise mit einem Reizdarmsyndrom vom Obstipationstyp assoziiert. COVID-19 und Funktionsdiagnostik Aufgrund der COVID-19-Pandemie hat in den letzten Monaten die Zahl an Untersuchungen in der gastroenterologischen Funktionsdiagnostik abgenommen – es wurden allerdings Empfehlungen zur Priorisierung veröffentlicht.

Ovaj se rad bavi aktualnom raspravom o Nietzscheovoj vezi s darvinizmom, usmjeren na posebno značenje Nietzscheova integrativnog razmatranja evolucije u njegovim spisima. Istražujući rječnik evolucije u njegovim raspravama o volji za moć i kriticizmu Malthusova pojma prilagodbe, radom se tvrdi da je takozvana anti-darvinistička pozicija u Nietzscheovim kasnim spisima dio njegova obuhvatnog pokušaja da nadiđe uske granice strogo anatomskobiološkog ili društveno-darvinističkog pojma evolucije. Da Nietzsche to čini služeći se biologijskim rječnikom pokazuje njegova revnost u kartiranju utjecaja bioloških i kulturnih sila na ljudsku evoluciju. Radom se aktualna rasprava o kulturi i evoluciji želi smjestiti u širu povijesnu perspektivu. Istovremeno, želi doprinijeti i boljem razumijevanju Nietzscheove filozofijske antropologije, a posebno, njegove mijenjajuće ideje o slabosti i snazi, o intelektu i vječnom vraćanju istoga kao principu selekcije – ideje koje je Nietzsche razvio u nastojanju da nadiđe tradicionalnu podjelu tijela i uma.

Polityczny potencjał siły dziewczyńskości nie tkwi w sile jednostki, ale w dostrzeżeniu wspólności i wielości dziewczyńskich doświadczeń. Odrzucenie postawy heroicznej i wyjście poza indywidualistyczny paradygmat girl power pozwalają na uwidocznienie różnych, nierzadko sprzecznych ze sobą narracji i reprezentacji składających się na współczesne dziewczyństwo, co z kolei pozwala nie tylko na identyfikację kompleksowych mechanizmów wykluczenia, ale też wytworzenie inkluzywnych taktyk i strategii oporu wobec nich. W oparciu o literaturę feministyczną oraz przykłady dziewczyńskiego oporu z kultury popularnej staram się pokazać, w jaki sposób dziewczyny, dokonując interwencji w miejscach zakodowanych jako męskie, łamią kody kulturowe, płciowe, rasowe i klasowe, stawiają opór, przechwytują narracje o sobie samych i egzekwują swoje prawo do miasta. Choć niektóre z omawianych przeze mnie gestów, taktyk i strategii mogą się wydawać zbyt łagodne, żeby mieć siłę polityczną, proponuję, że właśnie tym niepozornym formom wyrażania oporu warto się bliżej przyjrzeć, stosując w ich analizie kategorię kontrpubliczności i upłciowionego prawa do miasta.

RESUMEN La domesticatión de la lengua bárbara: La política lingüística para los navajós en perspectiva histórica La política lingüística actual para los navajós, el grupo más numeroso de indígenas en los Estados Unidos, se comprende mejor en vista de casi cuatrocientos años de intentos de suprimir sus idiomas. Desde los españoles en el siglo diecisiete hasta los estadounidenses a partir del siglo diecinueve, esta represión se racionalizaba a base de una ideología religiosa. Actualmente, la política lingüística se basa en doctrinas de educatión compensatoria, pero se efectúa una represión, tal vez, aun más fuerte. En este artículo, se esboza una política alternativa, basada en una perspectiva lingüística no preceptiva y en una filosofía educativa progresista. RESUMO Malsovaĝigo de la barbara ĵargono: Lingva politiko por la navahoj laŭ historia perspektivo Nuntempa lingva politiko por la navahoj, la plej granda grupo de indiĝenaj amerikanoj en Usono, estas plej bone komprenata en la kunteksto de preskaŭ kvarcentjara historio de klopodoj subpremi lingvajn speciojn kulture indiĝenajn. Ekde la hispanoj de la 17-a jarcento kaj longe dum la unua jarcento de kontakto kun anglalingvaj amerikanoj, la raciigo de tiu subpremo fokusiĝis je religia ideologio. Lastatempa tia raciigo radikas en doktrinoj de kompensa edukado, sed la subpremo eble estas eĉ pli totala. Altemativaj politikoj kaj praktikoj, kies radikoj troviĝas en nepreskriba interpreto de lingva variado kaj progresema eduka filozofio, estas ĉi tie resumitaj.

Orfeus był przede wszystkim mitycznym śpiewakiem, którego magiczne umiejętności pozwalały na komunikację z bogami i działania uważane dziś za nadprzyrodzone. Przypisuje mu się zainicjowanie kultu rozszarpanego przez Tytanów Dionizosa Zagreusa, zakaz przeprowadzania krwawej ofiary i propagowanie idei powszechnej miłości. Z nim także wiąże się legenda o sądzie odbywającym się po śmierci i związanej z nim karze i nagrodzie. Wynikać miał z tego jeszcze jeden, nieznany wcześniej fenomen – metempsychoza, co czyni orfizm religią o bardzo starych korzeniach. To wszystko świadczy o niezwykłej sile przekazu pierwotnego orfizmu, który mimo swojej subtelności stanowi ogromną inspirację na wielu poziomach refleksji. Dyskusja na temat siły i roli słowa w kulturze nie osłabła wraz z pojawianiem się chrześcijaństwa i znalazła się znowu w ogniu polemik w dobie renesansu. Refleksja nad kulturotwórczą rolą Orfeusza to przede wszystkim dyskusja nad potężną rolą słowa, które jest w stanie tworzyć nowe byty, w tym bogów, ich kult i historię.

AbstrakStudi tentang kemampuan adipose-derived stem cells (ADSCs) sebagai sel punca yang dapat berdiferensiasi menjadi kondrosit menggunakan platelet-rich plasma (PRP) sebagai subtitusi fetal bovine serum (FBS) telah banyak dilaporkan. Penggunaan medium pertumbuhan dengan kombinasi ADSCs, PRP dan scaffold sutra masih belum banyak dipelajari dalam rekayasa jaringan kartilago. Studi ini bertujuan untuk mempelajari pengaruh medium yang mengandung 5%, 10% dan 20% PRP terhadap proses kondrogenesis ADSCs manusia yang dikultur pada scaffold sutra Bombyx mori Indonesia. Metode penelitian diawali dengan pembuatan scaffold sutra menggunakan metode salt-leaching, isolasi dan kultur ADSCs manusia dari jaringan lemak, uji pertumbuhan ADSCs pada scaffold sutra dengan variasi konsentrasi PRP pada medium serta analisis kadar glikosaminoglikan (GAG). Hasil penelitian menunjukkan bahwa ADSCs yang dikultur menggunakan PRP lebih tinggi laju pertumbuhannya dibandingkan dikultur menggunakan FBS selama 7 hari pengamatan. Kadar GAG yang disekresikan ADSCs kelompok PRP juga lebih tinggi dibandingkan kelompok FBS. Kadar GAG tertinggi pada hari ke-21 pengamatan adalah medium yang mengandung 20% PRP kemudian 10% dan 5%, sedangkan kadar GAG kelompok kontrol cenderung stabil pada kadar yang rendah. Berdasarkan hasil tersebut, medium yang mengandung PRP memiliki potensi dalam menginduksi kondrogenesis ADSCs yang dikultur pada scaffold sutra.Abstract The studies on adipose-derived stem cells (ADSCs) differentiation into chondrocytes using platelet-rich plasma (PRP) as a substitute for fetal bovine serum (FBS) have been reported. However, the combination of ADSCs, PRP and silk fibroin scaffold has not been widely studied for developing cartilage engineering. Therefore, this research aims to study the effect of medium containing 5%, 10% and 20% PRP towards chondrogenesis of human ADSCs cultured on silk fibroin scaffold from Indonesia Bombyx mori. At first, the silk fibroin scaffold was fabricated using a salt-leaching method, then ADSCs were isolated and cultured from adipose tissues. The assays of growth curve and biocompatibility of silk fibroin scaffold toward ADSCs supplemented by PRP as well as glycosaminoglycans (GAG) concentration were conducted later. The results showed that higher absorbance of proliferation rate was on ADSCs supplemented by various PRP concentrations compare to FBS control group for seven days of observation. Level of GAG, which secreted by ADSCs supplemented by a various concentration of PRP, was also higher than the FBS group. The highest level of GAG on day 21 was observed in 20% PRP group then 10% and 5% PRP, while a group of GAG level is stable at low levels. This study concludes that PRP has the potential to induce chondrogenesis ADSCs which cultured on silk fibroin scaffold.

SUMMARY The Indigenous Languages of Mexico and the Creation of a National Language This article dwells on the role that the members of scientific societies played in the process of selecting a linguistic code in 19th-century Mexico. The members of the Mexican Society of Georgraphy and Statistics (1833) and those of the Mexican Academy of Language (1875) engaged in the study of Mexican multilingualism. The purpose of their projects was to delineate the basis of language policy which in turn had a fundamental component: the creation of national identity. Both leading intellectuals and government officials considered decolonization the most important task of their time. As a result, they assumed the evaluation of two equally relevant traditions: the Hispanic and the Amerindian. Firstly, it was necessary to demonstrate the "level" of civilization reached by some Amerindian groups in general and the Mexican in particular. The need to demonstrate that Amerindian languages were languages of "culture" made the 19th-century thinkers resort to the ideas of the Age of Enlightenment, represented by Francisco Xavier Clavijero. Secondly, the researchers of this era resorted to comparative linguistics. The preservation of the colonial language was justified on the grounds that it was convenient to continue participating in the Hispanic spiritual tradition, a tradition that was reflected in its language. Indigenous languages were examined to preserve the memory of the glorious Indian past. The thinkers and political leaders of the 19th century were convinced that the disappearance of the indigenous languages was inevitable. By integrating select traits of Nahuatl — the most "civilized" and widely spoken Indian language — the new "decolonized" language would stand out as a unique geographical variety, a variety that would eventually be accepted by the members of the Spanish Royal Academy. RESUMO La indiĝenaj lingvoj de Meksikio kaj la kreado de nacia lingvo La artikolo priskribas la rolon luditan de membroj de sciencaj societoj en la procezo de elekto de lingva normo en Meksikio en la 19-a jarcento. La membroj de la Meksika Societo pri Geografio kaj Statistiko ( 1833) kaj tiuj de la Meksika Lingva Akademio ( 1875) studis la meksikan lingvaron. Estis la celo de iliaj projektoj krei bazon por lingva politiko kies baza elemento estis la kreado de uacia identeco. Kaj la gvidaj intelektuloj kaj la registaraj oficistoj konsideris la plej grava tasko de sia epoko la malkoloniigon. Sekve ili ekstudis du samgravajn tradiciojn, la hispanan kaj la indianan. Unue, gravis montri la "nivelon" de civilizo atingitan de indianaj grupoj ĝenerale kaj de la meksikaj specife. La bezono pruvi, ke la indianaj lingvoj estis lingvoj de "kulturo" kondukis la deknaŭa-jarcentajn intelektulojn al ideoj el la epoko de la racionalismo, reprezentataj de Francisco Xavier Clavijero. Due, la sciencistoj de tiu periodo aplikis komparan lingvistikon. La konservo de la kolonia lingvo estas pravigita per la argumento, ke estis konvene plu partopreni en la hispana spirita tradicio, reflektita en la hispana lingvo. La indigenaj lingvoj estis studataj por konservi la memoron pri la glora indiana pasinteco. La intelektuloj kaj politikaj gvidantoj de la 19-a jarcento estis konvinkitaj, ke la malapero de la indigenaj lingvoj estis neevitebla. Alprenante kelkajn trajtojn el la nahuatla lingvo - la plej "civilizita" kaj plej vaste parolata indiana lingvo - la nova "mal-koloniigita" hispana lingvo apartigus kiel unika geografia variaĵo, kiu fine ec gajnos la aprobon de la Hispana Rega Akademio.

La doctrina del derecho berlinesa de Fichte se compone de un curso articulado en treinta y cuatro lecciones impartidas desde el 20 de abril hasta el 16 de junio de 1812 en la nueva Universidad de Berlín. La Alma Mater Berolinensis se había fundado el 20 de agosto de 1809. El 20 de febrero del mismo año, Federico Guillermo III había designado a Wilhelm von Humboldt como jefe de la sección para la enseñanza y el culto (Chef der Sektion für Unterricht und Kultus) con la tarea de constituir los órganos institucionales y el cuerpo docente de la futura Universidad Guillermina. Cumpliendo con esta misión, el 23 de mayo de 1810 Humboldt nombra a Fichte catedrático y siete días después el rey hace oficial su incorporación. Cuatro meses más tarde, el 22 de septiembre, el filósofo de Rammenau se convierte en el primer decano de la Facultad de Filosofía. El 17 de julio de 1811 deja este cargo por incompatibilidad con el de rector para el cual había sido designado por el Senado, sucediendo así a Theodor von Schmalz (que hasta ese momento había ocupado el puesto de rector interino tras ser nombrado por el rey). Finalmente, Fichte dimite el 17 de abril de 1812 por desavenencias con el Senado académico. Como nuevo rector interino se nombra entonces al jurista Friedrich von Savigny.2

W artykule poruszono problem ryzyka ubóstwa i wykluczenia społecznego w kontekście zrównoważonego rozwoju obszarów wiejskich. Materiały empiryczne zawarte w artykule pochodzą z badań cząstkowych EU-SILC (Europejskie badanie warunków życia ludności). Stanowią one punkt odniesienia dla porównania statystyk dotyczących dystrybucji dochodów i integracji społecznej w Unii Europejskiej. Za jeden z ważniejszych milenijnych celów rozwoju uznano niwelację ubóstwa i przeciwdziałanie marginalizacji społecznej. Z badań wynika, że co czwarty mieszkaniec obszarów wiejskich w UE jest zagrożony ubóstwem lub marginalizacją społeczną. W największym stopniu marginalizacją lub/i ubóstwem zagrożeni są mieszkańcy obszarów wiejskich w Bułgarii (54,8%) i Rumunii (50,8%), ale także w Polsce i na Litwie poziom ten przekracza średnią unijną (odpowiednio o 4,5 p.p. oraz 9,2 p.p.). Na drugim biegunie wykluczenia są Holandia i Czechy z poziomem ryzyka na poziomie 12,8%. Czynnikiem konstytuującym bezpieczeństwo ekonomiczne gospodarstwa domowego, a w efekcie poczucie pewności, są dochody. Ich wielkość wpływa na poziom ubóstwa obiektywnego mierzonego metodą parametryczną. W UE przyjmuje się, że zagrożone ubóstwem są osoby, których dochody nie przekraczają 60% mediany dochodów w danym kraju. Tym samym niemal co piąty mieszkaniec wsi w UE jest zagrożony ubóstwem. Ubóstwo i wykluczenie społeczne są zjawiskami wielowymiarowymi. Powodują niezaspokojenie potrzeb na wielu płaszczyznach – ochrony zdrowia, edukacji, warunków mieszkaniowych, kultury i czasu wolnego. Brak odpowiednich dochodów powoduje pewnego rodzaju sprzężenia zwrotne i jest zarówno przyczyną, jak i konsekwencją deprywacji potrzeb, a także sprzyja niezrównoważonemu rozwojowi obszarów wiejskich.

Początki polskiego ruchu teatralnego w Wilnie związane są z zakonem jezuitów. Zapoczątkowany przez zakon ruch, rozwijał się na dworach. Za ojca polskiego teatru uważany był Wojciech Bogusławski, który stworzył w Wilnie pierwszy prawdziwy teatr. W takiej formie istniał on niespełna 100 lat, by następnie odrodzić się w 1905 r. za sprawą hrabiego Władysława Tyszkiewicza. Kolejne lata to wybudowanie teatru stałego oraz dalszy rozwój wileńskiej sceny, którego nie przerwały wydarzenia II wojny światowej i pierwsze lata powojenne, a jedynie go nieco osłabiły. Głównym tematem niniejszego opracowania jest powstanie i działalność dwóch polskich teatrów amatorskich w Wilnie. Pierwszym z nich było Polskie Studio Teatralne (wcześniej Polski Zespół Dramatyczny), założone na początku lat 60. XX wieku przez lekarkę Janinę Strużanowską. Natomiast drugim powstały w tym samym czasie Polski Zespół Teatralny przy Pałacu Kultury Kolejarzy w Wilnie, później znany jako Polski Teatr w Wilnie. Zespół założyła zawodowa aktorka Irena Rymowicz. Funkcjonowanie tych zespołów teatralnych miało szczególne znaczenie w czasach, kiedy Litwa znajdowała się pod rządami radzieckimi. Władza ta w znacznym stopniu ograniczała litewskim Polakom kontakty z Ojczyzną. W związku z tym Polacy spragnieni polskiego słowa chętnie przychodzili na wystawiane przez grupy przedstawienia. Ich popularność nie zmalała po przemianach ustrojowych w 1991 r., a wręcz przybrała na sile. Pojawiły się bowiem nowe możliwości rozwoju, które starano się wykorzystać. Z myślą o podtrzymywaniu rozwijającego się polskiego ruchu teatralnego, zaczęły się tworzyć teatrzyki szkolne. W latach 90. XX wieku działały one niemal w każdej polskiej szkole na terenie Wilna, ciesząc się zainteresowaniem uczniów. Za datę końcową przedstawianej tematyki przyjęto umownie rok 2004, kiedy to Polska i Litwa wraz z innymi państwami weszły do Unii Europejskiej. W tym samym czasie zmieniły się pewne prawa i standardy, wymagające dodatkowej analizy.

RESUMEN Política educativa, discursos contradictorios: Respuestas a estudiantes de minoñas en Cataluña En este trabajo, analizo críticamente dos documentos de política educativa que definen parte de la ideología que subyace la oferta educativa para alumnos pertenecientes a minorías etnolingüísticas o socioeconómicas en Cataluňa. Esta oferta ha sido desarrollada a través del llamado Programa d'Educació Compensatòria. En mi análisis, identifico los supuestos en que se basan dichos documentos de política educativa, y las concepciones de la diversidad cultural y lingüística implícitas en ellos. Mis principales hallazgos son los siguientes: en primer lugar, la política está formulada de una manera bastante vaga en estos documentos; en segundo lugar, la política incorpora discursos contradictorios (por un lado, pluralismo cultural y, por el otro, asimilacionismo); y, en tercer lugar, hay un obvio descuido de las lenguas maternas de los alumnos. Mi conclusión es que se necesita más investigación interdisciplinaria sobre este tema, teniendo en cuenta factores sociopolíticos y culturales, así como una colaboración más estrecha entre investigadores y políticos, con el objetivo de mejorar los niveles educativos para todos los alumnos. RESUMO Eduka politiko, miksitaj idearoj: Reagoj al minoritatanaj lernantoj en Katalunio Mi kritike analizas du dokumentojn pri eduka politiko, kiuj prezentas parton de la rezonado, sur kiu bazigas la edukaj ofertoj al lernantoj apartenantaj al etno-lingvaj au soci-ekonomiaj minoritatoj en Katalunio. Tiu oferto estis evoluigita pere de la t.n. Programa d'Educació Compensatôria. Mia analizo identigas la premisojn sur kiuj bazigas tiuj politikaj tezoj kaj la konceptojn de lingva kaj kultura diverseco, kiujn ili implicas. Miaj ĉefaj konkludoj estas: Unue, la dokumentoj vortumas la politikon sufiĉe malprecize. Due, la politiko enhavas kontraŭdirajn idearojn (unuflanke kulturan plurismon kaj aliflanke asimilismon). Kaj trie, troveblas evidenta ignoro de la denaska lingvo de la lernantoj. Mi konkludas, ke necesas plua esplorado de la temo kun konsidero al socipolitikaj kaj kulturaj faktoroj, samkiel necesas pli rekta kunlaboro inter sciencistoj kaj politikistoj por plibonigi la nivelon de edukado por êiuj.

High protein feed are very necessary in the cultivation industry of Artemia salina. One of the proteins sources that can be used is silk worm pupae (Samia cynthia). The aim of this study was to determine the differences in growth of Artemia salina with the treatment of silkworm pupa juice feeding at various doses. This study uses 4 levels of treatment, namely 0.16 ml; 0.33 ml; 0.50 ml and 0.67 ml per liter with 6 replications, which are given daily for 21 days. Abiotic factors of culture media (salinity, temperature, pH, and DO) are controlled and in accordance with the needs of Artemia salina's life. Observation results on the 15th day, 17th day, and 19th day showed that there were differences in the number of Artemia salina due to the treatment of variations in the feed dose of silkworm pupae juice (Samia cynthia) with 0.67 ml feed dosage treatment having the highest average number and significantly different from other dosage treatments. Observations on the 13th day, 15th day and 21st day showed differences in the growth length of Artemia salina due to the variation of the dosage treatment of silkworm pupa juice (Samia cynthia) with 0.50 ml dose treatment having the highest average length and significantly different from other treatments. Keywords: Artemia salina, growth, feed, silkworm pupae ABSTRAK Pakan yang mengandung protein tinggi sangat diperlukan dalam budidaya Artemia salina. Salah satu sumber protein yang dapat digunakan adalah pupa ulat sutra (Samia cynthia). Tujuan penelitian ini untuk mengetahui perbedaan pertumbuhan Artemia salina dengan perlakuan pemberian pakan jus pupa ulat sutra pada berbagai dosis. Penelitian ini menggunakan 4 taraf perlakuan yaitu dosis 0,16 ml; 0,33 ml; 0,50 ml dan 0,67 ml per liter dengan 6 ulangan, yang diberikan setiap hari selama 21 hari. Faktor abiotik media kultur (salinitas, suhu, pH, dan DO) terkontrol dan sesuai dengan kebutuhan hidup Artemia salina. Hasil pengamatan hari ke-15, hari ke-17, dan hari ke-19 menunjukkan adanya perbedaan jumlah Artemia salina akibat pemberian perlakuan variasi dosis pakan jus pupa ulat sutra (Samia chyntia) dengan perlakuan dosisi pakan 0,67 ml memiliki retata jumlah tertinggi dan berbeda nyata dengan perlakuan dosis lainnya. Hasil pengamatan pada hari ke-13, hari ke-15 dan hari ke-21 menunjukkan adanya perbedaan pertumbuhan panjang Artemia salina akibat pemberian perlakuan variasi dosis pakan jus pupa ulat sutra (Samia chyntia) dengan perlakuan dosis 0,50 ml memiliki rerata panjang tertinggi dan berbeda nyata dengan perlakuan yang lain. Kata kunci: Artemia salina, pertumbuhan, pakan, pupa ulat sutra

Trditev, da je Evropska unija (EU) na razpotju, je prepogost, pravzaprav kar zastarel kliše. Danes pogosteje najdemo mogoče celo natančnejšo trditev, da se EU spoprijema z eksistencialno krizo. To ni le mnenje akademikov, temveč retorika, ki je vse bolj prisotna v političnih, usmeritvenih in strateških dokumentih EU. Zaradi spreminjajočega se in vedno slabšega regionalnega in globalnega varnostnega okolja, ki je odkrito ogrozilo obstoj EU, so se povečale zahteve po resnični in stabilni skupni varnostni in obrambni politiki EU (SVOP), ki pa ni nič novega. Ima namreč dolgo zgodovino s številnimi vzponi in padci, podobno kot proces evropskega povezovanja. Pri slednjem se skrbi za nacionalno suverenost in s tem povezane nacionalne, čeprav prepogosto preozko umerjene prednostne naloge poskušajo usklajevati z normativnimi ambicijami in slovesnimi izjavami, pripravljenimi kot odgovor na resnično naraščajočo skrb za varnost. Kako so v težkih časih SVOP EU in njene države članice krmarile med Scilo nacionalnih suverenih obrambnih prednostnih nalog in Karibdo objektivnih potreb nadnacionalnega sodelovanja? Kateri so trenutno najaktualnejši varnostni izzivi? Kaj bi lahko ali morali storiti za izboljšanje SVOP in ali glede na njen prihodnji razvoj obstajajo razlogi za pesimizem ali optimizem? To so vprašanja, ki jih tematska številka Sodobni vojaški izzivi, posvečena SVOP, obravnava v petih člankih, ki so jih napisali akademiki s področja prava, mednarodnih, družboslovnih in varnostnih ved ter strokovnjaki za varnost in obrambo. Slika, ki je nastala iz člankov v tej izdaji, je pestra. Skromni optimizem v smislu napredka mehanizmov SVOP je pomešan z obžalovanjem zaradi zamujenih priložnosti, prepogosto zaradi kulture neusklajenosti, in pomisleki v zvezi s spremembami v celotnem globalnem modelu upravljanja. Slednje je predvsem tema Senčarjevega članka, ki prepričljivo pokaže, kako sta v zadnjih 20 letih evropski konsenz in miselnost obdobja po hladni vojni, vpeta v kantovske ideale liberalne demokracije, pravne države, zaščite človekovih pravic in solidarnosti v državah in med njimi, postopoma, a skoraj neopazno, prepustila prostor hobbesovskemu strateškemu in konkurenčnemu svetovnemu redu, ki so ga spodbudili interesi po nacionalni suverenosti. Kljub temu zaradi tehnološkega napredka razpad konsenza po hladni vojni in posledična sprememba paradigme prinašata nove, še neraziskane varnostne grožnje, ki ne vplivajo na nič drugega kot na naše razmišljanje. Kot Senčar tudi jasno pokaže, bosta sodobno in še posebej prihodnje vojskovanje usmerjena proti našim glavam, s ključnim poudarkom na kognitivni dimenziji, zato morajo EU in njene države članice, še posebej glede na vodilno revizionistično silo Rusijo, vlagati v kognitivne vidike SVOP. Toda EU mora za to imeti potrebne in ustrezne pristojnosti, podprte z zadostno nacionalno politično voljo. Preostali štirje članki so namenjeni prav preučevanju tega vprašanja. Članek Katarine Vatovec se zdi najbolj optimističen. Avtorica govori o procesu tako imenovane komunitarizacije obrambnih politik EU in opredeljuje potrebne družbeno-politične razloge za krepitev tega procesa v prihodnosti. Po njenem mnenju je s pomočjo zadostne politične volje, ki izhaja iz dejanskih izkušenj, mogoče postopoma uvesti komunitarizacijo, ki je tradicionalno pomenila, da se neko področje politike iz medvladnega prenese v nadnacionalni steber, za katerega velja redni zakonodajni postopek. Ta temelji na glasovanju s kvalificirano večino, katerega izplen je odvisen od uspešno izvedenih političnih pobud in vse večje ozaveščenosti o naraščajočih varnostnih grožnjah. Medtem ko po mnenju avtorice prihodnost evropske obrambne unije ostaja v rokah držav članic in medvladnega sodelovanja, so po pomembnem preboju z Lizbonsko pogodbo številni institucionalni, pravni, politični, mehki pravni in finančni ukrepi okrepili delovanje obrambne politike EU in jo hkrati vodili v smeri nadaljnje komunitarizacije. Članek Dicka Zandeeja govori o podobni normativni premisi. Avtor je namreč prepričan, da se skupna varnostna in obrambna politika spoprijema z dilemo, ali naj naredi preboj ali še naprej životari. Zanj je odgovor nedvoumen. Potreben je preboj, ki bi zapolnil vrzel med retoričnimi zavezami in dejanji. Priložnost za to ponuja Strateški kompas. Zamišljen je kot konkretno, ambiciozno in uporabno orodje, ki naj bi z oprijemljivimi smernicami oblikovalo varnostno-obrambno vlogo EU v naslednjih petih ali desetih letih. Po Zandeejevem mnenju za dosego tega cilja ni potrebno nič drugega kot realno razmišljanje. Članek se tako konča z opredelitvijo osmih konkretnih in realnih ukrepov, s katerimi bi se EU lahko prebila iz trenutnega statusa quo v SVOP, da bi lahko resnično postala globalna sila, preden bo prepozno. Prispevek Aleksandre Koziol povsem primerno dopolnjuje Zandeejevega, ko normativno podlago podkrepi z nekaj empirične vsebine. Opisuje aktualno varnostno-obrambno udejstvovanje EU v Evropi in tujini, velike izzive, ki jih to predstavlja, in dejansko zmožnost EU, da se z njimi spopade. Ta zmogljivost ostaja razmeroma šibka in včasih vprašljiva zaradi različnih političnih, organizacijskih, finančnih in včasih tudi ad hoc razlogov. Slednji se trenutno najbolj kažejo v obliki epidemije covida-19, ki je, kot dokazuje avtorica, pomembno oslabila ambicijo Evropske komisije, da prevzame vlogo geopolitične komisije. Po avtoričinem mnenju je za prihodnji razvoj SVOP odločilno, da EU hkrati gradi na civilni in vojaški strani SVOP ter razvija svoje zmogljivosti za zgodnje opozarjanje, zgodnje ukrepanje in hitro odzivanje. Članek Jelene Juvan kot zadnji, potem ko opiše zgodovinski razvoj SVOP v kontekstu evropskega povezovanja, zre v njeno prihodnost. Pri tem posebno pozornost namenja vlogi majhnih držav članic, kot je Slovenija. Avtorica ugotavlja, da velikost je pomembna in da bi lahko razvoj nadnacionalnih varnostnih in obrambnih struktur še posebej koristil majhnim državam članicam. Njihova sposobnost oblikovanja razvoja SVOP je namreč najbolj omejena, razen če vlagajo v specializacijo in sodelovanje ter preudarno izkoristijo priložnost, ko predsedujejo Svetu EU, v svoji vlogi posredovanja in nekoliko tudi določanja programa. Čeprav bo čas pokazal, kako bo Slovenija izkoristila svojo priložnost kot predsedujoča Svetu EU, avtorica članka vztraja, da je predvsemi pri majhnih državah članicah z omejenimi človeškimi in finančnimi viri določanje prednostnih nalog SVOP najpomembnejše. Ko so te določene in sporazumi sklenjeni, jih je treba tudi izpolniti. V nasprotnem primeru začne prevladovati kultura neupoštevanja predpisov, zaradi česar ostane SVOP le na pol zgrajena hiša. Pet člankov iz te številke, ki sem jih recenziral, še enkrat potrjuje Kintisov vtis, da je področje SVOP bolj kot katero koli drugo področje politike EU razpeto med ambicijami in paraliziranostjo. To je predvsem posledica neskladja med stalno spreminjajočimi se varnostnimi in obrambnimi izzivi, ki jih povzroča vse bolj dinamično globalno okolje, in resnično zmožnostjo EU, da jih rešuje. Ta je odvisna od nacionalne politične volje. Članki v tej številki odražajo zaskrbljenost zaradi počasnega napredka skupne varnostne in obrambne politike, vendar jo poskušajo premagati tudi tako, da predstavijo nekaj novih predlogov, ali vsaj z odpiranjem pravih vprašanj. Na koncu bo skupna varnostna in obrambna politika lahko resnično, kakovostno in zahtevam ustrezno napredovala šele, ko se bo oblikovalo soglasje o pravni in politični naravi EU. Dokler bo slednja ostala v sedanji hibridni obliki sui-generis, bo tudi SVOP obtičala med ambicijami in paraliziranostjo. Operacionalizacija SVOP in njen resnično funkcionalni značaj zato zahtevata, da se najprej obravnava ustavno vprašanje narave, predmeta in namena Evropske unije.

For 2020-2025, according to forecasts, the education system will be different from today, because it will be necessary for a new set of skills and competencies to be developed among the young generation, new curricula or types of curricula, new paths and innovative ways of learning and assessment, different roles for teachers/ instructors and educational institutions as a result of the different impacts of the new technologies. Promoting a European security culture through military education at all levels of the military career will require a common approach. In national education systems, as in the education systems in the European Union, there is a clear trend in favour of teaching and learning based on skills and of a result-oriented approach to learning that should explicitly express the real needs of the beneficiaries. All European Armed Forces have been undergoing a transformation process for several years. They have reduced their military power as a result of the changing threats and the emergence of new missions. In strategic planning, conventions and processes, the Armed Forces have taken into account the challenges the military personnel (officer, non-commissioned officer, warrant officer, professional soldier) must face. Therefore, the modern military education system is inevitably required to permanently comprise the features of war, in terms of complexity and indisputable uncertainties. Po napovedih naj bi se v letih 2020–2025 sistem izobraževanja razlikoval od današnjega, saj bo za mlado generacijo zaradi različnih vplivov novih tehnologij treba oblikovati nov nabor znanja, spretnosti in kompetenc, nove izobraževalne programe ali vrste izobraževalnih programov, nove poti in ustvarjalne načine učenja in ocenjevanja ter različne vloge učiteljev oziroma inštruktorjev in izobraževalnih ustanov. Spodbujanje evropske varnostne kulture z vojaškim izobraževanjem na vseh stopnjah vojaške poklicne poti zahteva skupen pristop. V nacionalnih izobraževalnih sistemih, kot so izobraževalni sistemi v Evropski uniji, obstaja jasna težnja k poučevanju in učenju, ki temelji na spretnostih, ter k ciljno naravnanemu pristopu k učenju, ki naj bi izrecno izražal resnične potrebe upravičencev. Pri vseh evropskih oboroženih silah že več let poteka transformacija. Njihova vojaška moč se je zaradi spreminjajočih se groženj in novih poslanstev zmanjšala. Pri strateškem načrtovanju, konvencijah in procesih oborožene sile upoštevajo izzive, s katerimi se spopada njihovo vojaško osebje (častniki, podčastniki, vojaški specialisti in poklicni vojaki), zato morajo biti v sodobni sistem vojaškega izobraževanja vedno nujno vključene tudi značilnosti vojne v smislu kompleksnosti in neizpodbitne negotovosti.

Tematika vojaške privatizacije, pri čemer mislimo tako na privatizacijo oskrbe vojske kot na privatizacijo vojaške dejavnosti v splošnem, je aktualna zlasti v obdobju vojne v Iraku, ki se je začela leta 2003, in po njem. Različna zasebna vojaška podjetja so seveda delovala že prej (na primer zdaj nedelujoči podjetji Executive Outcomes in Sandline International), prav tako vedno več vojaške oskrbe opravljajo zunanji pogodbeniki vse od uvajanja poklicnega popolnjevanja vojsk, vendar pa so se zasebna vojaško-varnostna podjetja zelo razširila med aktualnimi konflikti v Iraku in Afganistanu. Delo Thomasa R. Mockaitisa Soldiers of Misfortune? (Strategic Studies Institute and U. S. Army War College Press, May 2014. ISBN 1-58487-613-1) predstavlja delovanje zasebnih vojaških podjetij v omenjenih konfliktih, pri čemer prav posebej poudarja problematiko oboroženih pogodbenikov. Avtor ugotavlja, da oskrbno-logistična dejavnost (vodenje vojaških baz oziroma prevzem nastanitev, oskrbe s prehrano, pralnic ipd.) večinoma ni težavna, kadar jo izvajajo zasebni pogodbeniki, drugače pa je z vključitvijo oboroženih pripadnikov zasebnih vojaško- varnostnih podjetij v ameriško delovanje. Na podlagi uradnih poročil predstavi najbolj izpostavljene incidente in probleme (prehitro in nepotrebno odpiranje ognja pri zagotavljanju oboroženega spremstva, vključevanje lokalnih pogodbenikov, plačevanje vaškim vodjem za neoviran prehod, kultura nekaznovanja ipd.) ter tako brutalno razkriva probleme vojaške privatizacije. Mockaitis omenja predvsem dve ravni, za kateri bi se odločevalci morali zavedati, kaj pomeni vladna pogodba z zasebnim vojaško-varnostnim podjetjem: raven nadzora in raven zakonodaje. Nadzor je otežen, saj pogodb z zasebniki ne sklepa samo ministrstvo za obrambo, temveč jih podpisujejo tudi druge vladne agencije. Nadzor tako ni mogoč z ene točke, oteženo pa je tudi usklajevanje vseh ameriških udeležencev v operaciji. Glede mednarodne zakonodaje in tudi domačih zakonodaj (ameriške in zakonodaje države, v kateri poteka operacija) pa avtor ugotavlja, da imajo pripadniki zasebnih vojaško-varnostnih podjetij skoraj kazensko imuniteto. Povsem jasno postane, tako iz dela Mockaitisa kot iz drugih virov, da morajo biti tudi vojaki seznanjeni s problematiko vključevanja pripadnikov zasebnih vojaško- varnostnih podjetij v operacijo. Kajti za sodelovanje nacionalne vojske (kot zanimivost: Mockaitis piše besedo vojaki, kadar ima v mislih vojake nacionalnih vojsk, z veliko začetnico, torej Vojaki) in pogodbenikov so nujna določena skupna izhodišča. Vojaška usposobljenost je pri tem še najmanj težavna, saj so pripadniki zasebnih vojaško-varnostnih podjetij običajno dobro usposobljeni in vojaško izkušeni. Iz vrste incidentov lahko sklepamo, da predstavljajo pogodbeniki tveganje sami po sebi, saj se pogosto ne držijo načela najmanjše možne uporabe sile, temveč se zelo hitro zapletejo v oborožen incident. Sodelovanje nacionalne vojske s takšnimi strukturami ne samo, da neposredno ogroža varnost vojakov, temveč poslabša odnos lokalnega prebivalstva do vseh prisotnih oboroženih sil. Namesto da bi pogodbeniki pripomogli k uspehu operacije, njen uspeh ogrožajo. Mockaitis sicer poudari, da ne moremo enačiti vseh pogodbenikov. Veliko jih opravlja svoje delo dobro in profesionalno. Žal pa incidenti, ki jih naredi manjšina (kot posebno težavno se je izkazalo podjetje Blackwater), mečejo slabo luč na vsa zasebna vojaško-varnostna podjetja. V sklepu svojega sicer za tako zanimivo in aktualno problematiko kratkega dela (64 strani) Mockaitis povzame izkušnje iz delovanja zasebnih vojaško-varnostnih podjetij v Iraku in Afganistanu ter predstavi nekaj priporočil, ki bi jih bilo dobro upoštevati pri najemanju teh podjetij za opravljanje vojaškega dela.

31. oktobra 2000 je Varnostni svet Organizacije Združenih narodov (OZN) sprejel Resolucijo 13251 o ženskah, miru in varnosti. Sledile so ji še druge (1820, 1888, 1889, 1960, 2106, 2122 in 2422), ki poudarjajo nesorazmeren vpliv vojn in konfliktov na ženske in otroke ter osvetljujejo dejstvo, da so bile ženske zgodovinsko vedno na obrobju mirovnih procesov in stabilizacijskih naporov. Poudarjajo pomembno vlogo žensk pri preprečevanju in reševanju konfliktov, v mirovnih pogajanjih, pri graditvi miru ter humanitarnih in pokonfliktnih aktivnostih. Resolucija 1325 poziva države članice, naj vključijo vidik spola v načrtovanje, priprave in usposabljanje za mirovne misije ter v sisteme obveščanja in programe OZN, predvsem naj zaščitijo ženske in deklice v oboroženih spopadih. Resolucijo je sprejela tudi naša država in Slovenska vojska jo je kot obvezno čtivo vgradila v programe usposabljanja in priprave slovenskih kontingentov, ki sodelujejo v mednarodnih operacijah in na misijah. V Sloveniji sta po osamosvojitvi leta 1991 izšla dva zbornika, namenjena ženskam v oboroženih silah. Prvi je nastal leta 1995, pet let pred resolucijo OZN. Njegova urednica je bila Zorica Bukinac, založilo ga je Ministrstva za obrambo, naslov pa je Ženske v oboroženih silah. Leta 2002 je nastal drugi. Urednici sta bili Ljubica Jelušič in Mojca Pešec, moči so združili Obramboslovni raziskovalni center Fakultete za družbene vede, Ministrstvo za obrambo in Generalštab SV. V prvem zborniku smo dobili prvi opis ženskih izkušenj iz SV ter poglede domačih in tujih avtorjev na vlogo žensk v oboroženih silah. V drugem so bili z vidikov tradicije, kulture in vzorcev spolnih vlog predstavljeni omejevalni dejavniki pri vključevanju žensk v oborožene sile ter analiza deleža žensk in dolžnosti, ki jih opravljajo v SV. Večje vključevanje žensk v oborožene sile še vedno vzbuja veliko pozornosti in vprašanj. Izkušnje številnih držav so zelo različne, veliko je pozitivnih, pa tudi negativnih. Leta 2015 je minilo 15 let od nastanka Resolucije 1325 o ženskah, miru in varnosti, 20 let od nastanka prvega zbornika in 13 let od nastanka drugega. V uredniškem odboru smo želeli s tematsko številko preveriti, kaj je novega na področju resolucije doma in po svetu, in to objaviti. K sodelovanju smo povabili podpolkovnico dr. Suzano Tkavc, svetovalko na področju vidika spola v Generalštabu SV, imenovano tudi za koordinatorico za enakost spolov na Ministrstvu za obrambo in nacionalno predstavnico v Natovem odboru za vidik spola. Z združenimi močmi je nastala številka, ki je pred vami. Pablo Castillo Díaz, ki je zaposlen v Organizaciji združenih narodov, je pripravil članek z naslovom Pripadnice oboroženih sil v mirovnih operacijah in politika Resolucije 1325 Varnostnega sveta OZN. V njem z nami deli svoj strokovni pogled in izkušnje z vidika resolucije o ženskah, miru in varnosti, pri čemer s poudarkom na mednarodnih operacijah in misijah opozarja na prednosti in pomanjkljivosti resolucije. Garry McKeon je napisal članek z naslovom Boljši državljani – usposabljanje s področja humanitarnosti in spola EUTM Somalija. Avtor je več kot 30 let pripadnik Irskih oboroženih sil, med drugim je sodeloval tudi na misiji v Somaliji. Njegove izkušnje pri usposabljanju za uresničevanje Resolucije 1325 so zelo zanimive, saj gre za kulturno okolje, ki se precej razlikuje od našega. V članku z naslovom Nekatere dobre prakse s področja vidika spola in uresničevanja Resolucje VS OZN 1325 v 25-letnem obdobju SV avtorice Suzane Tkavc dobimo vpogled v obravnavo vidika spola v obdobju samostojnosti slovenske države, predvsem s poudarkom na oboroženih silah in njihovih aktivnostih v mednarodnih operacijah in na misijah. Kako dobro smo se pri tem izkazali glede na predstavnice in predstavnike vojsk drugih držav? Dosežki in stališča pri izvajanju Resolucije VS OZN 1325 na Ministrstvu za obrambo in v Vojski Srbije je naslov članka avtoric Jovanke Šaranović, Brankice Potkonjak-Lukić in Tatjane Višacki. V Srbiji so si za uresničevanje Resolucije 1325 zelo prizadevali, saj je področje vključeno v nacionalni akcijski načrt. Pri tem sodeluje veliko različnih državnih organov in drugih nevladnih ustanov. Avtorice v članku ugotavljajo, kako uspešni so pri tem. V članku z naslovom Analiza in ocena Resolucije VS OZN 1325 – kakšna so priporočila za priložnosti v prihodnje nas Jane Derbyshire seznanja s pogledom na področje resolucije in z izkušnjami z vidika Obrambnih sil Nove Zelandije. So te zelo drugačne od izkušenj drugih držav? Avtorica meni, da je zdaj čas za spremembe. V primerjavi z večino avtorjev, ki so predstavniki oboroženih sil ali pa so z njimi neposredno povezani, je Nadja Furlan Štante članek z naslovom Ženske v oboroženih silah: med nasiljem in ranljivostjo napisala z drugačnega vidika. Specializirana za religijske in ženske študije izhaja iz bioloških, zgodovinskih, religijskih in drugih vidikov, hkrati pa upošteva tudi ugotovitve, prakso in dela avtorjev, ki pišejo o področjih obrambe in oboroženih sil. Verjamemo, da smo s to tematsko številko posredovali nove izkušnje in prispevali poglede v dinamičen mozaik vidika spola, spodbudili koga k branju in morda tudi k pisanju.

RESUMEN La encrucijada lingüística de una colonia norteamericana: La decisión que convirtió el español en el idioma oficial de Puerto Rico En abril de 1991 el gobierno de Puerto Rico proclamé el espanol como su único idioma oficial. Este nuevo estatuto sustituyó la ley del 1902 que había hecho del español y el inglés los idiomas del gobierno de este territorio no-incorporado de los Estados Unidos. Aunque la postura oficial del gobierno ha sido justificar la nueva ley como un gesto noble y valiente en defensa de la cultura e idioma islenos frente a la doble amenaza de la americanización y el empobrec-imiento lingüístico, el hecho es que la misma es sumamente controversial y no cuenta actual-mente con el apoyo de la mayoría de los puertorriquenos. Este trabajo presenta el debate emotivo que precedió a la aprobación de la legislación, haciendo énfasis en los argumentos típicamente favorecidos por defensores y detractores de la nueva política. Nuestro análisis sugiere que la verdadera razón por la cual se aprobó la ley era hacer que la estadidad fuese menos viable como opción de status politico para Puerto Rico. La oposición a la ley se concentré en dos planteamientos: que la nueva política fuera percibida por los norteamericanos como un rechazo a los Estados Unidos, o como una expresión del deseo puertorriqueno de separarse de los Estados Unidos; y/o que la nueva ley era indicio de falta de compromiso por parte del gobierno de proveerle acceso al inglés a la población de la isla. Nuestra evaluación del proceso decisional señala que un numero pequeño de intelectuales suscritos a una ideología hispanicista, la mayoria de ellos independentistas, fueron los que lograron que se aprobara la nueva ley. A pesar de la oposición mayoritaria, entendemos que esta nueva política contribuirá positivamente a la resolución eventual del status politico de Puerto Rico. RESUMO Usona kolonio ce lingva vojkrucigo: la decido igi la hispanan la oficiala lingvo de Portoriko En aprilo 1991, la registaro de Portoriko proklamis la hispanan sia sola oficiala lingvo. La nova statuto anstataüis legon de 1902, kiu deklaris la hispanan kaj la anglan la registaraj lingvoj en tiu al Usono neenkadrigita teritorio. Dum la norma registara linio celas pravigi tiun novan legon kiel noblan kaj kuragan geston defende al la kulturo kaj lingvo de la insulo kontraü la duoblaj minacoj de usonigo kaj lingva malricigo, verdire temas pri tre disputiga lego, kiu momente ne havas la subtenon de la majoritato de la portorikanoj. La artikolo konsideras la emocian debaton, kiu antaüis la akcepton de la lego, fokusante je la argumentoj tipe prezentitaj de defendantoj kaj malaprobantoj de la nova politiko. Tiuj analizoj implicas, ke la vera kialo de akcepto de la lego estis igi statecon malpli praktika kiel ebleco por la politika statuso de Porto-riko. Kontraüado al la lego centrigis je du argumentoj: timo, ke la nova politiko povus esti rigardata de usonanoj kiel malakcepto de Usono, au kiel esprimo de la deziro de Portoriko apartigi de Usono; kaj/au suspekto, ke la lego montras malpliigon de la sindedico de la registaro al liverado de aliro al la angla lingvo por la generala enlogantaro. La pritakso fare de la autoroj koncerne la decidan procedon montras, ke malgranda nombro da intelektuloj, kiuj subtenas potencan hispanfavoran ideologion, kaj kiuj plejparte favoras sendependecon por Portoriko, konsistigis la motoron malantaü la subskribo de la lego. Malgrau majoritata kontraüado, oni vidas ke la nova politiko pozitive kontribuas al la fina solvo de la demando de la politika statuso de Portoriko.

LABURPENA: Ordenamenduko arau juridikoen kalitatea eta eraginkortasuna, gaur gaurkoz, gaurkotasun handiko gaia da. xxi. mendetik aurrera batez ere, urrats garrantzitsuak eman dira, bai gure ordenamenduko arauen hiperinflazioa berriro definitzeko arloa nabarmenduz, bai eraginkortasuna probatzeko tresnez hornituz administrazioa. Egungo araudiaren kalitatearen egoerari buruzko hausnarketa egitea da artikulu honen xedea. Lehenik eta behin, ordenamenduaren kalitatearen inguruko arazoen inguruan hausnartzen da, eta, bigarrenik, arauen kalitateari aurre egiteko irizpide orokorrei buruz. Europar Batasuneko erakundeek bultzada eman diote araudiaren kalitateari, 2016tik aurrera batez ere, eta gaurkotasuna baldintzatu du bultzada berri horrek. Bestalde, eta eremu estatalari dagokionez, Gardentasunari buruzko 19/2013 Legeak ekarri zuen urratsak baldintzatu du gaurkotasuna, baina, batez ere, Administrazio Prozedurari buruzko 39/2015 Legeak hainbat eremutan (erregulazio ona, herritarren parte-hartzea, araudiaren ex ante eta ex post ebaluazioak eta administrazio elektronikoa egonkortzeko apustua) egiten duen sakontasunak baldintzatu du. Eremu autonomikoan, estatuko legeen zentzua jasotzen duten lege berriak ari dira sortzen. Azkenik, Euskal Autonomia Erkidegoari dagokionez, bi lege-proiekturekin batera ari da bultzatzen araudiaren kalitatea: gardentasunari, herritarren parte-hartzeari eta gobernu onari buruzko lege-proiektuarekin eta EAEko Administrazio Publikoan kalitate arautzailearen kultura-sustapenean erreferenteak izango diren xedapen orokorrei buruzko lege-proiektuarekin. RESUMEN: La calidad y eficacia de las normas jurídicas del ordenamiento es hoy, un tema de rabiosa actualidad. Sobre todo a partir del siglo xxi se han dado importantes pasos que ponen el acento en redefinir la hiperinflación de normas en nuestro ordenamiento y dotar a la administración de herramientas para testar su eficacia. El propósito de este artículo es realizar una reflexión acerca del panorama de la calidad normativa en la actualidad. En primer lugar reflexionando sobre los problemas en torno a la calidad del ordenamiento así como sobre los criterios generales para afrontar la calidad de las normas. La actualidad viene, en primer lugar, condicionada por un nuevo impulso de la calidad normativa por parte de las instituciones de la Unión Europea, sobre todo a partir de 2016. En segundo lugar, y en lo que respecta al ámbito estatal, por el paso que implicó la Ley 19/2013 de Transparencia y sobre todo por la profundización que hace la Ley 39/2015 del Procedimiento administrativo en ámbitos como la buena regulación, la participación ciudadana, las evaluaciones ex ante y ex post de la normativa y su apuesta por la consolidación de la administración electrónica. En el ámbito autonómico están proliferando nuevas leyes que recogen el sentido de las leyes del Estado. Por último, en lo que respecta a Euskadi, este panorama de nuevo impulso de la calidad normativa viene de la mano de dos proyectos de ley vasca: el Proyecto de ley sobre transparencia, participación ciudadana y buen gobierno y el Proyecto de ley sobre las disposiciones de carácter general que constituirán el referente del impulso de la cultura de la calidad normativa en la administración pública vasca en el futuro. ABSTRACT: The quality and efficiency of legal norms in the legal system is currently a cutting edge issue. Mainly from the century xxi, important steps have been taken in order to point out the redefinition of hyperinflation of norms in our legal order and to provide the administration with tools to check their efficiency. The purpose of this article is to have an in-depth discussion concerning the panorama of the normative quality at the moment. Firstly, by reflecting about the problems around the quality of the legal order and the general criteria to confront the quality of the norms. The reality is in the first place determined by the fresh impetus to normative quality on the part of EU institutions, specially from 2016. Secondly, regarding state scope, it is determined by the improvement operated by Act 19/2013 on Transparency and mainly by the deepening made by Act 39/2015 on Administrative Procedure in fields such as good regulation, citizen participation, ex ante and ex post normative assessment and its commitment for the reinforcement of electronic administration. At the regional level, new acts are proliferating that address the scope of the State legislation. Finally, as far as Euskadi is concerned, this new panorama for strengthening the normative goes hand in hand with two Basque bills: the bill on transparency and good governance and the bill about general provisions which will serve as a reference point for strengthening the culture for normative quality within the Basque public administration in the future.

Prenovljena številka strokovne revije Bilten Slovenske vojske je namenjena vprašanju slovenske zavezanosti mirnemu reševanju konfliktov, kar se mi kot vrhovnemu poveljniku obrambnih sil Republike Slovenije zdi ne samo potrebno, temveč tudi nujno. Za to vidim kar nekaj razlogov. Zgodovinske izkušnje Slovenk in Slovencev niso bile prijetne, če govorimo o ohranitvi narodove identitete, izražene v jeziku ter kulturnem in narodnem izročilu. Kljub različnim pojavnim oblikam raznarodovalnih ukrepov mnogih tujih oblasti je našim prednikom uspelo z veliko modrosti, globoke narodne zavesti in tudi politične spretnosti ohraniti slovenski narod. Kako pomembno je dosledno upoštevanje določil mednarodnega prava tudi v kriznih razmerah ali celo v vojni, se je pokazalo leta 1991. Slovenija je zmagala v vojni, a ne le v vojaškem smislu, temveč je z upoštevanjem vseh pravnih norm hitro postala prepoznavna, sicer kot mlada, vendar na visokih pravnih in moralnih načelih utemeljena evropska demokracija. Vojne izkušnje iz leta 1991 so še povečale občutek slovenskega naroda za jasno zavračanje uporabe sile pri reševanju kakršnih koli konfliktov. Zato je moje zadovoljstvo ob povabilu k pisanju na temo Slovenci v službi miru toliko večje. Deloma tudi zaradi dejstva, da sem velik del svojega poklicnega življenja, in sicer od leta 1992 do 2005, preživel v OZN. Sprva kot veleposlanik RS, nato kot pomočnik generalnega sekretarja OZN. V obeh funkcijah sem imel precej opravka z mirovnimi operacijami. Mirovne operacije OZN so se takrat razmahnile in doživele velik razvoj, na drugi strani pa tudi bridka razočaranja ter trenutke globoke skepse. Vendar so se razvijale naprej, vse do današnjega obsega. Tema Biltena je predstavljena resnično poglobljeno, znanstveno, teoretično in praktično, s strateške in taktične ravni, upoštevajoč evolutivne in transformacijske značilnosti mirovnih operacij ter izhajajoč iz zgodovinskih izkušenj. Najpristojnejši avtorji v slovenskem strokovnem prostoru so osvetlili pomembne konceptualne spremembe na področju mirovnih operacij, ki so posledica številnih dejavnikov, predvsem pa pomembnih geopolitičnih sprememb v svetu. Ne smemo zanemariti vse večjega sodelovanja regionalnih organizacij pri uresničevanju mirovnih operacij, kar je posredno povzročilo drugačno razumevanje têrmina mirovna operacija in odprlo strokovne razprave tako na področju terminologije kot pri tehničnem izpolnjevanju obveznosti, pa vse do vprašanja nujnosti predhodnega mandata OZN. Te pomanjkljivosti se kažejo tudi v slovenskem prostoru, v katerem bo v prihodnje treba čim prej opraviti poglobljeno strokovno razpravo in poenotiti razumevanje tako v strukturah Slovenske vojske kot v širšem obrambno­varnostnem sistemu. Pri tem je mogoče uvodni in predvsem bolj teoretični del Biltena razumeti kot pomemben prispevek k temu pogledu. Del prispevkov omogoča zanimiv zgodovinski vpogled v sodelovanje Slovencev in pozneje Slovenk v različnih mirovnih prizadevanjih posameznih velesil in mednarodnih organizacij. Čeprav je vojaško posredovanje evropskih sil na otoku Kreti leta 1897 težko razumeti kot mirovno operacijo, je bil vsaj za nekaj časa dosežen cilj, ki je še vedno v ospredju sodobnih prizadevanj mednarodne skupnosti na tem področju. Posredovanje je namreč zagotovilo premirje med strankama v spopadu ter brez nepotrebnih žrtev omogočilo diplomatsko reševanje spora na otoku. Zaupanje najvišjih političnih in vojaških oblasti v Avstro­Ogrski, ki ga je takrat doživel II. bataljon 87. celjskega pehotnega polka, je bilo res posebno. Posebno tudi zato, ker so to vojaško enoto sestavljali predvsem Slovenci in ker ji je poveljeval Slovenec tudi ob namestitvi na Kreto. Kljub temu je treba poudariti, da je takšno razmišljanje nekonvencionalno, saj ob proučevanju literature o mirovnih operacijah ugotovimo, da se te začenjajo omenjati okrog leta 1919, in sicer z mirovnimi konferencami po koncu prve svetovne vojne in urejanjem različnih mejnih vprašanj v Evropi, z različnimi plebisciti in drugimi dogodki, ki so poleg političnega in drugega diplomatskega delovanja zahtevali tudi zaščito varnosti, zaradi česar so sledile vojaške operacije, ki so bile namenjene prav temu. Zgodovina veliko govori o mirovnih operacijah, ki so bile namenjene vzdrževanju premirja. Pri teh operacijah je šlo za postavitev koalicijskih sil na območje, na katerem je premirje že obstajalo in ga je bilo treba vzdrževati med dobro organiziranimi in discipliniranimi oboroženimi silami. Danes je položaj oboroženih sil precej drugačen, zaradi česar je treba pogledati vso zgodovino in vse vidike mednarodnega vojaškega delovanja, ki nima značaja oboroženega boja, temveč vojaške prisotnosti z različnimi vidiki uporabe vojaške sile in seveda z vedno prisotno pripravljenostjo ter sposobnostjo mirovnih sil, da so učinkovite v samoobrambi in pripravljene uporabiti orožje tudi za izpolnitev svojega mandata. Če danes s tega vidika utemeljeno gledamo na mirovne operacije, je popolnoma jasno, da je treba poznati zgodovino in presoditi, kaj se lahko naučimo iz izkušenj in kako je treba razmišljati o sedanjosti. O sedanjosti pa je seveda treba razmišljati, kajti če pogledamo stanje današnjih mirovnih operacij, vidimo, kako pomembna je ta vojaška dejavnost za sodobni svet. Zadržal se bom le pri OZN, ki je s stališča mirovnih operacij danes najpomembnejša organizacija. V mirovnih operacijah v okviru OZN deluje približno 140.000 vojakov. Nobena vojaška sila nima tolikšnega števila uniformiranega osebja, dejavnega v tujini. Ti ljudje so razporejeni v osemnajstih trenutno aktivnih mirovnih operacijah, vsaka pa stane organizacijo sedem milijard dolarjev. To je največji del sredstev, ki jih porabi OZN, a je ta poraba še vedno majhna v primerjavi z drugimi vrstami vojaškega nameščanja zunaj OZN, ki nimajo značaja mirovnih operacij. Mirovne operacije so postale zelo vsestranske. Zadnje, uvedene v Afriki (Darfur, Čad, Centralnoafriška republika), že na začetku spadajo med najzahtevnejše. Iz tega je mogoče sklepati, da se zahtevnost mirovnih operacij povečuje, s čimer raste tudi stopnja tveganja. Leta 2007 je življenje izgubilo 67 pripadnikov mirovnih operacij OZN. Če gledamo po posameznih operacijah, vidimo, da jih je bilo tega leta samo v Libanonu šest. Libanon je, odkar obstajajo mirovne operacije, eno izmed najnevarnejših območij, čeprav je danes nekoliko zunaj središča zanimanja. To lahko pripišemo dejstvu, da je tam aktivna mirovna operacija, zaradi katere se stanje sorazmernega miru bolje vzdržuje. Mirovne operacije so nevarne in vsestranske. Vsestranske zato, ker v ospredju ni več le razmejitev vojskujočih se strani. Poleg klasičnih funkcij se v sodobnih mirovnih operacijah opravljajo tudi druge. Zagotavljanje varnega okolja za politično normalizacijo, humanitarno dejavnost in razvoj je celovita naloga, ki zahteva delovanje mirovnih sil daleč od vsakdanjih oblik vojaškega nameščanja. Ob tem se postavljajo različna vprašanja o usposabljanju in usposobljenosti mirovnih sil. Vprašati pa se je treba tudi, kako celovito obravnavati izkušnje iz dosedanjih mirovnih operacij in organizirati sistem poveljevanja, posebej še v organizacijah, kot je OZN, pri čemer je pomembno, da nacionalni kontingenti ne izgubijo svoje identitete. Torej obstajata dve liniji komunikacije, ena po poteh, ki jih določa mednarodna organizacija, in druga po tistih, ki jih določa nacionalni sistem oboroženih sil. Kako to uskladiti in doseči učinkovito delovanje, kako zagotoviti delovanje različnih kultur, pripadnikov in ravni usposobljenosti na način, ki bo omogočil uspešnost mirovne operacije? To so vselej velika vprašanja oziroma problemi. V zadnjih letih je postalo aktualno vprašanje, ki kaže na zahtevnost sodobnih mirovnih operacij. Mirovne operacije imajo večkrat nalogo omogočiti okolje, v katerem se lahko izvedejo volitve, in pomagati pri uvedbi pravnega reda ter institucij, ki ta red vzdržujejo. Obe nalogi sta izjemno zahtevni. Vzpostavljanje varnega okolja za volitve v državi, kjer so komunikacije slabe, kjer ni tradicije volitev in kjer je z vsakim političnim dogodkom povezano nasilje, je izjemno težka naloga. Vzpostavljanje pravnega reda v okoljih, kjer ni takšne tradicije in ustrezne infrastrukture, je še težje. Pogosto se pri tem pojavi potreba po vključevanju civilne policije, ki ima v mirovnih operacijah zahtevne naloge. Civilna policija ima poleg težav, povezanih s prej omenjeno vsestranskostjo, še nekatere druge posebnosti. Treba se je prilagoditi lokalnemu okolju, in sicer tako, da omogoča učinkovito opravljanje policijskih nalog. Kako to zagotoviti v okolju, kot je na primer Haiti s svojo težko preteklostjo, kako v jezikovno zahtevnih okoljih, kot je bil do pred kratkim Vzhodni Timor, ali v drugih težavnih okoliščinah? Vse to so izjemno zahtevne naloge, ni pa veliko razumevanja za vse podrobnosti in težave, ki se pojavljajo ob njihovem uresničevanju. Mednarodna in politična javnost sta pogosto zadovoljni že z določitvijo mandata mirovni operaciji. S tem je za marsikoga vprašanje rešeno, saj je mandat določen in bo prišlo do nameščanja sil. Vendar pa se stvarno reševanje težav takrat šele začne. Šele takrat je očitno, kako malo lahko v kontekstu konkretne situacije pomenijo splošne resolucije Varnostnega sveta OZN in drugi akti, s katerimi se določajo mandati. Zato menim, da je nujen podroben pogled v izkušnje, tako iz oddaljene preteklosti kot tudi iz naše sedanjosti. Pri govoru o civilni policiji je treba upoštevati tudi nekatere popolnoma človeške vidike, ki se pojavljajo pri vsaki mirovni operaciji. Nekoč sem z nekim zelo izkušenim voditeljem civilno­policijskih dejavnosti govoril o potrebi, da bi na misijo na Kosovo poslali dodatne policiste spomladi, ko zima mine in postanejo ljudje dejavnejši in se zato poveča obseg kriminala. Pojasnil mi je, da se ta težava ne pojavlja le na območju omenjene misije, temveč povsod po Evropi. Povsod se spomladi poveča število kriminalnih dejanj, zato je v tem času najtežje najti policiste, ki so pripravljeni zapustiti domovino, kjer jih bolj potrebujejo, in oditi v okolje misije, ki se ravno sooča s povečanimi potrebami. To omenjam zaradi razumevanja, da nameščanje mirovnih sil, tako vojaških kot civilno-policijskih, ni le stvar mandatov in vojaške organizacije, temveč včasih čisto osnovnih vprašanj, ki spremljajo družbeno dogajanje. Omenil sem že, da je zgodovinski spomin zelo pomembna kategorija in sestavina razmišljanja o današnjih mirovnih operacijah. Za sklep bi dodal še eno misel. Menim, da je za vse države, zlasti za tiste, ki so pri sodelovanju v mirovnih operacijah nove, pomembno, kako organizirajo svoje znanje o mirovnih operacijah. To je znanje, ki se ne da naučiti iz knjig, napisanih na univerzah, temveč se pridobi s spremljanjem in skrbno analizo izkušenj. Zelo pomembno je, da se to znanje načrtno organizira, da se izkušnje načrtno zbirajo in analizirajo ter da iz tega postopoma izide doktrina, ki je potrebna, da se država, kot je Slovenija, ki je nov dejavnik pri izvajanju mirovnih operacij, dobro znajde in ustrezno definira svoj položaj in svojo vlogo v mednarodnih mirovnih operacijah. Za dosego tega cilja je za novo državo pomembno sodelovanje s tistimi državami, ki imajo daljši staž in bogatejše izkušnje pri mirovnih operacijah. Sosednja Avstrija je znana po tem, da ima v OZN enega najdaljših in najbolj zanimivih sistemov izkušenj iz mirovnih operacij. Avstrija je že od vstopa v OZN aktivna v številnih dejavnostih, povezanih z mirovnimi operacijami. Njeni vojaki so sodelovali v vrsti mirovnih operacij, tudi civilna policija je prisotna v marsikateri. Tako pridobljene izkušnje so izjemno dragocene, njihova uporaba pa nujna za uspeh načrtovanja in delovanja v prihodnjih mirovnih operacijah. In ta prihodnost bo zapletena! V OZN so nekoč, ko je bilo pripadnikov mirovnih operacij okrog 80.000, mislili, da se ne da narediti nič več in je večje število pripadnikov nepredstavljivo. Danes je pripadnikov občutno več, razvoj bo najverjetneje še napredoval, razmere pa bodo še bolj zapletene. Ne želim pisati futuristično o stvareh, ki se še niso zgodile in o katerih ne bi bilo prav razpravljati. Želim pa opozoriti, da zgodovina mirovnih operacij še ni končana in da bo njihova prihodnost nevarna in zahtevna. Ravno tako želim ponovno poudariti pomen te številke Biltena Slovenske vojske, ki vstopa v novo desetletje, in izraziti zadovoljstvo, da mi je bilo omogočeno napisati nekaj misli. Posebej pa naj poudarim, da bom kot vrhovni poveljnik slovenskih obrambnih sil tudi v prihodnje posebno pozornost namenjal dosežkom prav na področju sodelovanja v mirovnih operacijah, še posebej pa me bodo zanimale njihove izkušnje. Avtorjem prispevkov v tej pomembni številki Biltena Slovenske vojske se zahvaljujem za njihov znanstveni in strokovni prispevek, vsem, ki so s slovensko zastavo na ramah že opravili pomembno delo v imenu Republike Slovenije, pa izrekam veliko spoštovanje v upanju na korektno izpolnjevanje obveznosti tudi v prihodnje.

Die Späte Rübenfäule der Zuckerrübe, verursacht durch den bodenbürtigen Pilz Rhizoctonia solani (Kühn), kann zu erheblichen Ertragsverlusten führen. Krankheitsauftreten und Befallsverlauf sind neben den Witterungsbedingungen vor allem vom Inokulumpotenzial des persistenten Pathogens im Boden abhängig. Mittels einer neuentwickelten Methode zur Bestimmung des Inokulumpotenzials durch Indikatorpflanzen wurden Einflussfaktoren auf Befall und Krankheitsauftreten identifiziert. In vierjährigen Fruchtfolgeversuchen (Zuckerrüben gefolgt von zweijährigem Silo-, Körnermais bzw. Winterweizen und Zuckerrüben) wurde mit Hilfe von Ackerbohnen als Indikatorpflanzen das Rhizoctonia-Inokulumpotenzial im Feld und in Bodenproben im Gewächshaus vergleichend quantifiziert. Die Kultur von Rhizoctonia-Wirtspflanzen (Mais) führte dabei zu einem höheren Inokulumpotenzial als die von Nichtwirtspflanzen (Winterweizen). Bisher wurde der befallsfördernde Einfluss von Ernteresten nur im Rahmen von Gewächshausversuchen beschrieben. Im Rahmen dieser Studie konnte der Rhizoctonia-fördernde Effekt im Feld verbliebener Körnermais- und Zuckerrübenerntereste nun erstmals auch im Feld nachgewiesen werden. Befall und Bereinigter Zuckerertrag nachfolgend angebauter anfälliger Zuckerrüben bestätigten die mittels Indikatorpflanzen geschätzten Inokulumpotenziale. Die Möglichkeiten des Fangpflanzentests zur Inokulumquantifizierung und der Abfuhr von Ernterückständen zur integrierten Bekämpfung von Rhizoctonia im Zuckerrübenanbau werden diskutiert.

Ud fra empirisk materiale diskuterer artiklen lokale klimateorier, det grønlandske begreb sila samt den grønlandske forsker H.C. Petersens lokalt accepterede klima- teori. De lokale fortolkninger af klimaets forandringer adskiller sig fra og sætter spørgsmålstegn ved de naturvidenskabelige klimateorier. Hvad der i vestlige klima- diskurser anses som en katastrofe, placeres i et helt andet agens- og risikolandskab i Diskobugten, hvor forfatteren har lavet sit etnografiske feltarbejde.Søgeord: klimaforandringer, Grønland, natur-kultur, politik, risiko, sila.English: Climate as Sila. Local Climate Theories from the Disko Bay AreaLocal climate theories are discussed on the basis of empirical material from Greenland and related to the Greenlandic concept of sila as well as the climate theories put forward by the Greenlandic researcher H.C Petersen. These theories differ from and question the climate theories promoted by the natural sciences. In the Disko Bay area, where the author conducted ethnographic fieldwork, the idea of catastrophe is especially placed in a landscape of risk and agency that is quite different from that found in Western climate discourses. Keywords: Climate change, Greenland, nature-culture, politics, risks, sila

La Vega Alta del río Segura en la Región de Murcia es una comarca rural que, durante el último siglo, se ha ido conformando en un importante enclave productivo agrícola. Actualmente está plenamente inserto en las grandes cadenas globales de comercialización de productos en fresco para toda Europa, especializado en uva apirena y frutas de hueso. Durante su particular proceso socio-histórico, las relaciones sociales que se producen entre las diferentes clases sociales que conviven en el territorio se han ido construyendo, modificando y adaptando a los grandes cambios también sociales, sin que cambien en lo sustancial. Las élites locales constituidas como coaliciones locales de crecimiento han detentado (y detentan) poder suficiente para tratar de controlar el devenir del modelo socio-productivo local. El objetivo ha sido (y es) conservar y tratar de fortalecer su posición de poder. Para ello han sido capaces de desplegar a lo largo del tiempo estrategias de dominación adaptadas a los grandes cambios sociales y estructurales. Como ejemplo analítico presentaré tres casos prototípicos de exportadores, pertenecientes a tres generaciones diferentes, que desplegaron formas de dominación similares pero adaptadas a su tiempo.

Kakor sta multikulturnost in multilingvizem postali neizogibni dimenziji sodobne družbe, je internacionalizacija postala neizbežna razsežnost visokega šolstva. Namreč, globalna družba znanja ter težnja po oblikovanju enotnega evropskega visokošolskega prostora, narekujeta poleg drugih modifikacij zahtevo po visoko izobraženi, fleksibilni, ustvarjalni in podjetni delovni sili z močno motivacijo za neprestano učenje, razumevanje različnih kultur in delovanje v mednarodnem okolju. Vse to pa postavlja pred tradicionalne sisteme visokega šolstva številne izzive ter prinaša potrebo po internacionalizaciji kurikula, spremenjenih metodah poučevanja, uvajanju informacijske komunikacijske tehnologije v visokošolsko izobraževanje, mobilnosti študentov in akademskega osebja ter zahtevo po intenzivnem uvajanju novejših oblik internacionalizacije v sfero visokega šolstva. Članek obravnava proces internacionalizacije visokega šolstva in prikazuje rezultate raziskave o stopnji internacionalizacije v članicah javnih visokošolskih institucij v Sloveniji.

LABURPENA Artikulu honek Jean Etxeparek eskolari buruz duen pentsamolde koherente eta originalaren aztertzeko xedea du. Bere ikusmolde laikoa xx. mende hastapeneko Ipar Euskal Herriko testuinguru politiko eta pedagogikoan kokatu behar da. Euskara eskolan sartzeari buruz gogoetatu ondoan, irakasle idealaren figura marrazten du eta Ipar Euskal Herriko ikasle euskaldun ikasiaren kultura zehazten. RESUMEN El presente artículo analiza el pensamiento coherente y original que desarrolla Jean Etxepare en torno a la escuela. Su visión laica debe situarse en el contexto político y pedagógico del País Vasco Continental a principios del siglo xx. Tras reflexionar sobre la incorporación del euskera en las escuelas, traza la figura del profesor ideal y define la cultura del alumno instruido del País Vasco Continental. ABSTRACT This article proposes to explore the coherent and original mindset of Jean Etxepare about school. His secular vision of the 20th century must be placed in the political and educational context of the North Basque Country at the turn of the century. After reflecting on the inclusion of Basque in the school, he drew the figure of the ideal teacher and described the culture of the Basque scholar from the northern Basque Country.

Polazeći od definicije horora kao žanra popularne kulture čija se temeljna priča tiče susreta s pretećom Drugošću, čiji prodor u konsenzusnu stvarnost i njenu podrazumevajuću normalnost stvara nemir i budi strah među protagonistima i publikom, ovaj rad definiše tri ključne paradigme horor žanra i to na osnovu tretmana izazivača straha, odnosno „čudovišne“ Drugosti u njima. Paradigma 1 tiče se „Straha od sebe“; Paradigma 2 obrađuje „Strah od drugih“; Paradigma 3 tiče se „Straha od numinoznog“:. „Čudovište“ je bezlično; dotiče se primarnih sila, božanskog/demonskog; i kao takvo situirano je na samoj granici unutrašnjeg/spoljašnjeg. Sve tri paradigme, sa njihovim glavnim pristupima i konstitutivnim elementima, oblikuju se kroz dva temeljna moguća tretmana: konzervativni i progresivni (liberalni), što pruža ukupno šest temeljnih varijacija horora. Polazeći od određenja Džona Karpentera, Robina Vuda i svojih sopstvenih, autor analizira reprezentativne primere iz oblasti horor književnosti i filma za svaku paradigmu i njenu varijaciju, s posebnim akcentom na prikaz Drugosti i njene veze sa normom, njen upliv na status quo, na antropocentrizam i prisustvo ili odsustvo srećnog kraja. Rad demonstrira bogatstvo konotativnih potencijala horor žanra i pruža osnovu za njegovu taksonomiju.

Pripravili smo novo številko Sodobnih vojaških izzivov. Vem, da je na voljo veliko aktualnih besedil in medijskih sporočil, ki slovensko znanstveno in strokovno javnost verjetno zanimajo bolj, kot obrambno-vojaške vsebine. To je povsem razumljivo, saj se v naši državi počutimo varni, medtem ko so v drugih delih sveta varnostne razmere zelo drugačne. Tam, daleč v nemirnih okoljih, nastopi Slovenska vojska, ki kot ena izmed držav članic zavezništva, Evropske unije ali Združenih narodov sodeluje pri zagotavljanju miru in stabilnosti. V Slovenski vojski smo v službi domovine. Zvesto ostajamo na svoji poti, opravlja- mo svoje naloge in izpolnjujemo poslanstvo vojske po najboljših močeh. Nekateri naši kolegi so v Doktrino Slovenske vojske zapisali, da so vrednote Slovenske vojske gonilna sila uresničevanja njenega poslanstva. Izhajajo iz splošnih civilizacijskih vrednot, vrednot slovenske družbe in posebnosti narave delovanja vojske. Pogosto se radi pohvalimo z rezultati raziskave slovenskega javnega mnenja o zaupanju državljank in državljanov v slovenske institucije, po katerih je Slovenska vojska od leta 2005 med najvišje uvrščenimi. Še več, od leta 2010 je Slovenska vojska celo na prvem mestu. Pomembno pa je, da je delež tistih, ki vojski zaupajo, stalen oziroma se je v zadnjih dveh letih celo povečal. Zavedam se, da so rezultati Centra za raziskavo javnega mnenja na Fakulteti za družbene vede samo eno ogledalo, ki kaže našo kakovost, pa vendar je to dovolj za optimizem tudi za naše delo v prihodnje. Vrednote so pomemben del delovanja Slovenske vojske, delovanja države in družbe, zato smo naslednji članek uvrstili na prvo mesto v tej številki. Jasna Fedran nas v članku Osnovni etični pojmi – poskus pregleda sodobnega (ne)etičnega ravnanja popelje skozi vrednote, ki so bile izziv za razpravo Aristotelu, Tomažu Akvinskemu in mnogim drugim v preteklosti in sedanjosti. O njenih aktualnih ugotovitvah pa več v besedilu. Veliko je napisano o sodobnih varnostnih trendih, spremembah, ki so nenehna stalnica in povzročajo nove grožnje varnosti. Analiza strateškega koncepta Nata 2010 izpod peresa Aljaža Fabjana poleg navedenega predstavlja, kako se je zave- zništvo opredelilo do odzivanja na spremembe v svetu in katere so njegove predno- stne naloge. Članek Sodelovanje Slovenske vojske v mednarodnih operacijah in na misijah v luči zunanje politike Republike Slovenije avtorja Branka Podbrežnika osvetljuje med- narodne, politične in pravne okvire, ki vplivajo na delovanje Slovenske vojske in ga določajo v nemirnem mednarodnem okolju. Srečko Zajc v članku Vloga civilnih strokovnjakov v mednarodnih operacijah in na misijah, Slovenske izkušnje v PRT-ISAF Afganistan, z nami deli svojo izkušnjo o delovanju slovenskih civilnih vojaških strokovnjakov v tem delu sveta. Čezmejno izobraževanje in tveganja za nacionalno varnost je tema, ki je k pisanju spodbudila Valentino Jošt Lešer, ki razpravlja med drugim tudi o tem, kaj za naci- onalno varnost pomeni beg možganov. O Vplivu kadrovskega menedžmenta na krepitev varnostne kulture v korporativno- varnostnem okolju pišeta Karmen in Denis Čaleta. Varnostna kultura je torej del vrednot v organizacijah, te pa so močno povezane ter odvisne od vodstva in vodilnih. Bojan Zevnik z nami deli nekaj izkušenj in predlogov, za katere meni, da bi lahko prispevali k večji kakovosti delovanja. Predstavlja jih v članku Strokovna nadreje- nost na področju upravljanja komunikacijsko-informacijskih sistemov v Slovenski vojski. Kljub veliki intenzivnosti vsakodnevnega dogajanja na delovnem in zasebnem področju vabimo k pisanju vse, ki vas zanimajo obrambno-vojaške vsebine, še posebno v prihodnjih številkah. Leta 2013 namreč praznujemo petnajstletnico izhajanja Sodobnih vojaških izzivov (prej Bilten Slovenske vojske).

RESUMEN El presente artículo acercará el periplo vital y la producción artística del maestro y pintor Bienvenido Brú, natural de Valencia y asentado en Pamplona desde 1870. Este artista trabajó como profesor de dibujo en el Instituto Provincial de Pamplona, en la Escuela de Artes y Oficios de la misma ciudad y en un colegio privado. A la par, participó activamente en el movimiento cultural y artístico de la Navarra del último tercio del siglo XIX, a través de encargos y actuaciones diversas que intentamos reflejar en este trabajo. Su producción artística, dedicada básicamente al retrato y la pintura religiosa, es escasa y se inscribe en una estética decimonónica y academicista. Bienvenido Brú falleció en Valencia en 1897. LABURPENA Artikulu honen bidez, ezagutzera ematen da Bienvenido Brú maisu eta margolariaren bizi-ibilbidea eta ekoizpen artistikoa. Jatorriz Valentziakoa bazen ere, Iruñean kokatu zen 1870etik aurrera. Artista hau marrazketako irakasle aritu zen Iruñeko Institutu Probintzialean, hiri horretako Arte eta Lanbide Eskolan eta ikastetxe pribatu batean. Aldi berean, era aktiboan parte hartu zuen Nafarroako kultur eta arte mugimenduan, xix. mendearen azken herenean, askotariko enkargu eta jarduketak egin baitzituen. Lan honetan, saiatu gara horiek agerian jartzen. Bere ekoizpen artistikoa loturik zegoen, batez ere, erretratuekin eta erlijiozko margolanekin. Artelan gutxi margotu zituen, hemeretzigarren mendeko estetika akademizista erabiliz. Bienvenido Brú 1897. urtean hil zen, Valentzian. ABSTRACT This article takes a closer look at the life journey and artistic work of the schoolmaster and painter, Bienvenido Brú, born in Valencia and who settled in Pamplona from 1870 onwards. This artist worked as an art teacher at the Instituto Provincial (Provincial Secondary School) of Pamplona, at the Escuela de Artes y Oficios (School of Art and Trades) in that same city and at a private school. At the same time, he played an active role in the cultural and artistic movement of Navarre in the latter part of the nineteenth century, through commissions and different activities that we have tried to reflect in this work. He produced few artistic works, basically dedicated to portraits and religious painting, with a style classed as nineteenth-century Academic art. Bienvenido Brú died in Valencia in 1897.

Letos smo nadaljevali proces preoblikovanja Slovenske vojske. Lani so se smernice zmanjševanja proračunskih sredstev za obrambni sistem nadaljevale še iz prejšnjih let, kar je zahtevalo tehten premislek, pripravo ukrepov in stalno izpopolnjevanje delovanja obrambnega sistema. Države članice zavezništva so v splošnem prizadevanju po zmanjševanju obrambnih proračunov iskale različne rešitve in vsaka izmed njih je ta izziv reševala nekoliko drugače. Pojem transformacija je bil zelo aktualen. O njem smo veliko slišali in tudi prebrali. Z zmanjševanjem obrambnih proračunov pa je bila v zadnjem letu gotovo najbolj povezana pametna obramba (angl. Smart Defence). Kaj je bistvo pametne obrambe? Ne več, kako z manj narediti več, temveč, kako z danimi sredstvi delovati najučinko- viteje. Navedeno pomeni tudi drugačno razmišljanje, pristope in predvsem rešitve. V zavezništvu so države članice proučevale različne možnosti, kako v trenutnih razmerah doseči najboljše učinke. Sinergija učinkov naj bi bila prava pot za vse, pri čemer naj bi vsak prispeval po svojih močeh in tako, da bi sestavili najbolje delujočo celoto. V Slovenski vojski smo upoštevali dane okoliščine, proučili svoje zmožnosti in začeli leto po poti optimalnega delovanja in spreminjanja. Proces smo poimenovali preoblikovanje Slovenske vojske. Prav je, da se aktualne vsebine iz domačega in mednarodnega varnostnega okolja pojavljajo tudi v naših prispevkih. Nekateri avtorji tako predstavljajo svoja dela in ugotovitve, nastale nedavno v procesu preoblikovanja. V tokratni številki Vinko Vegič v prispevku z naslovom Posredovanje Nata v krizah – izkušnje in izzivi operacije v Libiji predstavlja, kaj tako obsežna operacija zavezništva pomeni in prinaša v praksi, torej v razmerah, ko naj različne doktrine in razprave na teoretični ravni zagotavljajo tudi rešitve. Branimir Furlan v prispevku Profesionalna vojska brez strokovne avtonomije – ali je mogoče? deli z bralci pogled na razvojne faze profesionalizacije vojske in vojaško profesijo kot končni cilj, pri čemer je v ospredju vprašanje pristojnosti in odgovor- nosti vojske za lastni strokovni razvoj. Prenova sistema za oskrbo z uniformo v Slovenski vojski je tema avtorjev Valterja Bosotine in Branka Lavtarja. V njej predstavljata rešitve za izboljšanje sedanjega procesa, ki je nujno za delovanje Slovenske vojske. Hkrati je proces podvržen različnim okoliščinam in vplivom, ki zahtevajo spremembe. Jurij Jurtela nam v prispevku z naslovom Nov pristop napovedovanja in odločanja v procesu izbire in delovanja na cilj predstavlja temo, ki spada na področje sistemov zagotavljanja ognjene podpore. Seznani nas z dilemami, ki se pojavljajo med iz- vajanjem posameznih vojaških operacij, v katerih se je treba odločiti o marsičem; kako si pri tem pomagati in kakšna orodja uporabiti, da bi dosegli najboljši učinek in premoč. O Posameznikovem odločanju za zaposlitev v pogodbeni rezervi Slovenske vojske pišeta Erik Kopač in Janja Vuga s Fakultete za družbene vede. S socio-psihološkim pristopom sta proučevala, kateri so najpomembnejši dejavniki odločanja za takšno zaposlitev, in ugotovila, da imajo ekonomske spodbude pomembno vlogo pri tem, osebni odnos posameznika pa je bistven. Več o tem v prispevku. Kanadska antropologinja Donna Winslow je proučevala sodobne oborožene sile. Napisala je veliko prispevkov in prišla do zanimivih ugotovitev. Med njena bolj znana dela spadajo ugotovitve o aferi v Somaliji in o vojni v Čečeniji. Maja Garb, Jelena Juvan in Uroš Svete so se njenemu spominu poklonili s prispevkom Od vprašanj vojaške kulture do analize vloge antropologov v vojski – delo Donne Winslow.

Pembaca Yang Budiman,Jurnal Filsafat Volume 31 Nomor 1 Februari 2021 menyajikan enam artikel dengan tema beragam. Artikel pertama ditulis oleh Armaidy Armawi dan Raharjo yang berjudul “Evaluasi Program Sosialisasi Civic Literacy dalam Pembentukan Etika Warganegara Muda”. Dalam artikel ini Armaidy Armawi dan Raharjo menunjukkan bahwa sosialisasi civic literacy dilakukan secara informal dengan pembiasaan, pengembangan, dan pembelajaran secara berkelanjutan memiliki tujuan untuk membentuk etika warganegara berperspektif ketahanan pribadi. Sebagai hasil kajiannya, kedua penulis menawarkan suatu model civic literacy sebagai perencanaan dalam proses pembelajaran yang berisi informasi tentang bagaimana menjadi warganegara yang beretika, paham hak dan kewajibannya, memiliki rasa tanggung jawab dan rasa cinta tanah air yang diimplementasikan dalam kehidupan bermasyarakat, berbangsa dan bernegara. Artikel kedua berjudul “Panic Buying: Konsumerisme Masyarakat Indonesia di Tengah Pandemi Covid-19 Perspektif Psikoanalisis Jacques Lacan”, yang ditulis oleh Astrid Veranita Indah dan Awal Muqsith. Menurut kedua penulis, perkembangan teknologi di era kontemporer menimbulkan berbagai masalah krisis kemanusiaan, yang salah satu penyebabnya adalah perkembangan ideologi, teknologi, dan sains kapitalis yang terlalu pesat. Pembelian massal dalam kurun waktu singkat di tengah pandemi Covid-19 membuat subjek mengonsumsi barang yang tidak dibutuhkan. Subjek mengalami perpecahan dalam memahami kenyataan. Psikoanalisis Lacan menjadi penting dalam memahami gaya hidup masyarakat konsumerisme di tengah pandemi Covid-19. Trilogi Lacan mampu menganalisis manusia sebagai subjek. Kedua penulis menyimpulkan bahwa subjek yang saat ini hadir adalah subjek dalam interaksi dengan realitas murni yang diterjemahkan ke dalam kode simbolis. Subjek yang mencari kebahagiaan dengan keinginan untuk menjadi orang lain dan untuk menenangkan kecemasan dalam ketidakstabilan keadaan. Subjek menganggap pembelian panik adalah jawaban atas gejala kecemasan di tengah pandemi Covid-19.Penulis selanjutnya, Dian Agung Wicaksono, menyajikan artikel berjudul “Penormaan Hukum Islam Dalam Sistem Hukum Indonesia Ditinjau Dari Ajaran Teologi Hukum Thomas Aquinas. Menurut Wicaksono, justifikasi penormaan substansi hukum Islam dalam sistem hukum Indonesia memiliki pijakan yang kuat karena tertuang dalam Pancasila Sila “Ketuhanan yang Maha Esa” dan Pasal 29 UUD NRI Tahun 1945. Adapun penormaan substansi hukum Islam dalam sistem hukum Indonesia bila ditinjau dari ajaran teologi hukum Thomas Aquinas menunjukkan bahwa penormaan substansi hukum Islam dalam peraturan perundang-undangan tidak serta merta menurunkan derajat hukum Islam, karena penuangan substansi hukum Islam dalam peraturan perundang-undangan tidak kemudian mentransformasikan lex aeterna menjadi lex humana.Artikel keempat, berjudul “Runtuhnya Marxisme-Leninisme di Uni Soviet dalam Teori Ashabiyah Ibnu Khaldun”, ditulis oleh Emil Dwi Febrian, Susanto, dan Sri Kusumo Habsari. Artikel ini menyimpulkan bahwa runtuhnya Marxisme-Leninisme di Uni Soviet dikarenakan pendogmaan terhadap ajaran filosofis ini yang dilakukan untuk menciptakan hak istimewa Partai Komunis yang menjadi rezim otoriter, yang akhirnya dianggap tidak relevan dan ditentang oleh masyarakat. Otoritarianisme di Uni Soviet terjadi karena eksklusivisme dan kultus. Simpulan lainnya, bahwa otoritarianisme bisa terjadi di negara non-komunis, termasuk Indonesia di era Orde Baru, hal ini menunjukkan bahwa bukan ideologi yang berpengaruh dalam terciptanya rezim otoriter, tetapi praktik politik di negara tersebut.Penulis kelima, Kosmas Sobon dan Timoteus Ata Leu Ehaq, menghadirkan artikel berjudul “Implikasi Etika Solidaritas Knud Ejler Løgstrup terhadap Korban Virus Covid-19 di Indonesia”. Dalam kajiannya, Kosmas Sobon dan Timoteus Ata Leu Ehaq, menunjukkan bahwa pemikiran solidaritas Løgstrup menjadi dasar untuk solider terhadap korban Covid-19, solidaritas atas korban Covid-19 bukan sekedar perasaan, tidak bersifat normatif, selalu bersifat asimetris, sebuah fenomena moral dan ciri khas dari cinta.Artikel terakhir, keenam, berjudul “Hubungan Filsafat dengan Ilmu Pengetahuan dan Relevansinya d Era Revolusi Industri 4.0 (Society 5.0)”, oleh Muhammad Rijal Fadli. Menurut Fadli, filsafat dan ilmu pengetahuan sangat diperlukan kehadirannya di tengah perkembangan IPTEK yang ditandai dengan menajamnya spesialisasi ilmu pengetahuan. Sebab, dengan mempelajari filsafat, para ilmuwan diharapkan akan dapat menyadari atas keterbatasan dirinya agar tidak terperangkap ke dalam sikap arogansi intelektual. Counter discourse terhadap perkembangan IPTEK tidak dapat dilakukan, melainkan untuk dapat mengurangi dampak negatif dari adanya teknologi itu sendiri. Sementara itu, era Revolusi Industri 4.0 dan Society 5.0 memiliki karakter kelompok masyarakatnya heterogen, sehingga menyebabkan timbul masalah-masalah sangat kompleks yang terkait berkembangnya teknologi dan dapat mengubah pola pikir kehidupan manusia ke pola kehidupan yang lebih canggih dengan tenaga teknologi seperti robot dan internet. Penulis artikel meyakini, bahwa keilmuan yang dijadikan sebagai tonggak aksiologis dalam mengarahkan, mengendalikan perkembangan IPTEK secara positif untuk kepentingan umat manusia dan lingkungannya adalah filsafat dan ilmu pengetahuan {ESHA}.

Dve leti mineva od evropske migrantske krize. Jeseni 2015 je Evropo preplavil begunski val, kakršnega nismo pričakovali in si ga nismo znali predstavljati. Presenetil nas je v vseh pogledih. Sodobna tehnologija, ugledne ustanove in vodilni svetovni strokovnjaki z različnih področij niso predvideli tega, kar se je zgodilo. Evropski pravni red, človekove pravice, schengenski režim in ideje Zahoda, ki so se hitro razblinile, nam pa je ostala samo gola realnost. Kje so begunci zdaj, koliko jih je in kako se počutijo? Kako je begunska kriza vplivala na nacionalnovarnostni sistem, na skupno evropsko obrambno in varnostno politiko? Mediji o tem dve leti pozneje le redko poročajo. Veliko pa se govori o terorističnih napadih po evropskih mestih, o izhodu Velike Britanije iz Evropske unije, o ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu in korejskih raketah, ki burkajo Japonsko morje. Samuel P. Huntington je pred leti napisal knjigo Spopad civilizacij. V Sloveniji je izšla leta 2005. Izhajal je iz predpostavke, da bosta glavna razloga za spopade narodov v prihodnosti njihova kulturna in religiozna identiteta. Napovedal je, da bo največjo grožnjo predstavljal ekstremni terorizem. Različne ideologije bodo zamenjali individualno usmerjeni posamezniki, ki jim ne bo več mar za skupno dobro, temveč bodo osredotočeni nase in svoje koristi. Odsotnost ideologij bo nadomestilo vračanje k starodavnim tradicijam. Odzivi na Huntingtonovo delo so bili zelo različni. Nekateri so bili navdušeni, drugi skeptični. Lahko pa ugotovimo, da se je njegova teorija, ki jo je prvič predstavil leta 1992, potrdila na primeru vojne, ki se je zgodila na Zahodnem Balkanu. Ko se je ideologija nekdanje Jugoslavije razblinila, so se narodi in narodnosti vrnili k svojim koreninam in zgodila se je vojna, ki je zahtevala veliko življenj. O dejstvu, da je Zahodni Balkan prelomnica različnih kultur, je pisal tudi Robert D. Kaplan v svojih delih. Najbolj znano med njimi je Balkanski duh, v katerem podrobno preučuje zgodovinsko in kulturno turbulenco v neposredni soseščini zibelke zahodne civilizacije, ki je bila zadnjih več kot dva tisoč let gonilo razvoja Zahoda. Zato nas v tokratni številki Sodobnih vojaških izzivov zanima, kaj je novega na stari celini, s poudarkom na varnostnem, obrambnem in vojaškem področju. V članku Geostrateški premiki v sodobni Evropi Uroš Tovornik preučuje geostrateški pomen odnosov med Francijo, Nemčijo in Veliko Britanijo kot držav, ki so v preteklosti krojile usodo Evrope. Z odločitvijo Velike Britanije o izstopu iz Evropske unije se prej klasični geostrateški trikotnik lahko spremeni v druge odločilne geostrateške povezave, ki staro celino lahko zelo spremenijo. József Kis Benedek piše o posledicah dogajanja v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Nekateri avtorji so se v bližnji preteklosti spraševali, ali bo po arabski pomladi nastopila arabska zima, sledila pa sta evropska migrantska kriza ter povečanje terorističnih napadov v Evropi. V članku Izzivi iraške, sirske in libijske krize za Evropsko unijo se avtor posveča vprašanju udeležbe borcev na kriznih območjih, ki prihajajo na pomoč iz Evrope. Gospodarska obveščevalna dejavnost: neizogibna izbira je naslov članka, ki ga je napisal Laris Gaiser. V njem poudarja nujnost večje pozornosti, ki jo mora Slovenija nameniti temu področju, da bo zagotavljala večjo dobrobit svojim državljanom. Po letu 1991 je Slovenija dosegla veliko, toda sodobne varnostne smernice določajo, da je poleg klasičnih nalog na obveščevalno-varnostnem področju pomembna tudi gospodarska obveščevalna dejavnost. Kako je s tem v Sloveniji in kaj bi še morali storiti? Slovenska vojska že nekaj let sodeluje v mednarodni operaciji in na misiji v Bosni in Hercegovini. Tam ni edina, saj poleg nje za red in mir skrbijo še številne druge države članice Evropske unije. Kako dolgo bo še tako in kako uspešne so mednarodne varnostne sile na tem območju? Na to in nekatera druga vprašanja poskušajo odgovoriti avtorji Ivana Boštjančič Pulko, Johanna Suhonen in Kari Sainio v članku Ocenjevanje načrtovanja in izvajanja misij ter operacij EU: študija primera EUFOR Althea v Bosni in Hercegovini. Kibernetika, kibernetski prostor in kibernetski napadi so splošno znani pojmi, o katerih zadnje čase veliko slišimo in beremo. Ali te pojme res dobro poznamo? Kako je s pravnimi podlagami na nacionalni ravni in kako je to področje urejeno v mednarodnem okolju? To je izziv, na katerega je treba najti strateške in povsem konkretne odgovore. Enega izmed mogočih lahko najdemo v članku Zakonitost nizkointenzivnih kibernetskih operacij po mednarodnem pravu avtorice Pike Šarf. Vojaško letalstvo je sestavni del sodobnih oboroženih sil. Slovensko je razmeroma mlado in je v svoji kratki zgodovini doživelo več razvojnih faz tako na področju letalske stroke kot tudi v organizacijskem vojaškem smislu. Kakovostno sodelovanje slovenskih vojaških pilotov v mednarodnih operacijah in na misijah ter mednarodnih vojaških vajah priča o tem, da smo na pravi poti. Toda kako naprej? Avtor Mitja Lipovšek se v članku Slovensko vojaško letalstvo danes in čez 20 let sklicuje na misel, da je zgodovina razprava preteklosti s sedanjostjo za prihodnost. Obilo zanimivega branja vam želimo in vas vabimo k sodelovanju tudi kot avtorje člankov.